Ko je v državi brezposelnost že krepko presegla štirinajst odstotkov, med mladimi pa se bliža tridesetim odstotkom, je državni cinizem, tudi če je bil pomota, razlog za to, da ljudje stopijo skupaj. In se lotijo pravega prostovoljstva.

Danes je dan za spremembe. Nevladna organizacija Slovenska filantropija, ki prostovoljce koordinira, bo v skupnostne akcije združila štiriindvajset občin, petinsedemdeset osnovnih in srednjih šol, trinajst vrtcev, dvesto šestdeset organizacij in dvaindvajset podjetij. Lani se je v akcije vključilo približno štiri tisoč ljudi. Med drugim je bila organizirana blagovna menjava: kdor česa ne potrebuje, oblačil, knjig, gospodinjskih aparatov, jih lahko zamenja za kaj, kar potrebuje. Ko ljudem zmanjkuje denarja, je vzpostavitev primarnih tržnic način preživetja. Prostovoljci ob dnevih za spremembe pomagajo starejšim, socialno ogroženim, beguncem. »Namen skupnostnih akcij je, da se povežejo osebe, ki živijo ali delajo v istem kraju, in skupaj naredijo nekaj dobrega za celotno skupnost, celoten kraj ali za posameznike, ki živijo ali delajo v skupnosti ali jih povezujejo enake ideje in cilji,« je to, kar potrebujemo, definirala Slovenska filantropija. Slovenija seveda ne potrebuje posebnega dneva za to, da bi ljudje bili pripravljeni kaj narediti za drugega ali za skupnost. Potrebuje pa dan, na katerega se v organizirani obliki spomni, česa država ne naredi za ljudi, pa bi morala.

Aprila lani so se v Sloveniji iztekale velike ljudske vstaje. Na njih se je vso zimo zbiralo desettisoče protestnikov, da bi sebi in politiki dokazali, da položaj ni brezizhoden. Ljudstvo je tisto, ki ustvarja in legitimira državno politiko, in zato tudi ljudstvo legitimnost lahko odreče. To, da je lani februarja ljudstvo vstalo, vlada pa padla, sicer še ni prineslo kakšne izrazite spremembe. A vstaje so dokaz, da solidarnost – usmerjenost delovanja ljudi v skupno dobro in ne le v dobro posameznikov – med nami še deluje. Miniatura iz tega, »našega« sveta je bil včerajšnji pogovor z gledališčnikom Andrejem Rozmanom - Rozo. S tremi drugimi Andreji in četrtim kolegom že od lanskega 27. aprila nosijo Andrejev križ solidarnosti. Takrat je Roza v množici protestnikov vstopil v nekdanji kino Triglav na Kodeljevem. Kino ni bil odprt, a tudi ni bil zaprt. Bil je zapuščen. V dvorani so protestniki razpeli platno in predvajali dokumentarni film o globalnem aktivizmu, ki prinaša spremembe. Spremembe se dogajajo z Occupy Wall Street, s Pussy Riot, na študentskih protestih v Čilu, na trgu Siam v Bangkoku in na Dolenjskem v Dobruški vasi, kjer se Romi borijo proti bagrom, ki okoli njihovega naselja gradijo poslovno središče. Spremembe pričakuje kino Triglav, zapuščena dvorana sredi Ljubljane, ki bi lahko služila ljudem, a namesto tega propada, ujeta v absurdne birokratske, sodne, denacionalizacijske postopke. Novi-stari cerkveni lastniki je ne morejo obnoviti, a odreči se ji ne želijo. Roza in kolegi pa so zato, ker so si v njej za tri ure vzeli, kar je ljudskega, v kazenskem postopku. To je pristna »kriminalizacija ljudskih vstaj«, ki jo poznamo že iz Partljičevega Maribora. Trenutno se Roza in kolegi dogovarjajo s tožilstvom, pod kakšnimi pogoji bi lahko bila ovadba proti njim umaknjena. Ko bodo »pogoji« znani, pa bo lahko nastopila skupnost in jih podprla.