Po logiki pobiranja davkov, iz katerih se polnijo občinske blagajne, bi morale biti najpremožnejše občine tiste, kjer ljudje zaslužijo največ, kjer so zemljišča najdražja in kjer je veliko igralnic. Po tej logiki bi cvetela Ljubljana, denar bi razmetavali v Trzinu, Logu, na Škofljici in nasploh le v osrednji Sloveniji, Novem mestu in še kje na Obali. Pa seveda ni tako in tudi prav je tako. Zapleten sistem financiranja lokalne skupnosti namreč temelji na solidarnosti, kar pomeni, da bogate občine dajejo revnejšim. Bolj učeno se temu reče decentralizacija in skrb za enakomerni regionalni razvoj. Kako se to izračuna, je pa že prava znanost, formule so dolge tudi po nekaj vrstic, tabele široke za nekaj računalniških zaslonov.

In tako pridemo do tega, da Ljubljančani več kot polovico dohodnine, ki bi se lahko stekla v mestno blagajno, namenijo drugim občinam in Solčavani dobijo skoraj še enkrat toliko »solidarnostnega« dodatka, kot sami poberejo občinskega deleža dohodnine. Ta dohodnina ponekod predstavlja le tretjino vsega proračuna, v drugih občinah (recimo v Lučah) pa kar 77 odstotkov. Občine, ki so na repih tovrstnih razpredelnic »bogastva« in »solidarnosti«, so običajno najmanjše občine. Osilnica, ki je sila odvisna od »solidarnosti«, ima denimo 400 prebivalcev, Solčava, ki je tudi najbolj zadolžena slovenska občina, ima 520 prebivalcev, Hodoš, kjer je solidarnostni delež tudi velik, ima 320 prebivalcev. In še bi lahko naštevali. Seveda je prav, da veliki poskrbijo za male, a kje so meje? Če je neka občina tako majhna, da pobere komaj kaj dohodnine in drugih davkov ter je že, nekoliko karikirano, vsak deseti občan občinski uradnik ali svetnik, je povsem logično, da taka občina nikoli ne bo samozadostna, pa naj bo sistem regionalnega razvoja še tako solidaren. So te občine, v celoti odvisne od sesanja v državnih jaslih, res samostojne in neodvisne? Sposobne lastnega odločanja za dobrobit občanov? Ah, kje pa! Nič bolj kot takrat, ko so bile še del večje občine. Prej manj. Le županom se fino zdi, da lahko ob pomoči svetnikov po svoje razporejajo denar. Pa ga res?

Kaj ne bi bilo bolje, če bi lokalna oblast skrbela za to, da bi bili proračuni debelejši pri prihodkih, in ne le za to, kako tisto, kar jim tako in tako pripada, čim bolj ustrezno (komu ustrezno?) porabiti? Kje pa v sedanjem sistemu občinska oblast sploh lahko vpliva na več občinskih prihodkov, kje se župan sploh še lahko izkaže kot menedžer? Pri lokalnih davkih si ne upajo tvegati, pri globah in taksah tudi ne, občinske srebrnine se ne prodaja kar tako, igre na srečo pa so lahko dvorezen meč. In tako ostanejo le še uspehi pri evropskih projektih. Če bi mene vprašali, koga bi volil na volitvah v evropski parlament, bi za odgovor izbrskal tabelo, ki bi pokazala, katera občina je v zadnjih desetih letih počrpala največ evropskega denarja. Njen župan bi bil že pravšnji kandidat.