Intervju z Blažem Rolo: Poslovnega razreda si ne morem privoščiti

Tega se ne spomnim, to bi vedela moja mama in oče.

V tem trenutku igranje na pesku sploh ni v prednosti, je pa res, da sem vso mladost treniral na pesku. Toda zadnja tri leta sem preživel v ZDA in igral na trdi podlagi, zato mi je takšna podlaga vse bolj pri srcu. Konec koncev sem na trdi podlagi dobil nekaj turnirjev.

Ko sem se odločil za študij v Ameriki, sem dobil kar nekaj kritik. Moj načrt je bil trenirati na trdi podlagi, saj pogoji za tovrstno treniranje v Sloveniji niso najboljši. V treh letih sem dobil povsem novo sliko tenisa na trdi podlagi, kar mi bo pomagalo v nadaljevanju kariere.

Sam nisem dobil takšnega občutka. Če si športnik študent, se nič ne meri v denarju, saj je amaterizem tisto merilo, da si kot študent lahko tudi športnik. Tam se igra za šolo, vsak dan se izpopolnjuješ in napreduješ.

Igral sem lahko. Vsako poletje, ko nisem imel šole, sem v Evropi igral turnirje serije futures. Res pa je, da na turnirju nisi smel ustvariti dobička, se pravi, da nisem smel podpisati nobenega sponzorstva. Glede na to, da sem igral na turnirjih najnižjega ranga, kjer ni velikega nagradnega sklada, ni bilo turnirja, na katerem bi ustvaril večji dobiček. Sem si pa moral na vsakem turnirju voditi natančno evidenco, kakšni so bili stroški in kakšni zaslužki, ter jo predložiti odgovornim na fakulteti.

Starši so mi veliko pomagali, imel pa sem tudi štipendijo. Plačano sem imel tako šolanje kot tudi vse treninge. Med študijem sem približno osem mesecev preživel onkraj luže, preostali čas pa v Evropi.

Med študijem in življenjem v drugi državi dobiš razširjen pogled na svet. Toda študija še nisem končal, manjka mi leto in pol najtežjih predmetov, povezanih s poslom, zato ne čudi, da te poslovne žilice še nisem razvil. Moj cilj je seveda končati študij.

To me je presenetilo. Že po dveh tednih sem dobil takšen občutek, kot da bi tam živel nekaj let. Vsi so prijazni, želijo biti tvoji prijatelji, tako se hitro vključiš v družbo, zato sploh nisem imel občutka domotožja, kar se mi je zdelo super. Zaradi njihove odprtosti sem imel veliko več pozitivnih kot negativnih občutkov.

Težko bi se ločil od Slovenije. Lepega načina življenja v Sloveniji ne bi zamenjal z ameriškim. Mogoče bi tam lahko preživel še nekaj let v kakšni službi, da bi se tja stalno preselil, pa ne pride v poštev.

Nisem mazohist, je pa res, da je bil trener v Ohiu eden najstrožjih med vsemi, ki sem jih srečal. Toda na srečo sva se dobro razumela in le redko prepirala. Seveda pa to še ne pomeni, da tudi do mene ni bil strog. Pri moji motivaciji in željah mi je pomagal 110-odstotno. Naučil me je discipline, kar se mi zdi dobra lastnost in jo ohranjam še danes.

(Smeh.) Za mano stoji moštvo, ki po spletu podrobno spremlja moje nastope, žal pa z mano nihče ne potuje, zato je tudi težje znebiti se šibkosti, ki jih vidijo na zaslonu. Iščem stalnega trenerja, ki bo z mano potoval na vse turnirje, da bom lahko ustrezno napredoval.

S Tanjo Kajtna sodelujem že od 18. leta, ko se sploh še nisem odpravil v ZDA. Tam psihološka priprava ni bila toliko pomembna, sem se pa zavedal, da je pomembna. S Tanjo sva se dobro ujela in odpravila marsikatero hibo.

To je dejal kapetan, karantena pač. Na to temo sem slišal ogromno zgodb, ali je dobro ali slabo dan pred tekmo imeti ob sebi nekoga. Okoli sebe imam ljudi, ob katerih se počutim sproščeno, pa najsi gre za punco, družino ali prijatelje. Če se z nekom dobro razumem, ga tudi spustim blizu sebe.

Razume.

V moji karieri igra zelo pomembno vlogo. Brez njega gotovo ne bi bil tako visoko na lestvici, kot sem trenutno. Ko sva začela sodelovati, sem ugotovil, da je njegova vizija povsem drugačna od moje. Ugotovil sem, kakšne napake bi naredil, če bi bil na poti sam. Vem, da vame vlaga ogromno truda in si zame želi najboljše. Seveda sem mu razložil, da je moja želja igrati za Slovenijo, toda on me je videl na turnirju v Indiji. Nisem mu želel nasprotovati, ker si nisem želel konflikta.

(Razmislek.) Mislim, da sem jih.

Ogromno potujem, v pol leta sem nabral kar 50.000 milj. Se pa na časovno razliko dobro privajam in nikoli nimam težav s spanjem, kar je zelo pomembno.

Ne. Iščem sedež na zasilnem izhodu, kjer je nekaj več prostora za noge. Žal teniški igralci, uvrščeni med 100. in 150. mestom na svetovni lestvici, ne zaslužimo dovolj, da bi si privoščili potovanje v poslovnem razredu. Na poti je zato treba malce stisniti zobe.

V največjem minusu so gotovo starši. Hvala bogu, da imajo dovolj denarja, da me lahko sponzorirajo, kar mi ogromno pomeni. Upam, da jim bom nekoč vse to lahko povrnil. Natančno pa tega, koliko sem zaslužil in koliko denarja sem vložil v kariero, nisem nikoli izračunal.

Prireditelji praviloma nakažejo denar tri tedne po koncu turnirja, davek pa ti odštejejo že tam. V Sloveniji imam kot poklicni športnik odprt s. p., vodim evidenco zaslužka in stroškov ter na podlagi tega plačam tudi davek.

Meni je v tem trenutku najpomembnejša igra, da napredujem. Star sem šele 23 let, zato se z rezultati in zaslužki ne smem obremenjevati. To vem iz izkušenj. Ključna sta disciplina in trdo delo, v tem primeru si ne bom očital, tudi če mi ne bo uspelo.

Če bi igral golf, košarko ali nogomet in bil podobno uspešen, bi se vozil s porschejem. Tako pa nimam v lasti ne avta ne stanovanja, ves zaslužek vlagam naprej v svojo kariero. Tenisači pač živimo iz dneva v dan, upam pa seveda, da si bom tudi sam v prihodnosti lahko privoščil porscheja.

V to se nisem poglabljal, je pa res, da tudi olimpijski komite za kaj podobnega ni dal nikakršne pobude. Dve zlati kolajni sta hitro izpuhteli in ne vem, zakaj. Sam ju imam še vedno obešeni na vhodu v sobo in mi ogromno pomenita, pa čeprav ne štejeta za svetovno lestvico.

Vsaka pomoč je dobrodošla. Športniki potrebujemo vedno več, glede na razmere v Sloveniji pa je sponzorje vedno teže dobiti.

Težka odločitev, mogoče se vidim kot vojaka. Toda poklic teniškega igralca je od nekdaj moj sanjski poklic.

Upam. Zadnji dve sezoni sta po uspešnosti nad mojimi pričakovanji, dobil sem potrditev, da znam igrati dober tenis in premagovati kakovostne igralce. Leto 2014 bo zame zelo pomembno, prvič bom celotno leto odigral kot profesionalec. Če se bo kariera še naprej tako vzpenjala, bom zelo vesel, toda zavedam se, da bodo odslej premiki navzgor precej manjši.

To je bil ogromen preskok. Ko se mi je uspelo prebiti skozi kvalifikacije, sem si želel močnega tekmeca, da okusim žar igranja na velikih stadionih. Sem pa že kot mladinec igral na velikih turnirjih in sem že izkusil vso njihovo veličino. Občutki so seveda fenomenalni, nekaj neverjetnega.

Vedno sem mislil, da so bogovi, do katerih nihče nima dostopa, toda v Avstraliji sem se lahko prepričal, da gre za navadne smrtnike, ki so za svoj uspeh garali na polno. Z njimi sem si delil slačilnico, z Nadalom sva skupaj gledala televizijo... Čeprav so moji idoli, pa jim seveda na igrišču kar tako ne bi prepustil zmage.

V skorajda treh letih študija sem veliko časa preživel za knjigami in tega ne želim zavreči. Želim se vrniti, narediti diplomo in pridobiti ustrezno izobrazbo. Lahko se zgodi, da bom v ZDA dobil službo in tam preživel nekaj let, nato pa se vidim kot človeka, ki živi v zeleni deželi.