V znanosti o mednarodnih odnosih ni splošno sprejete definicije, kaj je majhna (in kaj mala) država. Nekateri avtorji poskušajo z merljivimi podatki, na primer številom prebivalstva, velikostjo ozemlja, bruto družbenim proizvodom oziroma kombinacijami vseh teh, pojasniti, kaj to ali drugo državo dela majhno. A vsaka tovrstna opredelitev je arbitrarna in, posledično, problematična. Težko je reči, da je država z nekaj manj kot 10 milijoni prebivalcev majhna država in da tista, ki šteje le nekaj več duš od tega, ni Liliputanec. Ker je z objektivnostjo križ, se v tem prispevku sprašujemo, kaj vpliva na to, da se prebivalci neke države počutijo, kot da prihajajo iz majhne države, in zakaj drugi, ki prihajajo iz ozemeljsko komaj kaj večje države, svoje domovine ne dojemajo kot majhne. Z drugimi besedami: zanima nas, zakaj uvodoma omenjeni Slovenec ni bil prav nič začuden nad Urugvajčevim nepoznavanjem evropske geografije in se je zaradi številčne majhnosti hitro začel opravičevati, medtem ko je Urugvajec »logično« razumel, da nekdo in »Slo-what« natančno pozna njegovo državo in njene ključne značilnosti, in je to dejstvo sprejel kot samoumevno. (Mimogrede, to je bilo še pred prihodom filma Montevideo, Bog te video v kinematografe.)

Dejavnikov, zakaj se nekdo počuti majhen, drugi (mačkon) pa se v ogledalu vidi kot tiger, je več. Midva bova tokrat to pojasnjevala predvsem skozi zemljepisno percepcijo države.

Geografija v službi politike

Ozemlje je tisto, kar učitelji tako imenovanih državotvornih predmetov (karkoli to že pomeni) običajno opredelijo kot konstitutivni element nacije. Podoba ozemlja lastne države, kot jo videvajo učenci vsakodnevno na zemljevidu, pa je eden od najpomembnejših vidikov ustvarjanja nacionalne identitete. Učitelji zemljepisa so, poleg učiteljev zgodovine in še katerih, vede ali nevede torej neposredni (pod)izvajalci tistega, kar je znani filozof Louis Althusser opredelil kot ideološki aparat države. Težava pa je v tem, ker na splošno velja, da so zemljevidi grafična ponazoritev dejanskega sveta. A ni tako enostavno. Zemljevidi so, četudi se trudijo biti objektivni, v vsakem primeru vsaj delno prirejene podobe sveta. Še posebej problematični so v tem smislu zemljevidi v majhnem merilu, na primer zemljevidi sveta ali pa celin. J. B. Harley v knjigi Nova narava zemljevidov zemljevide zato označi za besedilo, ki govori, ne pa za ogledalo, ki odseva realnost. Ne gre torej za to, da bi zemljevid lagal, ampak za to, da na videz nedolžno platno veliko pove o interesih, ki jim zemljevid služi. Temu se z drugimi besedami reče politika. V nekaterih primerih pa propaganda. Včasih diplomacija. Če te ujamejo, pa zmota. Slednje najbolje ilustrira drug prigodek, ki se je zgodil enemu od avtorjev, ko je potoval v Rim. Na italijanskem vlaku je zrl v zemljevid, na katerem Slovenije ni bilo. Italija je mejila neposredno na Hrvaško. Ko je sprevodnika vprašal, kako lahko tak napačen zemljevid visi na vlakih italijanskih železnic, je ta le zamahnil z roko in rekel: »Ne zamerite, tiskali so ga na jugu. Saj veste, kakšni so južnjaki…« Ne glede na to, da je sprevodnik razumel opozorilo, da je cesar gol, se je naredil francoza. Zemljevid verjetno še danes, štirinajst let pozneje, krasi stene tega istega vlaka (če seveda ta vmes ni končal v razrezu).

Kako velika je Sovjetska zveza?

Flamca Gerhardusa Mercatorja, ki je živel v 16. stoletju, štejemo za očeta znanstvene kartografije. Izboljšane različice Mercatorjeve projekcije so danes najpogostejše, uporabljajo pa jo tudi Googlovi zemljevidi. V Mercatorjevi projekciji so poldnevniki in vzporedniki na zemljevidu narisani kot ravne črte, to pa je problematično zato, ker delno izkrivi vizualno podobo glede razmerij. Zemlja je namreč geoid – telo, vsaj približno podobno krogli. Do popačenj pride še posebej na ozemljih, ki so daleč od ekvatorja. To so dobro vedeli tudi kartografi in politiki tudi v Združenih državah Amerike v času hladne vojne. In vedo tudi danes. Sovjetska zveza in njeni sateliti iz držav Varšavskega pakta so države, razmeroma daleč od ekvatorja, in zato je, če smo malo cinični, po projekciji dobrega bojevnika Mercatorja »rdeča sovjetska pošast« res videti velika. Torej, cenjeni ameriški senator, si upate reči, da ne boste podprli zvišanja obrambnega proračuna ameriške vojske?

Če pa je ta isti svet predstavljen v Petersovi projekciji, ki se imenuje tudi projekcija enakomernih razsežnosti in bolj pravilno odslikava predvsem regionalna razmerja med neko državo in njeno dejansko velikostjo na zemljevidu, je komunistični blok videti bistveno manjši, države Afrike, na primer, pa bliže resničnemu odsevu v realnosti.

Ni nenavadno, da je Petersova projekcija postala priljubljena v zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja, ko so afriške države druga za drugo postajale samostojne, na zahodu pa je del ljudi postopoma postajal utrujen od kolonialističnih vojn. Ni težko ugotoviti, v katerih državah bolj in v katerih manj ter v katerih krogih je bila ta projekcija še posebej popularna. Po nekaterih virih tovrstni zemljevidi visijo tudi v številnih institucijah, ki bi jih težko opredelili kot politično nevtralne (npr. Oxfam, revija New Internationalist, razne sindikalistične organizacije). Kartografske propagande torej ne izvajajo zgolj države.

Tudi Petersova projekcija – nekateri jo imenujejo projekcija kartografskega protikolonialističnega boja – pa ima, kot vse druge, številne pomanjkljivosti, a takšna je pač težava, ko skušaš geometrično obliko Zemlje prenesti na ravno ploskev. Nekateri deli sveta oziroma, bolje rečeno, vizualna podoba razmerij je lahko videti precej iznakažena. Na spletni strani, od koder so ti zemljevidi, so zapisali, da sta Kanada in Ruska federacija videti taki, kot da sta pravkar prišli iz ožemalnika.

Če je v tovrstnih projekcijah in različnih postavitvah centra sveta na delu prikrita ideologija, pa se da biti v risanju zemljevidov še precej bolj nazoren. Leta 1951 je Ameriška delavska zveza objavila zemljevid Sovjetske zveze, na katerem so bila označena delovna taborišča. Kot piše profesor Timothy Barney v članku »Gulag'-Slavery, Inc.«: The Power of Place and the Rhetorical Life of a Cold War Map, je zemljevid, ki je po zaslugi revije Time in drugih hitro zakrožil po tako imenovanem svobodnem zahodnem svetu, postal eden od najbolj znanih primerkov protikomunistične propagande. Pa čeprav je prikazoval resnično stanje. Ko je kongresnik iz Missourija O. K. Armstrong sovjetskega predstavnika Andreja Gromika na sanfranciški konferenci leta 1951 vprašal, če bi hotel videti zemljevid svoje države, se je Gromiko odzval z iskrenim zanimanjem. Ko je Armstrong zemljevid, na katerem je bila čez skoraj vso stran narisana Sovjetska zveza z označenimi 175 delovnimi taborišči, pokazal namestniku sovjetskega zunanjega ministra, je moskovskega deputata skoraj vrglo s stola. Verjetno gre verjeti zgodovinskim virom, ki pravijo, da je Gromiko zgolj zamomljal, da zadeve ne bo komentiral, omenjeni zemljevid pa je njegov pribočnik zalučal stran.

Premik težišča

Pa ni treba manipulirati s projekcijami, da narediš svojo državo za središče sveta. Je precej enostavno: zgolj greenwiškega poldnevnika (tj. Kraljevega observatorija v Londonu) ne daš na sredino zemljevida, ampak globus zavrtiš levo ali desno in v center postaviš kak drug poldnevnik. Ki je prav tako navidezna črta, ki povezuje severni in južni pol, in torej nič manj ali bolj pravilna kot greenwiški lok. Zgovorne so besede neke Japonke, ki je po prihodu v ZDA prvič videla zanjo nenavaden zemljevid sveta (takšnega, kot ga uporabljamo v Evropi). Dejala je, da se ji zdi zelo čudno, da na ameriškem zemljevidu njena država utesnjena ždi tam nekje na robu sveta, med Kitajsko in okvirjem zemljevida. V učilnicah Tokia je vzhodna Azija z Japonsko vred seveda v središču sveta, Evropa pa pristane tam nekje na obrobju. Morda pa je dandanes azijska optika vendarle »bolj pravilna«, saj morda bolj korektno odslikava geopolitična in geoekonomska razmerja 21. stoletja.

A križ z zemljevidi se tu ne konča, ampak se mirno premika v naš sodobni vsakdnevnik. Predvsem takrat, ko se kdo želi pošaliti na račun (velikosti in pomembnosti) kakšne države. In ker je v vsaki šali nekaj resnice, so lahko različni geografski pogledi tudi zelo boleči. Naj ilustracijo o tem začnemo pri slovenski »kokoški«, o kateri velja že (šaljivo) ustaljeno stališče, da če ima neka država obliko kokoši, potem gotovo ne more biti velika in pomembna. Nadaljujmo s hrvaško »kiflo«, s katero Hrvaški oporekajo, da resna in velika država pač ne more imeti oblike rogljička. Končajmo s »Srbija kot Nokia, vedno manjša in manjša«, ki že v krilatici opozarja, da pač Srbija ne more biti velika država. Če temu dodamo še črnogorsko verzijo »nas in Rusov je tristo milijonov«, hitro ugotovimo, da je v mednarodnih odnosih majhnost kategorija, ki jo vsi želijo preseči. In ravno s tem, ko jo želijo preseči, padejo v njeno neusmiljeno kolesje.

Ne glede na vse povedano, pa dejstvo ostaja – važno je biti v centru (zemljevida ali pa vsaj pozornosti).

Dr. Boštjan Udovič in dr. Rok Zupančič sta raziskovalca na Fakulteti za družbene vede