Zadnje čase smo večkrat slišali, da naj bi postajala slovenska kulturna politika centralistična. Ogorčenje je, denimo, med mariborskimi kulturniki zavladalo, ko si je na štiriletnem razpisu za umetnostne programe denar razdelilo 32 prijaviteljev, od katerih le štirje ne prihajajo iz Ljubljane. Ko so nato v Mariboru ostali še brez sredstev za obnovo mariborskega gradu, se je k argumentu domnevne centralizacije zatekel tudi župan Andrej Fištravec z izjavo, da so razpleti nekaterih razpisov ilustrirali izrazito denarno nenaklonjenost države Mariboru.
Ogorčenje mariborskih kulturnikov ob rezultatih programskega razpisa je najbrž odveč. Že lani decembra so dodobra vznemirili tudi ljubljanske producente, saj so ob bistveno zmanjšani vrednosti razpisa mnogi ostali brez podpore; posledično so nekateri že zaprli svoja vrata. Na ministrstvu se seveda očitkov branijo: nizek ni bil le delež izbranih neljubljanskih prijaviteljev, pač pa tudi delež neljubljanskih prijaviteljev. Strokovne komisije ocenjujejo kakovost programov in ne sedeža prijaviteljev, poleg tega izbrani prijavitelji ne delujejo nujno le v Ljubljani, dodajajo. Pogledali smo nekoliko podrobneje, kaj nam o morebitnem centralizmu kulturne politike povejo številke.
Vloga države se polagoma manjša
Širša slika kaže na vse manjši vpliv države v kulturi, saj polovica vseh sredstev za kulturo pride iz občin. Na 172 milijonov evrov, kolikor je znašal proračun ministrstva za kulturo v letu 2012, so občine skupaj primaknile nekaj manj kot 163 milijonov evrov. Podobno velja po celotni Evropi, občine povsod postajajo vse pomembnejši financer kulture. Leta 1996 je kulturo 69-odstotno financirala država, 31-odstotno pa občine, do leta 2010 se je to razmerje bistveno spremenilo: država kulturo sofinancira le še v 56,5, občine pa v 43,5 odstotka.
Sicer pa je v osrednjeslovenski regiji realiziranih 60 odstotkov državnega proračuna za kulturo, preostalo po ostalih statističnih regijah, največ, 17 odstotkov, v podravski. Sredstev je v centru, torej v Ljubljani, seveda več, saj je tu velik del infrastrukture, predvsem pa je v centru skoncentrirana tudi ustvarjalnost v obliki človeških virov, kot velja za vse prestolnice in druga večja mesta po svetu. Slovenija kot populacijsko skromna država človeških in drugih virov za več pravih urbanih centrov bržkone nima.
Raziskovalka kulturnih politik Vesna Čopič meni, da se je morda bolje vprašati, ali je kulturnopolitični model sposoben prepoznati potenciale ne glede na to, kje se teritorialno nahajajo, torej jih podpreti »tam in takoj«. Umetniški preboji se ne zgodijo vedno v prestolnicah, novi centri vznikajo na periferiji. Ključno vprašanje se Čopičevi zdi kvaliteta odločevalskega procesa in njegova odzivnost, da preboje prepozna in podpre. »S tem imamo v Sloveniji resne težave, ker je postal kulturnopolitični sistem ujetnik močnih skupin in njihovih interesov, ki vladajo s pomočjo kolektivnega brezmadežnega odločanja, aritmetike, negativne solidarnosti, pometanja pod preprogo, konspiracije in vseh podedovanih manter, zaradi katerih vlada organizirana nedolžnost.«
Centralizem v uteho občinam
Centralizem naj bi razumeli kot nekaj negativnega, saj z njim označujemo neupravičeno ali upravičeno favoriziranje centra pred periferijo, vendar v slovenski kulturi verjetno vlada neke druge vrste centralizem, od katerega imajo regije in periferija izrazite koristi. Gre za stanje, v katerem država financira več kot 40 največjih javnih zavodov na področju kulture, ki so jih ustanovile občine, poleg 27, ki jih je ustanovila sama. Samo financiranje materialnih stroškov, stroškov plač in stroškov investicijskega vzdrževanja je državo po podatkih za leto 2012 stalo 27,7 milijona evrov, medtem ko jo je financiranje lastnih javnih zavodov stalo 78,3 milijona evrov. Ob tem je vrsta državnih javnih zavodov seveda zunaj Ljubljane, saj jih je država ustanovila še v Mariboru, Novi Gorici, Celju in Kopru.
K financiranju občinskih javnih zavodov je država tako rekoč primorana, saj občine zaradi svoje majhnosti in ekonomske podhranjenosti, ki je predvsem posledica njihove številnosti, za kulturne potrebe svojih prebivalcev niso zmožne poskrbeti same. Občine kljub temu ohranjajo upravno avtonomijo, saj imenujejo direktorje in večino članov v svetih, kar je seveda anomalija: država financira, medtem ko upravljajo občine. Stanje izvira iz 80. let, ko so začele občine pridobivati samoupravnost in pravico odločanja o lastnih prioritetah. Kultura (p)ostane prioriteta le redko katere občine in sredstva za kulturo začnejo padati. Država zato na svoja pleča najprej vzame arhive, potem spomeniške zavode in muzeje, na koncu pa še gledališča. Začasna rešitev je postala trajno stanje, medtem ko je država dopuščala nadaljnjo atomizacijo države na občine, ne da bi zanje zagotavljala dodatna sredstva.
Dobro novico prinaša lanskoletna sprememba krovnega zakona za kulturo, ki vsem mestnim občinam nalaga pripravo štiriletnega kulturnega programa, torej lastnih prioritet in ciljev na področju kulture. Če to apliciramo na primer Maribora, ki je ostal brez sredstev za obnovo gradu, pri tem pa krivdo zvalil na državo: če je obnova gradu njegova prioriteta, ima vso avtonomijo, da to zapiše v svoj kulturni program in cilj veže na evropsko finančno perspektivo oziroma operativni program črpanja sredstev ter svojo energijo usmeri v kvalitetno pripravo projekta.
Sledimo denarju in denar bo sledil
Očitki periferije, do jo center zanemarja, imajo navadno čisto praktične računovodske cilje. Skoraj vedno so namreč povezani s finančnimi stremljenji, ki imajo zaledje v ideji skladnega regionalnega razvoja in podobnih postulatov, ki so našli svoje mesto tako v državni zakonodaji kot evropskih politikah. Utemeljeno prizadevanje za razvoj podeželja in perifernih regij se pogosto sprevrže v izrabljanje tega političnega cilja oziroma služi kot podlaga za izvajanje pritiska na oblasti. Potreba po »skladnem regionalnem razvoju« je univerzalni argument, s katerim operirajo lokalne oblasti vsakič, ko se čutijo finančno prikrajšane, tudi kadar brez sredstev ostanejo upravičeno. To se je bržkone zgodilo mariborski občini, ko je projekt obnove mariborskega gradu pri ponovljenem ocenjevanju na ministrstvu za kulturo dobil še manj točk kot pri prvem.
Skladen regionalni razvoj je tudi nekakšen smerokaz denarnih tokov. Vsake toliko smo priče selitvi ustvarjalnih krogov iz centra v katerega od regionalnih centrov, saj si na tak način znatno izboljšajo pogoje za delovanje v kulturi. Konkurenca zunaj Ljubljane je namreč manjša, za nameček pa so lokalne skupnosti podpiranju kulture sorazmerno naklonjene, kar podpira podatek, da je država v letu 2012 kulturi namenila nekaj manj kot dva odstotka proračuna, medtem ko so ji občine namenile v povprečju 7,6 odstotka svojih proračunov.
Kako ustvarjalnost sledi regijsko pogojenim denarnim tokovom, je nazorno pokazala mariborska Evropska prestolnica kulture (EPK), ki je svoj program osnovala prav na razvoju vzhodne kohezijske regije. K programu so se namreč priključili številni izvajalci iz centra in se na tak način nadpovprečno dobro produkcijsko in finančno omogočili. Tako so denimo organizacije in podjetja s sedežem v Ljubljani za svoje programe skupno prejeli pol toliko sredstev (okvirno pet milijonov evrov), kot jih je ostalo v Mariboru. Nobeno od partnerskih mest (Ptuj, Velenje, Murska Sobota, Novo mesto, Slovenj Gradec) ni prejelo niti petine navedenega zneska.
Zamujene priložnosti za razvoj
Vesna Čopič meni, da nacionalni kulturni politiki težko očitamo lokalno brezbrižnost. Dobro skrb za kulturo po celi državi po njenem kaže mreža ljubiteljske kulture, ki jo financira Javni sklad RS za kulturne dejavnosti z več kot 50 območnimi izpostavami. Po drugi strani pa jo kaže predvsem mentaliteta prizidkov k nacionalnim kulturnim ustanovam in neuresničeni projekti nacionalne infrastrukture, kakršni so nacionalna knjižnica in umetniške akademije.
(De)centralizacija sama po sebi ni ne dobra ne slaba. Vse je odvisno od tega, koliko je center v resnici razvit in močan. Prepad med periferijo in centrom je v Sloveniji po oceni Čopičeve bistveno manjši kot v drugih postsocialističnih državah, kar je posledica dejstva, da nam jugoslovanska centralna oblast ni dopuščala razvoja pravega kulturnega jedra in je imela Slovenija namesto tega policentrični kulturni razvoj okoli 25 središč. Država tako zadnjih 20 let kaže predvsem pomanjkanje zdravih centralističnih teženj, da bi zgradila zares močno kulturno središče. Ena takih izgubljenih priložnosti je prav EPK, kot je že konec leta 2011 v intervjuju za Dnevnik ugotavljala Čopičeva in kakor je nični investicijski izkupiček mariborske realizacije projekta kasneje potrdil.
