Kaj je prva naloga študenta, ki razmišlja o študiju v tujini?

Najprej moraš razmisliti, kaj bi rad delal in v kateri državi. Različne lestvice namreč merijo kakovost fakultet po tem, koliko študentov najde zaposlitev in kako visoke plače imajo. Tako da se šole zelo prilagajajo tem merilom. V kariernih centrih so tako ljudje, ki se ukvarjajo samo s sodelovanjem s podjetji, ki bodo zaposlila študente različnih programov. Včasih pa tudi podjetja sama sodelujejo v študijskem programu. Denimo, če potrebujejo določen kader, zlobirajo pri profesorjih, da temu prilagodijo študijski program. To ima sicer svoje prednosti in slabosti, ampak glavna prednost je, da hitro dobiš službo. Zato je zelo pomembno, da že na začetku veš, kaj bi rad delal, ravno zaradi te mreže s podjetji. Ni nujno, da boš delal v katerem od teh podjetij, ampak lahko prek te mreže najdeš kakšnega drugega delodajalca. Zato je za tiste, ki imajo željo delati v tujini, še posebno smiselno tudi študirati v tujini. Seveda je smiselno tudi za tiste, ki se nameravajo po študiju vrniti v Slovenijo, ampak se jim bo vložek v študij, ki stane 30.000 evrov, z normalno plačo v Sloveniji težko povrnil.

Torej se vam ne splača priti nazaj v Slovenijo?

Tisti, ki smo v tujini, ne rečemo, da se ne bomo vrnili v Slovenijo, ampak v tem trenutku čutimo, da bi radi šli ven. Zdi se mi, da je čedalje več tega, da greš v tujino delat, pa se vrneš in potem morda odideš še kam drugam. Ni več tega, da greš v določeno državo in tam ostaneš do konca življenja.

Na kaj je dobro biti pozoren, ko izbiraš fakulteto?

Ko izbereš državo in veš, kaj bi rad tam delal, moraš najti zaposlovalce, ki zaposlujejo tak kader, nato pa pogledaš, kateri programi proizvajajo takšen kader. Potem pa so še druga merila, kot so stroški študija in možnosti financiranja. Veliko šol omogoča najem kredita, česar v Sloveniji ne poznamo. Pri nas so rekli, da mi dajo potrošniški kredit, medtem ko imajo v tujini fakultete pogodbe z bankami, ki ponujajo ugodne pogoje najema kredita. Vračati jih začneš po študiju, nekatere šele, ko se zaposliš. Sicer imam Zoisovo štipendijo, ampak ta mi krije le med 30 in 40 odstotkov stroškov, tako da se ne moreš zanašati samo na štipendijo, razen če dobiš štipendijo fakultete, ki te je sprejela, teh pa ni veliko.

Poleg tega ti mora odgovarjati tudi okolje, kjer boš študiral, kajne?

Sam sem se odločil za Dunaj, ker želim delati v nemško govorečem okolju. Čeprav študijski program poteka v angleščini, se bom vseeno naučil bolje govoriti nemško, poleg tega pa se mi zdi Dunaj tudi dobro pozicionirano mesto. Preden sem se vpisal, sem bil sicer tam samo dvakrat, ampak sem takoj začutil, da mi je mesto všeč in da se tam dobro počutim. Res je, da sta Avstrija ali Nemčija gotovo dražji, kot če greš na Portugalsko, ampak po navadi gre to z roko v roki s priložnostmi, ki jih maš kasneje za delo. Tam, kjer je nižji standard, je običajno tudi manj priložnosti oziroma so plače nižje.

Veliko informacij pa ste dobili tudi od študentov, ki ste jih poiskali na družbenih omrežjih, kajne?

Res je. Na facebooku sem vpisal ime programa in letnico svojih predhodnikov. Skoraj vsi študenti imajo facebook skupine, v katerih je nekaj deset ljudi. Izbral sem jih nekaj in jim napisal, da me zanima ta program ter da ne želim izvedeti le, kar je napisano v brošurah, temveč tudi njihovo mnenje oziroma izkušnje. Vedno se najde kdo, ki je pripravljen pomagati. Skozi pogovor ugotoviš, ali je to program zate ali ne, veliko bolj kot če govoriš samo s svetovalcem v kariernem centru.

Kakšne so sicer razlike med študijem v Sloveniji in v tujini?

Vse Slovence, ki študiramo v tujini, najbolj preseneti dvigovanje rok študentov med uro. Če dvigneš roko v Sloveniji, si piflar, če tam ne dvigneš roke, ne boš dobil odstotkov, ki jih h končni oceni prinese sodelovanje. Razlika je tudi v ambicioznosti študentov, več je znanja med študenti in učiš se tudi od svojih sošolcev. Prav tako se od študentov pričakuje, da se pripravijo na uro, ker se potem debatira. Tega pri nas ni. Pri nas prideš, poslušaš in po koncu ure greš. Tam je vse skupaj veliko bolj aktivno.

Razlika je tudi pri opravljanju izpitov. V Sloveniji te večinoma sprašujejo po raznih definicijah, tam pa imaš »open book« izpit, ki ga opravljaš od doma. Na voljo imaš 48 ur, v tem času pa moraš napisati dva eseja, kako bi denimo apliciral organizacijsko shemo na določeno podjetje. Tretja pomembna razlika pa je, da ima v tujini praksa veliko večji pomen kot pri nas. Pri nas gre za kakšno fotokopiranje, v tujini pa podjetje nate gleda kot na investicijsko priložnost. Tudi sicer je veliko več mreženja, tako s profesorji kot študenti, pa tudi z zaposlovalci na zaposlitvenih sejmih, kamor pridejo velika podjetja in se res potrudijo, da pritegnejo pozornost študentov.