Golob je bil, kot je omenil po radiu, dolgo prepričan, da ne bo nikoli ustvaril simfonije, kar je na začetku študija tudi izrekel svojemu učitelju Kreku. Tak podatek obdaja pred tremi leti napisano skladbo z mučno ironijo: kolikor toliko umestna in umestljiva bi se nam namreč utegnila zazdeti kvečjemu, če bi res nastala kot študijsko oziroma študentsko delo. V krstno izvedeni kuliseriji simfoničnega cikla ni ničesar umetniškega, zato je njena uvrstitev v program nacionalnega orkestra vsekakor eden izmed primerov »odstopanja od poslanstva Slovenske filharmonije«, torej izraz problematike, ki so jo pred meseci, skupaj z nekaj drugimi konkretnimi pripombami na delovanje zavoda in njegovega direktorja, izpostavili predstavniki orkestra na sestanku s kulturnim ministrom, ki pa se »ni strinjal« z očitkom (kot je bilo zapisano na Dnevnikovih straneh). Tako kaže morda opozoriti kar ministra (?), da četverica stavkov, sonatna oblika, tematsko izpeljevanje (pri Golobu neločljivo od aranžersko izmišljenih orkestracijskih preobrazb) in podobne kategorije same po sebi še niso simfonično vredno delo; da znani oblikovni postopek oziroma shema nista kar avtomatično glasbeni jezik, če se ne prežemata s skladateljsko avtonomnim pojmovanjem oziroma ponovnim premislekom; da Golob pod imenom (oziroma fantazmo) simfonije zgolj obdeluje klišeje iz svojega uporabno glasbenega repertorija – razne zvočne miksture (primerne, denimo, za podčrtovanje suspenza v sekvencah kake gospodične Marple med oprezanjem) in tematsko-ritmične domisleke v »razponu« ene in iste nizkosti, bodisi sentimentalne bodisi spektakularno nabrekle.

Dramaturgija koncerta, ki se je očitno trudila, da bi doživeli stopnjevanje »filmično« berljivega zvočnega spektakla in je za tovrsten sklepni vrh, opremljen za dobro zabavniško mero z decibelsko potenco, servirala Respighijeve Rimske pinije (te se sicer kot glasbeni izdelek vsaj za silo upravičijo z izvenglasbeno izrecnostjo), je nehote ovrednotila slovensko skladbo in pokazala, da se tudi sama latentno zaveda estetske votlosti v Golobovi obravnavi absolutno glasbene oblike. S tem pa je tudi Slovenska filharmonija posredno priznala, da za njenimi programskimi odločitvami ni glasbene poglobljenosti in občutljivosti. Skrb za slovensko glasbo je eno zavodovih temeljnih vodil. Toda v Slovenski filharmoniji se ta programska prioriteta sprevrača v enega izmed mehanizmov glasbeno-duhovnega razkroja, s posledičnim drsenjem k nesluteno banalnim nižiščem. Z njimi niti nimam v mislih Golobove Simfonije, temveč predvsem skladateljsko neokusnost (Abbassijevo Nevesto Nila), ki ji je sledila. Z njo je Slovenska filharmonija nedvoumno sporočila, da razume Goloba kot idealno izhodišče za najbrutalnejšo komercializacijo sporeda, konkretno v obliki orientalistično modaliziranega in poplesovalno orgiastičnega simfopopa; od storitve, ki bi abonentskim strankam zagotovila popoln užitek, je ustanovo ločilo le nekaj podrobnosti – pozabila je na puhtenje par in izbranih vonjav, pa tudi brisač (in nemara kakih slikovitih turbanov) nam ni razdelila.

Kompozicijski kičasti zmazki izpod peres gostujočih dirigentov in celo solistov (Istanbulska simfonija Fazila Saya) so v Slovenski filharmoniji postali že programsko pravilo. Bohotijo se na mestu številnih nikoli igranih temeljnih del tradicionalnega repertoarja, zgodovinskega modernizma in sodobnega pluralizma, tako kot se vezani posli, lobizmi in zasebni interesi bohotijo na mestu umetniške prepoznavnosti, dobrega in resničnega ter huda estetska omejenost in populistično kolobarjenje na mestu osebno visoke vodstvene vizije. Direktorovanje Damjana Damjanoviča je takšno že od vsega začetka; toda za celovitejšo podobo slovenskega glasbeno javnozavodskega položaja je vendarle treba pripomniti, da ima imenovani celo prednost pred nekaterimi drugimi delujočimi direktorji – med njimi najdemo namreč tudi take, ki ne vedo o glasbi absolutno ničesar. Zato orkester pod taktirko večnih dirigentskih povprečnežev čedalje huje umetniško životari (v tekoči sezoni je dočakal doslej samo en presežen trenutek, z Marrinerjem), iz koncertnih publikacij pa kljub obstajanju hišne dramaturginje zrejo v nas zanikrnosti, kakršna je na primer prekrstitev Respighijeve naslovitvene zveze Vila Borghese v Vilo Borgijcev; zato glasbenoumetnostne vrednote med abonenti opazno propadajo, pestrost občinstva z nevključenostjo mladih usiha, splošna raven glasbene kulture pa se drastično znižuje – navsezadnje nisi zanjo storil nič, če si enkrat ponudil (bolj plitvo izvedenega) Berga, skoraj takoj zatem pa vulgarnega Abbassija.

Odpornost, ki je Damjanovičeva ne le očitna, temveč najizrazitejša »odlika«, je v novi družbeni stvarnosti sama znamenje – za uzurpativni instrumentalizem v javni kulturni sferi: ta obstaja za karieristični vzpon posameznikov v politiko, če še niste vedeli. Komur uspe (kot Mitji Bervarju) spraviti Opero v milijonski dolg, si zasluži funkcijo predsednika državnega sveta; tako bi moralo biti Damjanovičevo župansko zmagoslavje na jesenskih lokalnih volitvah že kar samoumevno. Potrebna pa je seveda zadostna količina primerno prazne in glasne glasbe, ki v človeku zatre odvečno potrebo po misli in osmišljanju (so)bivanja, pa tudi morebitne ostanke civilne jeze zaradi skorajšnje izginulosti javnega dobrega, ki se je znašlo v primežu med rigidno, neposodobljeno, zbegano, a vase zaverovano kulturno politiko, varovanjem fevdalnih (sindikalističnih) pravic in posebnimi, docela onkraj umetnostnimi spretnostmi trdoživih novejših zavodskih menedžerjev. Občinstvo, ne pozabi: po Jankoviću – Damjanovič. Prvo predvolilno zborovanje z glasbo (minuli četrtek in petek v modrem abonmaju) je za nami.