Film Shoah je sprožil burne reakcije po vsem svetu, saj je štirideset let po koncu vojne odprl odrinjeno tematiko odgovornosti, nekaznovanosti, strahu in brezbrižnosti, vsega, kar je neverjetno krutost druge svetovne vojne sploh omogočilo. Še posebej so odmevala zanikanja bivših nacistov, na primer tistega, ki je imel preveč dela z vpisovanjem prispelih vagonov na postajo, da bi lahko opazil, da so notri natlačeni Judje; odmevala pa je tudi izjava nekega poljskega kmeta, ki je na vprašanje, ali jih je skrbelo za svoje judovske sodržavljane, odgovoril: »Naj vam odgovorim takole: če se vi urežete v prst, ali to mene boli?«
Predvsem na Poljskem je film doživel tudi ostre kritike in zahtevo po prepovedi prikazovanja, češ da Poljake prikazuje v povsem negativni luči, pri tem pa pozablja, da so bili tudi oni žrtve nacizma, da si Judje ne morejo uzurpirati vloge žrtev. Kar drži, nacizem je pobil milijon Poljakov, a pošteno bi bilo dodati, da je svet poljske žrtve priznal, vse do danes pa še vedno ne romskih. Etnična hierarhija, ki je vladala v času miru, se je nedotaknjena ohranila tudi v vojni. In v veliki meri tudi po njej, do danes. Le Judje so si izborili svojstveno izvzetost, tako da je danes antisemitizem hujši greh kot rasizem, ravnanje Izraela s Palestinci pa izvzeto iz kritike.
Ostro razpravo je sprožila tudi Lanzmannova izjava, da taborišča smrti v Franciji ne bi bila mogoča, ker bi se ljudje uprli, s čimer je namigoval, da je bila Poljska že pred prihodom Nemcev tako antisemitska, da je holokavst lahko sprejela kot ustrezno rešitev. Vprašanje je seveda izjemno zapleteno, veliko bolj, kot ga je nakazal ta spor. Antisemitizem je bil po Evropi navzoč že stoletja, tukaj nedolžnih skorajda ni oziroma so »nedolžna« le tista okolja, kjer je bila judovska populacija zelo majhna ali neobstoječa. Antisemitizem se je stoletja kazal v getoizacijah, izgonih in pogromih, od Španije preko Benetk, Maribora, Varšave do Rusije, Francija pa ga je najbolj odmevno dokazala s sojenjem Dreyfusu leta 1894 in tudi z državno deportacijo Judov v Nemčijo med drugo svetovno vojno.
Kompleksnost dogodkov in možnih interpretacij se je že med snemanjem kazala tudi Lanzmannu, saj je film leta 2009 v knjigi Lièvre de Patagonie (Patagonijski zajec) označil kot »neobvladljivega«. Ta »neobvladljivost« je bila tudi povsem konkretna, posnel je toliko gradiva, da je iz njega poleg devet ur in pol trajajočega Shoaha dvanajst let kasneje naredil še dokumentarec Un vivant qui passe (Živi, ki gre mimo) o obisku predstavnika mednarodnega komiteja Rdečega križa v taborišču v Terezinu, leta 2001 film Sobibor, 14. oktober 1943, 16. ura o uporu v tem poljskem taborišču, leta 2010 Le Rapport Karski (Poročilo Karski) in lani še Poslednjega med krivičnimi, ki so ga nagradili na Berlinalu.
Tako je pri svojih 89 letih na neki način zaokrožil tematiko z njenih različnih vidikov, a hkrati odprl nešteta nova vprašanja.
Kaj vidi, kdor gre mimo?
Če v Shoahu Lanzmann omogoči, da spregovorijo žrtve in krvniki, v filmu Živi, ki gre mimo gledalca postavi v skrajne dvome na drugačen način. Tokrat pred kamero postavi Švicarja Mauricea Rossela, vodjo inšpektorjev Rdečega križa, ki je s svojo skupino leta 1942 odšel v Berlin z nalogo, da nadzoruje nemško ravnanje z vojnimi ujetniki. Rossel je tipični samozavestni Švicar, ki suvereno pripoveduje, v kako krasni vili so bili v Berlinu nastanjeni in kako nemoteno so lahko ugotavljali, da Nemčija spoštuje ženevsko konvencijo o vojnih ujetnikih. Ta vtis zadovoljnega humanitarca ga ne zapusti niti, ko opisuje obisk Auschwitza, kjer mu »elegantni, uglajeni in izobraženi vodja taborišča« že v sprejemni pisarni elegantno prepreči obisk, ker pač ne gre za vojne jetnike, torej tu ženevska konvencija ne more veljati. Tako vidi le nekaj kolon sestradanih taboriščnikov, ki gredo mimo.
Ni videl dimnikov, ni vohal zažganega mesa, ni vedel, kaj se dogaja? Ne. Kasneje se malo zaplete, ja, vedel je, iz ženevske centrale so jim pošiljali informacije in k obisku taborišča so ga nagovorili predstavniki The Jointa, ameriškega judovskega združenja, ki so imeli ogromno informacij, a so potrebovali dokaze Rdečega križa. A videl ni nič.
So pa Nemci nato Rossela povabili na ogled češkega taborišča Terezin, ki so ga, kot se je pokazalo kasneje, namenili prav propagandi o svojem korektnem ravnanju z Judi. Je vedel, da gre za Potemkinovo vas, da so Nemci pred tem imeli »olepševalno akcijo«, da so zgradili otroško igrišče in paviljon za glasbenike, da so taboriščniki morali vaditi svoje nastope? Ne, tega seveda ni vedel.
Spet se pred kamero v njem mešajo tedanje slutnje, da gre morda za teater, ki naj bi s pomočjo RK umiril evropsko javno mnenje, kasnejše informacije o tem, kaj se je tam v resnici dogajalo, in njegov osebni občutek med obiskom. Tega občutka se ne more znebiti niti zdaj, desetletja po vojni: Judje so se mu zdeli zadržani, vdani, do njega celo vzvišeni. Dobil je vtis, da gre za privilegirano skupino bogatih, ki so si »kupili« to relativno dobro namestitev.
»In zato ste o taborišču napisali tako pozitivno poročilo?« ga vpraša Lanzmann. »Da.«
Tako imamo torej visokega uradnika Rdečega križa, ki leta 1944 gleda in vidi, kar pač zmore videti skozi svojo vednost in nevednost: nasede nameščeni podobi. (Ker mu je tako udobneje in ker je varneje ali ker so vsi tovrstni opazovalci vedno v podrejenem položaju ob svojih zločinskih »gostiteljih«? Spomnimo se prestrašenih iskalcev kemičnega orožja v Siriji pred nekaj meseci…) Taboriščnikom zameri, ker ga ignorirajo (»niti enega samega namiga o resničnem stanju, niti enega papirčka, ki bi mi ga lahko kadarkoli skrivaj izročili!«) in ker ima očitno tudi izdelano mnenje o bogatih Judih, ki so si na veliko kupovali vizume za ZDA, medtem ko so svoje revne sonarodnjake prepuščali nacistom. Tega vtisa se ne more znebiti niti ob vseh kasnejših informacijah o stanju stvari.
Vsaj deloma ima Rossel prav: Terezin, ta velika avstro-ogrska utrdba, je bil sprva res namenjen getu »boljših«, nemških in avstrijskih Judov, med katerimi so bili tudi odlikovani borci iz prve svetovne vojne in se jih torej ne bi »spodobilo« takoj pokončati, kot so to brez subtilnih zadržkov počeli z drugorazrednimi vzhodnoevropskimi Judi. Celo veliki nemški rasistični projekt je torej znotraj ničvredne rase vsaj na začetku priznaval družbeno in socialno hierarhijo: bili so Judi in Judi. Postopoma pa se je Terezin tako napolnil, da je postal nekakšna predsoba Auschwitza, kamor so taboriščnike vse bolj množično pošiljali naravnost v peč. Tisto nenavadno judovsko obnašanje, ki je užalilo predstavnika RK, je bilo v resnici strah, paraliziranost ob dejstvu, da jih lahko že najmanjša gesta stane te brezplačne poti na vzhod.
Kaj so vedeli »veliki«?
V dokumentarcu Poročilo Karski Lanzmann predstavi tajnega sodelavca poljske vlade, ki je delovala v londonskem eksilu, ki se tihotapi med Varšavo in Londonom in obe strani obvešča o dogajanjih. Njegova obveščenost pride na ušesa Američanom in tako se znajde v Washingtonu, kjer poroča Franklinu Rooseveltu. O vsem, kar se dogaja na Poljskem, in tudi o holokavstu. Predsednik ZDA mu zatrdi, da bodo zavezniki zmagali, zanima pa ga, ali je Poljska kmetijska država, ali ima veliko konj… Niti besede o Judih. Po tem pogovoru ga sicer napoti na srečanje z mnogimi ameriškimi Judi, med drugim tudi z vrhovnim sodnikom Felixom Frankfurterjem. Ta ga posluša in na koncu reče: »Ne verjamem vam!« Ko Karski protestira, da ne laže, mu Frankfurter odgovori: »Nisem rekel, da lažete, ampak da vam ne verjamem. Moj um in moje srce sta takšna, da tega ne morem sprejeti. Sodim ljudem, vem, česa je človek zmožen, tega ne.«
»Mislite, da res ni verjel, da ni vedel?« zanima Lanzmanna. »Mislim, da so vedeli, a si res niso mogli predstavljati pravih razsežnosti. To, kar se je dogajalo z Judi, ni imelo prav nobene primerjave v človeški zgodovini, in zato zdravi ljudje niso mogli verjeti, če tega niso videli na lastne oči,« pravi Karski. Tudi francoski filozof Raymond Aron, ki je prebegnil v London, je kasneje na vprašanje, ali je vedel, kaj se dogaja na vzhodu Evrope, rekel: »Vedel sem, a nisem verjel, in ker nisem verjel, nisem vedel.« Celo Judje na vlaku, ki so jih mimoidoči opozorili, da jih bodo zažgali, niso verjeli in niso niti poskušali pobegniti.
Kolaborant ali rešitelj?
In ravno o tem govori tudi zadnji film, Poslednji med krivičnimi, film o dunajskem judovskem starešini, rabinu Benjaminu Murmelsteinu. Murmelstein je kot predstavnik judovske skupnosti sedem let sodeloval z Eichmannom, s tistim nacističnim zločincem, zadolženim za deportacije, ki je na sojenju v Jeruzalemu trdil, da je bil zgolj skrben uradnik, ki je ubogal ukaze. Prav v tej njegovi drži je filozofinja Hannah Arendt, ki je kot poročevalka za New Yorker poročala s sojenja, prepoznala in oblikovala pojem banalnosti zla, pojem, s katerim je skušala pojasniti nerazumljivo vsesplošno sprejetost zločina med Nemci. Prav Arendtova je v knjigi Sojenje Eichmannu opozorila tudi na dvoumno vlogo starešin, ki so dolga leta sodelovali z nacisti.
Toda Murmelstein je glede tega nadvse odločen: Eichmann ni bil zaslepljeni uradnik, bil je demon, krvoločnež, osebno je pred njegovimi očmi s palico uničeval dunajsko sinagogo v kristalni noči, njegova podoba na sojenju je bila igrana.
Glede svoje vloge pa je povedal, da je bil med tnalom in nakovalom: zastopal in branil je judovsko skupnost, a je to lahko počel le, če je z Eichmanom vzdrževal kolikor toliko normalne odnose, če mu je pisal povzetke študij o migracijah, o kulturnih razlikah in podobno. Tak vezni člen je Murmelstein ostal tudi v Terezinu. Tudi v skrajnih okoliščinah se ohranjajo prejšnje (verske) hierarhije.
Vzpostavitev institucije taboriščnega kapota je bila ena najbolj sprevrženih nacističnih metod. Posameznim jetnikom so naložili ohranjanje reda in miru v zameno za njihovo večjo varnost in drobne privilegije, s tem pa nanje prevalili tudi del zatiranja. Konflikt in vprašanje podreditve so tako prestavili v skupnost samo in kapoti, ki so bili odgovorni za red, so pogosto svojo funkcijo opravljali z gorečnostjo in krutostjo nacistov. In to so jim sojetniki zamerili celo bolj kot nacistom.
Tudi Murmelstein je bil v tej vlogi priganjalca in kot tak, kot sam pove, zelo osovražen, nekateri sojetniki so ga poimenovali Murmelschwein (Murmelsvinja). Po vojni so ga zaradi domnevne kolaboracije na Češkem celo zaprli, a so proces zaradi pomanjkanja dokazov prekinili. Ta proces nas seveda spomni na naše dachavske procese, kjer so kot kolaborante obsodili 37 ljudi, ki so preživeli taborišče, deset so jih ustrelili, trije so umrli med procesom.
Murmelstein ni bil niti sojen, a ga je kljub temu ignorirala celotna judovska skupnost, tudi za pričanje proti Eichmanu ga niso poklicali, čeprav je o njem vedel več kot večina drugih prič, in do smrti je bil v Izraelu persona non grata. Lanzmann mu je tako dal priložnost, da pojasni svojo plat.
Judovski starešine so od uvedbe rasne zakonodaje zastopali svoje skupnosti v pogajanjih z oblastmi, ki so jim predpisovale nove in nove omejitve, prepovedi, napovedovale selitve in v neki fazi za velik denar spodbujale izseljevanje. Absurdna ideja o tem, da bi vse evropske Jude izselili na Madagaskar (dovolj oddaljen otok, da bi za zmeraj ostali izolirani?), po Murmelsteinovih besedah sploh ni bila izvirno nemška, porodila se je že leta 1938 v poljskih političnih krogih. Nemci so jo prevzeli, a so jim uresničitev onemogočili Britanci, ki so imeli edini dovolj veliko ladjevje za ta »podvig«. Geti in taborišča so sprva služili fizični zamejitvi Judov in izkoriščanju delovne sile, hkrati pa vse bolj »končni rešitvi«, množičnemu pobijanju dela nezmožnih, starih, otrok, žensk.
Murmelstein je nacističnega vodjo Terezina poznal še z Dunaja, z njim je redno komuniciral glede oskrbe, higiene, zdravstvene nege. Ravno ob izbruhu tifusa je nastal hud konflikt med njim in drugimi taboriščniki. Sam je bil prepričan, da je treba tifus za vsako ceno zajeziti, ker so se Nemci epidemije, ki bi se razširila na osebje in njihove družine, hudo bali in bi gotovo takoj pobili ves Terezin. Toda Judje so odklanjali cepljenje, zato jim je Murmelstein obroke hrane pogojil s cepljenjem in izvedbo vseh higienskih ukrepov. Silil jih je tudi k prav tistim olepšavam Terezina, ki so prepričale švicarskega predstavnika RK. Je bilo to nasilje? Nedopustno nasilje? Sam pravi, da je bilo nasilje, ki jim je rešilo življenje, saj so bili ljudje že povsem vdani in bi se prepustili smrti. A eni se ga spominjajo le kot »svinje«.
Je mogoče film prevrteti nazaj?
Mogoče je največji Lanzmannov prispevek prav v tem, da je makrozgodovinski podobi vojne dodal svoje filmske mikrozgodbe, ki so z različnih vidikov osvetlile dogodke, ki pa so hkrati tudi pokazale, kako je desetletja kasneje (kaj šele danes) težko razumeti in soditi o posameznih ravnanjih, kako je tudi spomin vedno subjektiven in kako težko je iz posameznih zgodb izluščiti splošno vzdušje nekega okolja in časa. To nikakor ne pomeni relativizacije zgodovine, ki pustoši predvsem po vzhodnoevropskih državah, med katere se bo z jutrišnjo postavitvijo spomenika domobrancem, ki so nenadoma iz okupatorjevih sodelavcev postali »slovenska narodna vojska«, dokončno umestila tudi Slovenija. Pomeni, da majhni drobci sestavljajo sliko, ki se na ta način vse jasneje oblikuje. Bi se dalo vojno preprečiti? Je mogoče v poteku dogodkov najti točke, ki bi, če bi lahko tok časa zavrteli nazaj kot film, vlak zgodovine odpeljale drugam?
Lanzmann glede tega nima dvomov: »Karkoli že rečemo, potem ko je Hitler začel vojno, za večino Judov ni bilo rešitve. V tem je tragičnost zgodovine, ki ne dopušča retrospektivne iluzije, ki pozablja na gostoto, težo in neberljivost neke dobe, na resnično konfiguracijo nemisljivega.« Danes je ta neberljivost dobe zaradi vsesplošne informiranosti veliko, veliko manjša, nanjo se skorajda ne moremo več sklicevati. In vendar se zdi, da prav nobene vojne ne preprečimo.