Zamenjajmo avte za mestno vožnjo

Andrej Pečjak je pionir električnih avtomobilov. Lani je s svojo dacio sandero na slovitem reliju v Monte Carlu za električna vozila potolkel največjega proizvajalca električnih vozil, ameriško Teslo. Za Pečjaka je bilo to veliko osebno zadoščenje. Z novim avtomobilom, s katerim kani potolči vse rekorde dosega električnih vozil, želi dokazati, da tehničnih ovir za ta preskok ni. Na Češnjici s svojim inštitutom Metron vsako leto prireja številne delavnice za tiste, ki se odločajo za prehod na električni pogon. Svetujejo podjetjem, ki bi želela svojo floto avtomobilov nadgraditi z okolju prijaznimi avtomobili, navadnim državljanom pa poleg tega še, na kaj morajo biti ob nakupu električnega avtomobila posebej pozorni. Trenutno s sodelavci končuje razvoj svojega sedmega modela, s katerim se bo mogoče peljati kar 700 kilometrov brez vmesnega polnjenja baterij. Vsak velik koncern bi bil vesel njegovega znanja.

To je psihološko vprašanje, ne tehnično. Tehnično gledano je dober čas. Lahko še nekoliko upočasnimo podnebne spremembe in se jim prilagodimo. Povsem drugo vprašanje pa je psihologija. Človek je v glavi še vedno tak, kot je bil pred 50.000 leti. V pogovorih z ljudmi vidim, da smo prešli v fazo zavračanja. Ne oziramo se na opozorila klimatologov in raje verjamemo neumnostim, ki jih razširjajo nekateri, čeprav nimajo nobenega fizikalnega znanja. V preteklosti so takšna zavračanja že poznali. Pred izbruhom druge svetovne vojne je veliko ljudi v strahu pred novo vojno zavračalo opozorila o nevarnosti Hitlerja in da ga je treba ustaviti. Takratno javno mnenje v Evropi ni bilo naklonjeno vojni s Hitlerjem in korenitemu ukrepanju.

Človek je pač tako narejen, da zavrača stvari, za katere misli, da jih ne more več spremeniti. Lahko jih zavrne kot neobstoječe, ekolaž ali ekoterorizem. Poznam pa tudi take, ki si mislijo, dajmo, živimo na veliki nogi in uživajmo, dokler se še da. Tudi to je popolnoma zgrešeno. Tako razmišljajoča vrsta propade.

Avtomobilska industrija ima svoje računice. Je ena največjih na svetu in zelo rigidna. Temelji na motorjih na fosilna goriva, s čimer so povezani tudi njeni dobički. Popolnoma ima v rokah industrijo s tako imenovanimi loan posli. Proizvajalcem komponent za avto za opravljeno delo plačujejo ravno toliko, da podjetja preživijo. Če se jim zdi, da so podjetja s komponentami predraga, gredo v cenejšo Romunijo ali pa Moldavijo. Avtomobilski proizvajalci, razen nekaterih na Japonskem, so predolgo zavračali električno energijo, zato so na tem področju zelo šibki. Ker ne obvladujejo tehnologije, se morajo pogajati ali hoditi po kolenih in prositi za stvari. Za nekega velikega avtomobilskega proizvajalca je verjetno moralo biti grozno, da se je bil prisiljen pri Lektriki pogajati za motor, a so jih postavili na realna tla. Povedali so jim, da imajo ustrezen motor, po točno določeni ceni in dobavnem roku. Toda koncerni se neradi pogovarjajo na tak način. Raje pridejo k vam in vam določijo, kaj jim boste naredili za točno določeno vsoto denarja, izdelek pa želijo že naslednji dan.

Zagotovo zaradi boljše centralizacije vladanja. Evropo in ZDA vodijo korporacije, medtem ko Azijo še vedno vodijo vlade. Evropske in ameriška vlada so šibke, če ne želijo delati v smeri, kot jo narekujejo korporacije. Za človeštvo je dolgoročno najslabše, če korporacije ohranijo svojo moč. Trg ne more urejati vsega, kot nekakšen vsemogočni regulator. Ne gre mu prepustiti ljubezni, otrok, skrbi za starejše, zdravstva...

Avtomobilski trg je zrcalo družbe. Na trgu, kjer se proda veliko terencev, prevladuje neka »balkanska miselnost«. Na Norveškem, kjer je terencev precej manj, je mentaliteta ljudi povsem drugačna.

To je nerealno. Evropske strategije so narejene brez osnov v realnosti. Do leta 2020 je samo še šest let, prodaja električnih avtomobilov pa je na zavidljivi ravni samo na Norveškem, katere prebivalstvo dosega zgolj dva odstotka Evropejcev. V Grčiji ni niti enega električnega avtomobila. Evropa je že marsikaj napovedala. Te napovedi se lepo slišijo, čez pet let pa ljudje pozabijo, kaj je kdo napovedoval, in spet se pojavijo nove.

Ti cilji se uresničujejo zelo počasi. Od leta 2006, ko ni to še nikogar zanimalo, gremo sicer res v tej smeri. Hitrost pa je zelo počasna. Praktično ves svet bi moral ukiniti uporabo fosilnih goriv v petih letih, če bi hoteli zmanjšati katastrofičnost vsega, kar nas čaka v prihodnosti. To pa se ne bo zgodilo. K izpolnitvi teh ciljev nas morda lahko prisilijo zunanji dejavniki, in potem bi bilo možno do leta 2020 doseči pet odstotkov električnih avtomobilov na evropskih tleh. Mislim predvsem na večje naravne nesreče, večje težave zaradi podnebnih sprememb in dvig cene fosilnih goriv zaradi povečane porabe ali političnih pretresov.

Ker Evropa ni močan vojaško-politični igralec, si bodo najcenejšo lahko nafto prisvojile najmočnejše države. Večina lahke nafte pa je v islamskem svetu in v Venezueli. Saj vidite, kateri vojaki korakajo tam, pa tudi Kitajska se vtika v njihove zadeve. Tiste države torej, ki imajo vojaško in politično moč, bodo še razpolagale s temi viri lahke in cenejše nafte. Težka nafta, ki je je več kot lahke, je draga. Lahko se nam torej zgodi, da bo cena fosilnih goriv močno zrasla, med drugim tudi zaradi rastočega standarda v Aziji. Na Kitajskem čaka okoli sto milijonov ljudi na svoj prvi avto. Močna podražitev se tako zdi skoraj neizogibna, in posledično bi utegnilo priti do večje rabe električnih vozil.

Tretji dejavnik je naraščanje vpliva skrajnega islama, ki ga razumem kot kombinacijo religije in ideologije. Ta skrajni islam je zelo močan na območjih, kjer je veliko cenene lahke nafte. Nemiri v teh delih sveta lahko pripeljejo do znižanja dobav ali celo zaustavijo prodajo nafte, kar bi imelo resne posledice v ceni fosilnih goriv. Če bo cena v letu dni poskočila na tri ali štiri evre za liter, se lahko prodaja električnih vozil bistveno poveča.

Mislim, da se tej zunanji prisili ne bo mogoče izogniti. Nekaj od naštetega se bo zgodilo, morda vse. Petnajst let stare napovedi slovenskih klimatologov so bile še kako točne. Lučka Kajfež Bogataj je zapisala, naj si ne mislimo, da bomo tukaj imeli sredozemsko podnebje, le vremenski ekstremi bodo hujši. In to se že dogaja.

Slovenija nima strategije o nobeni stvari oziroma strategijo zamenja vsaki dve leti, enako kot svoj turistični logotip.

Te subvencije so pozitivna stvar in jih nima vsaka država. Francija in Hrvaška sodita med države z višjimi subvencijami, druge imajo nižje, nekatere jih sploh nimajo. Ko so bile subvencije sprejete, so bile pozitivna spodbuda. Če jih ne bi bilo, na slovenskih cestah sploh ne bi imeli nobenega električnega avta, tako pa jih imamo nekaj več kot sto.

Ja, ampak subvencije so še vsako leto ostale neporabljene.

Vlada tako ne ve, kaj počne. Kar pa se slovenskih potrošnikov tiče, njihova kupna moč pada. Največ je prodanih cenejših vozil, nasploh pa je prodaja upadla. Obstaja tudi določen odstotek premožnejših, ki kupujejo dražja vozila, ampak ti večinoma niso ravno pristaši ekologije in jih to ne zanima. Imamo torej zelo nerazgledan premožni sloj na eni strani, na drugi pa razgledan sloj brez velike kupne moči.

Problem je tudi, da v Sloveniji trenutno sploh ne morete kupiti električnega avtomobila, z izjemo Teslinega, ki se ga da naročiti po internetu. Vsi avtomobilski proizvajalci so se namreč odločili, da v Sloveniji električnih vozil ne bodo prodajali. Sledili so tržni logiki. Citroen je poskušal prodreti na slovenski trg z modeli c-zero, Peugeot pa z ioni, a so jim ostali in so jih bili nato prisiljeni prodati za 20.000 evrov, kar pa je pod njihovo proizvodno ceno. Nissan sploh noče v Slovenijo, tako da je leafa treba kupiti in servisirati v Avstriji. Našo državo dojemajo kot slab trg za električna vozila, poleg tega bi prodali premalo vozil, da bi se jim splačalo postaviti servisno mrežo. Renault se je odločil za strategijo, da ob nakupu avtomobila podpišete lizing pogodbo, da baterije ostanejo v lasti Renaulta. Če avto prodate, jih morate obvestiti o kupcu, da se nanj prenese lizing za baterije. Žal pa Renault ne dovoli prenosa lizinga na slovenskega kupca. To pa ni spodbuda za Slovence, da bi se odločili za nakup električnega avtomobila.

Nimamo tako majhne mreže, polnilnih postaj je kar nekaj, bolje pa bo, ko bodo vse po novem evropskem standardu IEC 61851. Danes se veliko govori o postavljanju hitrih polnilnic, vendar se bojim, da za tem spet stojijo neki lobiji in zaslužkarstvo z javnimi sredstvi. Postavljanje takšnih DC istosmernih polnilnih postaj, ki vsebujejo tudi sistem CHAdeMO, ki pa ni po EU-standardu, je ekonomsko in z vidika uporabnika popolnoma nesmiselno. Takšna polnilnica ni posebno ekološka, saj povzroča velike konice v porabi, 50 ali 100 kilovatov. Druga težava je, da večina avtomobilov, ki se bodo prodajali v prihodnosti, denimo vsi renaulti, ne podpira polnjenja na takšnih polnilnicah. Tudi evropski avtomobilski proizvajalci opuščajo tovrstno hitro polnjenje, saj se zelo razvija hitro AC polnjenje, kar pomeni, da imate na avtu močan polnilec, ki ga lahko priklopite na močno trifazno dozo. Namesto mreže istosmernih polnilnic, ki jih hočemo očitno postaviti z davkoplačevalskim denarjem, bi lahko naredili deset- do dvajsetkrat več trofaznih polnilnic po evropskem standardu.

Problem so tudi ljudje, ki živijo v blokih, oziroma ne živijo v hišah z garažo. Takih je skoraj polovica Slovencev. Če živite v hiši z garažo, imate tudi električno vtičnico in lahko na njej avto ekološko polnite ponoči, ko so presežki električne energije. Če pa stanujete v Stari Ljubljani ali v v bloku, kje boste prišli do vtičnice? Javna polnilnica vam tudi ne pomaga, ker si je s svojim vozilom ne smete prilastiti. Ne pomaga vam niti javna polnilnica na bencinski črpalki, ker avta ponoči tam ne morete napolniti. Enako velja za druge javne polnilnice v mestu. Ne morete tam pustiti avtomobila šest do dvanajst ur čez dan, da bi ga polnili.

Spodbud za nakup električnih avtomobilov bi se morali lotiti podobno kot na Nizozemskem. Če prebivalec Amsterdama kupi električni avtomobil, dobi tudi brezplačen parkirni prostor s polnilno točko, kamor mu pripeljejo enofazno vtičnico po novem evropskem standardu. Priklop znaša zgolj 3 kilovatne ure, za hitre polnilnice pa potrebujete priklopno moč 100 kilovatov.

Tistemu, ki jih prodaja, oziroma še bolj tistemu, ki se bo postavil vmes. Te polnilnice izdeluje samo nekaj proizvajalcev v svetu, v Sloveniji pa nihče. Klasične AC polnilnice po standardu IEC 61851 pa izdeluje vsaj pet podjetij v Sloveniji. Če bi se odločili zanje, bi lahko izkoristili slovensko znanje, hkrati pa bi denar ostal v državi. Odločitev za hitre polnilnice bi pomenila, da se bo denar odtekel v tujino, kar pa glede na gospodarske razmere, v katerih smo, zagotovo ni dobro.

Evropska komisija ne zahteva hitrih polnilnih postaj, temveč zgolj mesta po standardu IEC 61851, kjer se da polniti avtomobile. Kaj vam pomaga pet ali deset hitrih istosmernih polnilnih postaj, ko pa se na njih lahko polni zelo malo električnih vozil, ki bodo v Sloveniji na cestah v naslednjem desetletju. Dobro bi bilo, če bi imeli vsi hoteli in restavracije klasične trofazne polnilne točke po evropskem standardu IEC 61851. Ljudje, ki potujejo čez Slovenijo, bi verjetno hoteli tam tudi prespati. Če se gremo turizem, je dobro, da človeka kakšen dan obdržimo tukaj, ne pa da je samo v tranzitu. Dobro bi bilo, da se subvencijami spodbudi gostince in hotelirje za vsaj eno takšno polnilno točko, postavili pa bi jih lahko tudi na bencinskih črpalkah.

Trifazna vtičnica IEC 61851 tip 2 je postala evropski standard. Obvezne bodo od leta 2017. Postavitev takšnih polnilnic ni velik strošek. Postaviti se jih da že za 2000 evrov in stanejo največ do 4000 evrov, če je že v njih nekaj »pameti«. Tri tisoč polnilnih postaj po Sloveniji, kot jih predlaga komisija, tako ni kaka posebna težava.

Odvisno od tega, kaj vse imate v avtu. Če nima ustreznega polnilca, se ne bo mogel hitro napolniti. Proizvajalci sedaj težijo k 22-kilovatnemu trofaznemu polnilcu, ki ne potrebuje istosmernega hitrega polnjenja in bo postal standard. Manjše avtomobile lahko napolni že v eni uri, večje pa v dveh ali treh.

Električni avto naj bi v prvi fazi zamenjal mestna vozila. Od avtomobilov, ki se trenutno vozijo po evropskih cestah, je večina takšnih, ki se uporabljajo v mestih ali v primestnem prometu. Večina družin ima dva avta. Ni mišljeno, da bi električni transport že v prvi fazi zajemal relacijske vožnje. Avtomobili, ki to zmorejo, so zelo dragi in si jih redko kdo lahko privošči. Učinkovitost motorja z dizelskim izgorevanjem je denimo najboljša pri relacijski vožnji in najslabša v mestni vožnji. Pri električnih avtomobilih je ravno nasprotno: učinkovitost je ves čas enaka, kar pomeni, da je veliko bolj konkurenčen v mestu kot na relacijski vožnji. V mestu dosega porabo 10 kilovatnih ur na sto kilometrov, na avtocesti pa porabi več kot 20 kilovatnih ur na sto kilometrov. Pri avtih na fosilna goriva je slika obratna: na avtocesti vam pokuri manj bencina kot v mestu. Ljudem je torej treba povedati, naj se naprej zamenja avtomobile, ki se uporabljajo na kratkih razdaljah.

V mestih je večkrat alarm zaradi onesnaženega zraka, po drugi strani pa nam proizvajalci avtomobilov zagotavljajo, da imajo njihova vozila čist in povsem neškodljiv izpuh. Kako gre to skupaj? Noben avto, dokler je hladen, nima čistega izpuha. Ogromno mestnih voženj do službe, šole, vrtca ali trgovine traja pet minut. S takšnimi vožnjami in strupenimi delci pa je okolje najbolj obremenjeno. Če bi zamenjali avte za mestno vožnjo, ki ne potrebujejo močnejših baterij od dvajset kilovatnih ur, bi naredili veliko. Če bi takšna vozila proizvajali v velikih serijah, bi stala samo še 10.000 evrov. V primerjavi z njihovo trenutno ceno 30.000 evrov bi si jih ljudje že lahko privoščili. Tisti, ki še imajo kupno moč, imajo večinoma dva avta. Naj zamenjajo enega za mestno vožnjo. Če bi v Evropi zamenjali vse mestne in primestne avtomobile, bi do leta 2020 dejansko lahko prišli do deleža 20 odstotkov električnih avtomobilov. A takšna strategija za zdaj ne obstaja.

Ne, ne ukvarjajo se s tem. Če bi hoteli imeti avtomobile z večjim dosegom, bi lahko že sedaj preprosto vanje vgradili več baterij. Ker pa so te najdražji element in bi bil takšen avtomobil zelo drag, jih imajo vsi majhno število. Avtomobilski proizvajalci trenutno proizvajajo avtomobile za mestni in primestni promet, z izjemo Tesle, ki ima pač svojo ceno.

Ja, so zelo rigidni in nobeden ne želi preveč tvegati. Ne vedo, kako bi se prodaja električnih avtomobilov obnesla, zato ne proizvajajo velikih serij. To pot utirata Nissan z leafom in Renault s svojo paleto vozil. Morda, vsaj tako kaže, bodo sledili tudi nemški proizvajalci.

Prihodnost je sedaj, je v naših rokah, ta hip. Zagrabiti jo moramo, zato da se bo zgodila, in jo usmeriti v smiselno, trajnostno prihodnost. Sedem milijard ljudi in pol, kmalu jih bo osem, nato devet, ne more več živeti na trenutni način in eksploatirati planeta. Trenutno smo kot ladja, ki pluje v napačno smer. Smo kot Krištof Kolumb, ki misli, da pluje proti Ameriki, a se premika proti Antarktiki in bo nasedel na ledene gore. Nekdo mora obrniti krmilo, to se še vedno da storiti. Tehnologija to omogoča že danes. Druge možnosti nimamo in je ne bomo imeli.