»V znanstveno-raziskovalnem delu je treba strogo ločiti med dognanji, sodbami in razlagami pisca in drugih avtorjev. [...] Zato je treba na vseh mestih v besedilu, kjer navajamo dognanje ali misel drugega avtorja, citirati izvirno delo ustreznega avtorja,« je med drugim navedeno v navodilih oddelka za zgodovino Filozofske fakultete, objavljenih na spletnem naslovu www.zgodovina-ff-uni-lj.net.

Tudi navodila po mednarodnih standardih ISO so jasna: »Citiranje pomeni dobesedno navedeno oziroma prepisano besedilo iz tujega besedila. Dobesedno citiramo, kar je novo ali pomembno, uporabimo ideje, ki so delo drugega avtorja, ali kaj razložimo.«

Zato čudijo navedbe profesorja, da se sprenevedam, češ da »sem samo citiral dr. Slavena Letico«. Res sem citiral nekdanjega osebnega svetovalca hrvaškega predsednika Franja Tuđmana, ker je objavil informacije in mnenja z drugega zornega kota, ki so za slovensko javnost zanimivi in katerih objava je v javnem interesu. To so avtorske navedbe Slavena Letice in ne moje, kar mi poskuša pripisati.

Toda dejstva, na katera je opozoril Letica, kažejo, da je slovensko zgodovinopisje nekatere pomembne dogodke ob razpadu Jugoslavije prezrlo.

Avtor navaja, kaj vse bi moral napisati v članku Kdo je pomagal odpreti vrata pekla?, zlasti piše o hrvaško-srbskem dogovoru o delitvi Bosne in Hercegovine, čeprav ta sploh ni bil predmet članka. Je pa potrjeval obstoj slovensko-srbskega dogovora o mirnem odhodu Slovenije iz Jugoslavije v zameno za spoštovanje pravice Srbov, da živijo v eni državi, oziroma Veliko Srbijo. To je v večjem delu sveta znano dejstvo, le v Sloveniji in njenem zgodovinopisju je bilo doslej zamolčano. Ali je šlo za strokovno napako, nameren spregled ali kaj tretjega, je prezgodaj soditi.

Naj ob tem poudarim, da je bil dogovor Franja Tuđmana in Slobodana Miloševića o delitvi BiH sklenjen marca 1991, dva meseca po dogovoru slovenske in srbske delegacije 24. januarja 1991 v Beogradu. Marčevski hrvaško-srbski dogovor torej nikakor ni mogel vplivati na sprejetje dogovora med Slovenijo in Srbijo, je pa usodno vplival na razvoj dogodkov v BiH. Po drugi strani je januarski slovensko-srbski dogovor po mnenju mnogih tujih zgodovinarjev, publicistov in novinarjev pomembno vplival na razplet jugoslovanske krize.

Na vrsto očitkov, ki so podobni navedbam Spomenke Hribar, sem odgovoril že v prejšnji številki Objektiva.

Avtor navaja tudi, da od časov, ko je izšla trilogija o trgovini z orožjem, nisem odkril nič novega. Nenavadno je, da vsebina zapisnikov in magnetogramov sej predsedstva ter sveta za obrambo, ki so širši javnosti dostopni od maja 2013, za zgodovinarja »niso nič novega«. To so vendarle primarni zgodovinski viri, ki pričajo o odločitvi državnega vrha, naj se orožje proda. Morda jih bodo znale ustrezno ovrednotiti šele prihodnje generacije slovenskih zgodovinarjev.

»Si je Ćosić obisk izmislil? Ne. Se je pa obisk nekako izmuznil pozornosti slovenske javnosti in tudi zgodovinarjev,« je o srečanju Dobrice Ćosića, Franceta Bučarja in Dimitrija Rupla 14. avgusta 1991 v Beogradu, na katerem so podpisali »platformo« o odnosih med Slovenijo in Srbijo, zapisal avtor (Mladina, 18. oktobra 2013). Ravno na ta sestanek je v predgovoru k hrvaškemu prevodu prve knjige trilogije opozoril Letica.

Vpleteni zdaj zatrjujejo, da je šlo zgolj za zasebni obisk in klepet prijateljev. Toda izjava Franceta Bučarja, ki jo je leta 2001 objavil beograjski časnik, kaže, da je bil bolj uradnega značaja. V njej namreč Rupla omeni v funkciji zunanjega ministra.

»O tem [o urejanju odnosov med republikami, op. B.Z.] smo se mi pogovarjali z Miloševićem na uradni ravni, neuradno pa s srbskimi intelektualci, s Ćosićem, Svetom Stojanovićem, Palavestrom. Enkrat sem govoril s Ćosićem, z menoj je bil minister za zunanje zadeve Rupel. Ćosić je izrazil svoje mnenje in rekel: mislim, da vi, Slovenci, nekako ne sodite v to, mislil je na razprave glede preurejanja Jugoslavije. Vaše razumevanje sodelovanja med narodi nam nekako ne gre v račun, zaradi tega ne vstopajte v Jugoslavijo, bolje je, da odidete. To je moje osebno prepričanje, a o tem se bom pogovoril z Miloševićem. Mislim, da se bo tudi Milošević strinjal. Tako je on nastopal.« (Adil Zulfikarpašić i France Bučar: Sudbonosni događaji (16), Danas, Beograd, 6. decembra 2001)

Rupel in Ćosić sta se sicer ponovno srečala leta 1992 na Mednarodni konferenci o bivši Jugoslaviji, ko je bil Ćosić že predsednik Zvezne republike Jugoslavije.

* * *

Odgovor Dragi Potočnjak

V sporočilu za javnost s 44. seje predsedstva Republike Slovenije, ki je bila 27. junija 1991, med drugim jasno piše: »Slovenija bo na to agresijo odgovorila tako, da bo uporabila vsa sredstva, ki jih ima na voljo, da zavaruje svojo suverenost. Predsedstvo Republike Slovenije je ukazalo Teritorialni obrambi Slovenije, da, če bo potrebno, tudi z orožjem zaščiti objekte in komunikacije, ki so osnovnega pomena za življenje ljudi v Republiki Sloveniji in za zavarovanje njene suverenosti.«

S tem je vrhovni poveljnik avtoriziral uporabo sile.

V knjigi Skrito povelje avtorica navaja besede zaslužnega profesorja prava v pokoju dr. Franceta Bučarja. »Rešili ste uganko. Jaz sem pravnik, vem, kaj govorim. Odkrili ste u...« Pred citatom in po njem navaja še besede »Sherlock Holmes« in »truplo«. (Sanje, Ljubljana, 2013, stran 340) Kot bralec logično sklepam, da je dr. Bučar v zvezi s smrtjo Antona Mrlaka izrekel besedo »umor« ali »uboj«.

Na 45. seji, ki je bila 28. junija 1991, je predsedstvo med drugim sklenilo: »Predsedstvo RS je ugotovilo, da ni potrebe, da bi razglasili vojno stanje ali izredne razmere. Predsedstvo je namreč že včeraj, dne 27. junija 1991, ugotovilo, da so enote JA v jutranjih urah omenjenega dne začele bojne aktivnosti na ozemlju Republike Slovenije, ki pomenijo nasilno dejanje JA in poizkus trajne okupacije Republike Slovenije.«

Ker predsedstvo ali skupščina formalno nista razglasila vojnega ali izrednega stanja, je bil ves čas spopadov v veljavi kazenski zakonik RS in za določena kazniva dejanja kazenski zakonik SFRJ.

Verjamem, da ima državno tožilstvo v knjigi Skrito povelje, ukazih, zapisnikih in magnetogramih sej predsedstva ter drugih državnih organov dovolj novih indicev in dokazov, da ponovno odpre preiskavo oziroma predkazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.

* * *

Kot je moč videti iz dosedanje polemike z več avtorji, je o vsebini mojega članka, ki ga je 22. februarja 2014 objavil Objektiv, skoraj nemogoče razpravljati. Veliko je govora zlasti o meni osebno, o tem, kaj in kako počnem, o tem, katere vire uporabljam in katerih ne. Videti je celo, kot da bi si ti pisci pisem bralcev želeli, da tistega članka nikoli ne bi napisal. Ker v dosedanjih odgovorih niso podali nobenega argumenta ali dokumenta, ki bi izpodbil ugotovitve članka, zaključujem to polemiko.

BLAŽ ZGAGA, samostojni novinar