Obstaja pa bistvena razlika. Usoda malezijskega letala ostaja neznana, ker ves napor reševalnih ekip ne najde njegovih morebitnih razbitin, nam pa vse naše ležijo pred očmi, a jih nobeden od pozvanih in samozvanih reševalcev noče videti, pa naj gre za politike, gospodarstvenike, medije in nenazadnje tudi volilce. Slednji, žal, resda nimajo možnosti izbire med zrnjem in plevi, a med dvema plevoma očitno izbirajo pogubnejšega. Če že ne morejo premagati vsiljenih jim strankarskih list, bi od njih pričakovali malce več političnega spomina, ko se soočijo z neposredno odločitvijo pred volilno skrinjico. Zadnji dokaz tovrstne amnezije je nedvoumno Borut Pahor, ki verjetno res obvlada tisoč stvari, je pa prepričljivo pokazal, da med njimi ni niti vodenje vlade niti države. V oči bode, kako je že od svojega klica Kramerju, naj vrne milijon evrov, potiskal državo čez rob kriznega prepada, nagrajen pa je bil s predsedniškim položajem...
Predpostavimo, da Slovenija vendarle ni niti Alenkino niti malezijsko letalo. Prvo ima nesposobnega pilota, ki v kritičnih trenutkih vklopi vse bolj nezanesljivega avtomatskega bruseljskega, drugo pa je s praznimi rezervoarji pogubljeno. Slovensko je po zgrešenih svetilnikih in semaforjih samo hudo skrenilo s poti in zdaj z zadnjimi kapljami goriva išče kraj za zasilni pristanek. Pri tem posadka nima v rokah niti najosnovnejšega zemljevida, ampak zganja svojevrstno politično metafiziko, ki jo vse bolj oddaljuje od okoliške stvarnosti.
Slednje je nehote priznala prav Bratuškova, ko je dejala, da je imela do zdaj vlada z reševanjem države toliko dela, da ni imela časa oblikovati strategije za naprej. Z drugimi besedami to pomeni, da smo na samem začetku dobili vlado brez strategije, kar je nenazadnje v razmeroma kratkem času enega leta dodobra dokazovala z vlečenjem zajcev iz klobuka, pa naj je šlo za ministre, ki se spotikajo takoj po prevzemu položaja, ali pa ukrepe za saniranje javnih financ, katerih vrh je bil povsem zgrešen nepremičninski davek. Da vladi zajcev ne zmanjka, pričajo tako iskanje novega ministra za zdravstvo kot tudi novi davčni prijemi, ki z nobenim trikom ne morejo ustvariti iluzije prehoda čez vse globlji dolžniški prepad.
Ozreti se bo treba nazaj in v nebo. Nazaj, da ugotovimo, kje smo skrenili s poti, v nebo pa, da poiščemo zvezde stalnice za vrnitev na pravo smer. Nazaj niti ni treba tako daleč, kot nas prepričujejo postavljalci novih spomenikov, dovolj bo le desetletje, ko je z našim pristankom v Uniji ugasnila glavna zvezda vodnica poosamosvojitvenega obdobja. Še kakšna tri leta nas je na približni smeri držalo vstopanje v območje evra, o čemer priča zdravje javnih financ v letu 2007 z dolgom pri 22 odstotkih BDP, nastop množice semaforiziranih križišč s policajem Pahorjem v sredini pa je vnesel zmedo ravno v trenutku, ko je svet že zapiral enosmerne ulice v finančno pogubo. Sloveniji ni bilo treba kreniti po poti Grčije, ki je na slabo tlakovano evrsko pot s preveliko hitrostjo zavila leta 2001 in sedem let kasneje polomila vsa svoja finančna podvozja.
Iluzija sedanje vlade je, da je od bruseljske boljša domača trojka, čeprav ta prvo le kopira. Nekako v duhu aktualne polemike, da so domači izdajalci boljši od okupatorjev, pristajamo na rešitve, ki bodo uničevale še bodoče generacije, pokopavajo pa že zdajšnjo, izgubljeno v vse bolj uničujočih reformah, ki jih vlada kot v posmeh sprejema tudi prvega aprila. Pogled nazaj z vsemi bančnimi luknjami, tajkunskimi krediti, nepregledno porabljenim javnim denarjem in rastočo korupcijo nam jasno kaže, kje je naše letalo, iluzija, ki jo ustvarja vlada, je, da se bodo izpraznjeni rezervoarji čudežno napolnili v zraku, namesto da bi imela načrt za varen pristanek. Ta je v zvezdah stalnicah, ki so za dvomilijonsko državo – za razliko od kakšne 80-milijonske ali celo 300-milijonske, po kateri se zdaj najraje zgledujemo – stabilna socialna varnost, polna zaposlenost in trajnostni razvoj. S sedmimi milijardami, vrženimi bančnim špekulantom, bi večino omenjenega že zagotovili. A kaj, ko menda rešujemo državo, namesto da bi vedeli, kam jo vodimo.