Če vas je veselje do življenja minilo in se vam zdijo dela slovenskih slikarjev dolgočasna, so podobe v znamenju erosa prav tisto, kar vam je nemara predlagal psihiater. Po ogledu eksplicitnih seksualnih prizorov in obritih mednožij padajočih deklet z napetimi oprsji si boste zaželeli prost konec tedna v kakšnem od slovenskih zdravilišč. Vprašanje, ali gre pri tem za erotične podobe ali pornografijo, je stvar preteklih debat. Pornografija bo, tudi po zaslugi Jožeta Spacala, čez nekaj desetletij postala umetnost, tako kot je nekoč erotika.
Sinteza groze in erotičnega
Jože Spacal je začel ustvarjati v obdobju socialističnega modernizma, ko je podobe domače kraške krajine z obuditvijo prastare tehnike mozaika vpeljal v slovenski modernizem. In ko je že kazalo, da bo, kar zadeva kraške motive, ustvarjal v senci svojega sopriimenjaka Lojzeta Spacala, je stopil korak dlje in prvi združil klasično likovno umetnost z dosežki sodobne znanosti. V grafičnih ciklih Monitor in Plesi v vesolju je vpeljal tako imenovano ekransko podobo in laserske žarke ter razmišljal o zmogljivostih računalnika skozi motive erotičnih parov ali razpočene lupine mrtvega kostanja. Seveda mu te postmodernistične sinteze ne bi uspelo narediti, če ne bi bil ves čas v stiku s sodobno tehnologijo na ljubljanski radioteleviziji, kjer je tri desetletja skrbel za scenografijo. Nekaj njegovih scenografskih dosežkov je razstavljenih tudi na aktualni razstavi Od slutnje groze do erosa na ljubljanskem gradu, ki predstavlja nekoliko raztreščen izbor akrilov, mozaikov in akvarelov iz bogatega opusa ob umetnikovi 75-letnici.
Razstava sledi ideji agresivnega in libidinalnega nagona. Grozo in agresivni tanatos je umetnik izkusil neposredno, v drugi svetovni vojni, potem pa je idejo razvijal v številnih ciklih. Razdejanje je denimo mozaik iz leta 2005, kjer plešejo koščki mozaikov v igri reliefnih in raznosmernih postavitev, ki tvorijo podobo nebotičnika v trenutku razpadanja. Sesute stopnice in zlomljeni stropi so se razleteli na vse strani, zemeljska rjava in rumena se spreminjata v hladno modro in sivo barvo, trdna struktura pa na dnu prehaja v novo stanje razletelih koščkov. Apokaliptična stanja se navezujejo na sesutje obeh dvojčkov v New Yorku, vendar pa slikar išče in najde sintezo z erosom, in sicer v poetizaciji ljudi, ki so poskakali iz gorečih stolpnic. Delo Erotične sanje (2010) je akrilna podoba golega dekleta, ki sanja o seksu v trenutkih pred smrtjo, njena modra obleka pa se spreminja v krila ptice. Poželjivi eros je razviden vsepovsod, tudi v linijskih ritmih abstraktnih valov, ki prodirajo v telo dekleta.
Brez nepotrebnih zadržkov
Ideja žive ustvarjalne ženske sile in agresivne uničujoče moške energije je prastara, novo zanimanje za eros pa je bilo oživljeno v postromanticizmu tega stoletja. Ta poudarja pomembnost lepote, senzualnosti in strasti v sodobni reprezentativni umetnosti. Originalna in ves čas na robu sprejemljivega je postromantična umetnost prepričala v umetniških objektih, ki zelo spominjajo na resničnost. Spacalova umetnost pa ne govori le o pomembnosti poželenja, ljubezni in strasti v človeškem življenju: njegove podobe padajočih deklet ali ženina in neveste kažejo namreč na trenutnost in prehodnost tovrstnih čustev. Umetnik pogosto pokaže dobesedno utelešenje umrljivosti v napol mrtvih, bledih in razpadajočih dekletih, ki letijo proti zemlji. V Sanjah v padanju poudari minljivost in trenutnost te sreče skozi prehodno naravo samega biološkega življenja.
Vsa pomembna antropološka in psihološka znanost, od Freuda do Paula Federna, namreč opozicijo ljubezni in smrti predstavlja kot dve neločljivo povezani entiteti. V slovenski umetnosti pa ne bomo našli veliko tovrstnih združitev, saj je meja vzvišenega v umetnosti zatirala eksplicitne podobe spolnosti. Še danes, denimo, mojster vaginalnega cvetja Rajko Bizjak, borbeni perfekcionist Goran Bertok ali svečenici pornokiča Eclipse bivajo nekje na margini umetniške scene. Boj proti obscenosti kaže na naš nazadnjaško-krščanski protipol. Toda Jože Spacal s tovrstnimi zadržki nima težav, pa ne zato, ker je že v letih, ampak zaradi gole potrebe, da bi čim bolj nazorno predstavil svojo misel. Zato idejna zasnova eros-tanatos pri njem pogosto nastopa z večjo pomembnostjo kot njena estetska vrednost. Vsebinska plat razumevanja celote prevlada v večini Spacalovih akrilnih slik, za katere se spričo poudarjene risbe zdi, da so le ilustracija oziroma pripravljalna študija za enkratno razčlenjen in abstraktno prefinjen mozaik Padanje. Tistih preostalih nekaj polnokrvnih mozaikov, ki so navsezadnje realizirani, pa prikazujejo seksualne položaje na način, ki je v primerjavi z rimskimi mozaiki iz Neaplja manj avtentičen – dela bolj spominjajo na ilustracijo moderne mehke pornografije, kjer je od tanatosa ostal le čisti eros.