Ena izmed osrednjih prvoaprilskih potegavščin na tej strani Alp je bila Delova: da se je Michel Houellebecq na smrt zaljubil med obiskom Ljubljane. V isti rang bi sodila tudi novica, ki jo je isti časopis objavil že nekaj dni pred dnevom norcev. Zadnji petek v marcu je na strani Borza dela zazijal naslov, da je Bob Dylan odpustil dva tisoč delavcev iz podružnice svoje družbe Watchtower v Muscatine v Iowi. Ob zaskrbljenosti za ugled mesteca z nekaj več kot dvajset tisoč prebivalci, ki je po navedbah Dela znano kot kovačnica besedil in pesmi, je notica postregla tudi s kratko zgodovino tega koncerna (sic!). Pod članek podpisani S. B. ni navedel vira te čudne novice, ki jo Google razkrinka že s prvim zadetkom.
Novico o kapitalistu Dylanu je že teden prej plasiral v medijsko orbito chicaški satirični medij The Onion. Zanj je prvi april vsak dan že od konca 80. let, ko je začel izhajati kot časopis, danes pa je dosegljiv tudi na spletu. Dogajanje v domovini in po svetu je neizčrpljiv vir navdiha za njegove hudomušne sodelavce, ki si levji delež vsebin z lokalnih in globalnih sfer preprosto izmislijo. Novice zabelijo, preoblečejo, permutirajo, karikirajo z ekstremnim humorjem in pikantno parodijo, se pa pri tem vedno držijo visokih standardov raziskovalnega novinarstva, da so videti vsebine toliko bolj resnične. Novičarski nadrealizem The Onion sproža salve smeha, hkrati razkrinkava mehanizme in metode manipulacije ter spravlja ob pamet »naše in vaše«. Vendar je tako, kot ob rezanju dobre čebule zajočemo, v srži Onionovih novic vedno ščepec resnice, da je neumnost neuničljiva.
Igra ironije je hotela, da je prav za prvi april dobilo vabilo okrajnega državnega tožilstva na narok pet občanov, ki so lanskega 27. aprila skupaj s še dvesto drugimi aktivnimi državljani vstopili v zapuščeni ljubljanski Kino Triglav in ga za tisti dan oživili. Lastnik in slab gospodar razpadajočega objekta ob Ljubljanici v Mostah, salezijanski red, je sprožil kazenski pregon proti nenaključno izbranim obrazom, ki so osumljeni kršenja nedotakljivosti stanovanja in hujskanja k uporu. V agoniji kriminalizacije vstajništva se nalašč zanemarja namen takšnih družbenih akcij, ki odpirajo, recimo, vprašanje nesorazmerja med praznimi, zapuščenimi prostori in potrebami ljudi, ki bi jih uporabljali za življenje, druženje, ustvarjanje. Razbijajo rjaveči status quo ali če spet citiram avstrijskega aktivista Martina Ballucha iz knjige Upor v demokraciji: »Kjer državna avtoriteta in zasebni gospodarski vpliv močno zanemarita dolžnosti do skupnega dobrega, je protizakonit upor v določenih oblikah dopusten in celo zapovedan.«