Tako pa so kamere pokazale le zadnji krog, ko je predsednik z zastavo v roki končal svoj sizifov eksperiment. In nam ponudile izhodišče za nekaj simbolnih in metaforičnih misli. Skratka, namesto da bi predsednik sklical novinarsko konferenco in podal oceno stanja, se je raje odpravil na led in nam poslal naslednja sporočila.
Prvič, predsednik nam sporoča, da smo nadrsali. Nič novega. To že vemo, zdaj smo to doživeli še dobesedno. Drugič, vrtimo se v krogu. Da. Vse kaže, da smo ujetniki enega in istega. Ujetniki istih praks, istih retorik in istih obrazcev. Tretjič, nikogar več ne zanimamo. Predsednik je drsal pred prazno dvorano. V spokojni tišini je deset ur nizal krog za krogom, deset ur čistega niča. Nič ne moremo pokazati, razen brezsmiselnega vrtenja v krogih padanja proti dnu. Četrtič, iz vsakega dejanja znamo narediti teater absurda. Razpadli so vsi vrednostni sistemi, vse etične in moralne zapovedi, ostaja le še čisti absurd. Absurd razgradnje pozitivnega, absurd nasprotovanja in absurd samodestrukcije. Petič, politiki so ostali sami v dvorani. Ko se bomo vsi izselili iz te države, bodo na ledu ostali samo še tisti, ki so nas izgnali. Politiki bodo drsali sami za sebe v dvoranah, kjer je že zdavnaj zmanjkalo elektrike. Šestič, tudi v najtežjih trenutkih ostajamo originalni. Tako kot smo originalni pri vseh možnih praksah nategovanja, zategovanja in goljufanja, smo originalni tudi pri sporočanju le tega. Predsednikovo drsanje gre lahko v zgodovinski spomin kot najbolj originalen nagovor državljanom. Niti ene besede, niti ene geste, niti enega poziva, le drsanje v popolni tišini.
Ta originalnost je še posebno dobrodošla v časih, ko vse televizije stavijo na konje imitiranja. Imitiranje nekoga je postala mantra in obenem zapoved za uspeh. Znani obraz ima svoj glas je ekstrakt tega trenda. Že sam voditelj Denis Avdič je ena sama imitacija. Imitira like, imitira voditelje, ki jim ne seže prav visoko, imitira samega sebe. Potem imitirajo žirantje, ki so se obuli v škornje žirantov iz Slovenije ima talent in X Factorja. In imitirajo znani obrazi, ki morajo posnemati še bolj znane obraze. Ves koncept dvourne oddaje zgraditi na tem, kdo bo bolj podoben nekomu drugemu, je v bistvu naš princip delovanja. Zgledovanje, iskanje avtoritet, prilizovanje velikim in želja po tem, da smo takšni kot drugi, torej vredni na evropskem zemljevidu, je neizmerna. To, da nas bo nekdo potrepljal po ramenih in rekel, da, res ste takšni kot mi, da, res ste enakovredni originalu, je skrajni cilj.
Podobno velja tudi za oddajo Skriti šef. Spet mora znana faca prepričati z nečim, kar ni. Skratka, preleviti se mora v kuharskega mojstra. Početi nekaj, kar mu je lahko všeč, mu je lahko hobi, mu je izziv, ampak v bistvu nima pojma. Igrati šefa, čeprav nimaš osnovnih pogojev za šefa, je pa tako ali tako sodobna praksa v tem prostoru. Dajmo priložnost vsakemu, ki ima voljo. Oziroma dajmo priložnost vsakemu, ki je naš. Če kaj zna, nas ne zanima. Za vrtenje v krogu res ne potrebujemo kakšnih posebnih znanj…
