Jakič, pojdi domov!

Naenkrat začnemo kupovati vse vrste orožja, od topov, letal, helikopterjev, ladij do raket. Ni nam več do miroljubnosti in organizacije vojaškega sistema na domoljubni osnovi. Nespametno odbrzimo v naročje Nata in čez noč ukinemo nabornike. Namesto vojaškega sistema, ki temelji na povezanosti z družbo in zavezanega varovanju ognjišča, vzpostavimo sistem poklicne vojske. Sramota za malo evropsko državico, ki si komaj izbori državotvornost kot sen številnih generacij slovenstva, in že razprodajamo državo tudi na področju vojaštva. Navdušeni pospremimo fante in dekleta v ekspedicijsko vojsko v boju proti tujim kulturam v imenu surovega kapitalizma. Ta se redi na trpljenju in bedi revežev tretjega sveta, ko jih uči svobode, demokracije in jih futra s svincem ter trga ude z vse bolj smrtonosnim orožjem.

A smo se Slovenci v svoji zgodovini za to borili, tvegali in dajali življenja?

Sigurno ne. Imamo svojo nacionalno suvereno državo malo več kot dvajset let, pa smo jo že zafučkali. Primitivni oblastni eliti je iz delovne in poštene slovenske družbe v tem času uspelo narediti narod in državo korupcije, gospodarskega in finančnega pustošenja ter moralnega in etičnega razvrednotenja. Materializem in brezdušnost sta postala prevladujoči vrednoti ne samo v civilni družbi, ampak tudi v vojaškem sistemu slovenske države.

Leta 1988 je bil v reviji Mladina objavljen članek Mamula go home. Takrat je jugoslovanski vojaški vrh s tedanjim zveznim obrambnim ministrom, admiralom Mamulo na čelu obiskal Etiopijo, ki je z orožjem preprečevala osamosvojitev Eritreje. Obisk je bil namenjen prodaji jugoslovanskega orožja, streliva in opreme etiopski vladi. Do tedaj si nihče v Jugoslaviji ni upal javno kritizirati takšne zunanje politike oziroma javno nasprotovati prodaji orožja drugim državam, sploh če se to orožje uporabi proti lastnemu ljudstvu. Takšno hrabrost in ideološko mirovnost so izrazili na Mladini, in tudi nasploh je bila tedanja zveza mladine iz Slovenije v jugoslovanskem prostoru zelo napredna in družbeno kritična. Del te revolucionarne mladine je tedaj bil tudi naš sedanji obrambni minister Roman Jakič.

Ob postavitvi sedanje aktualne vlade je nemalo prahu dvignila kandidatura Romana Jakiča za ministra za obrambo. Najprej dolgoletni vidni član LDS, nato Zares in na koncu še Pozitivne Slovenije, zaprisežen svobodoljub, civilist in mirovnik, naenkrat postane volk v ovčji koži. Ko se pojavi priložnost, da postane pomemben minister, pozabi na miroljubnost in načela nenasilja. Afere in vznemirjanje javnosti ga na tej obrambni poti spremljajo že od same kandidature za ministra, ko je izjavil, da je Slovenija s sodelovanjem v mirovnih misijah že kar v vojni (na to morajo nujno odreagirati parlament, vlada in seveda vrhovni poveljnik SV, sam predsednik države, ker se nam lahko zgodi, da bomo spet v miru, pa za to ne bomo vedeli). Zatem so ga zalotili v parlamentu s prebiranjem navodil, kako reorganizirati obrambo. Navodila mu je napisal in poslal po elektronski pošti še en obramboslovni strokovnjak za vsa varnostna in vojaška vprašanja doma in v tujini, Klemen Grošelj. Velik del politike in javnosti ni bil srečen z izbiro Jakiča za obrambnega ministra. In imeli so prav.

Čeprav se Roman Jakič v javnosti rad »smeji kot cigan belemu kruhu«, pa je ta beli kruh postal še bolj bel, ko Jakič zajaha falcona in odleti na misije po svetu, s cilji in poslanstvom, ki so znani samo njemu. Ko po slabem letu ministrovanja udarijo po njem, da samo okoli leta in ne opravlja svoje naloge ministra doma, se odzove še z eno svojih bisernih izjav: »Lahko bi sedel v devetem nadstropju, od jutra do večera bral časopis in čakal, da mi služba mine!« In tudi, da on leta okoli po svetu zato, ker se dobro znajde na mednarodnem parketu in je bolj koristen tam kot doma. Jasno nam je dal vedeti, da on ne zna in tudi noče ministrovati, saj ministrstvo za obrambo lahko vodiš samo iz pisarne ministra, ne pa iz aviona, Azerbajdžana ali Sočija.

Stanje v obrambnem resorju in še posebej v Slovenski vojski je slabo, to je vidno skoraj vsakodnevno ob informacijah o nezadovoljstvu vojakov in drugih delavcev ministrstva s statusom in razmerami. Prava blamaža je bila tudi šibka pomoč vojske ob nedavni ujmi, ko je v prvem kontingentu pomoči sodelovalo samo dvesto vojakov, kasneje pa po petsto vojakov na dan, kar predstavlja v prvem primeru 3 odstotke, v drugem pa 7 odstotkov celotne sestave vojske. To pa je absolutno premalo ob tako izrednih razmerah, glede na vsa finančna sredstva in druge potenciale, ki jih država in družba vlagata v ta sistem. Ko jih pa potrebuješ, jih ni nikjer. Oziroma pridejo z ročnimi žagami reševat gozd.

Zakaj bi moral Jakič domov?

Ne samo, da ne zna ministrovati, da je več v tujini kot doma, da je v predkazenskem postopku zaradi Stožic. Tisto, kar je najhuje, je dejstvo, da Roman Jakič kot minister za obrambo potuje po vseh mogočih državah po svetu in odpira vrata slovenski vojaški industriji ter ji pomaga prodajati orožje in strelivo.

Od deklaracije za mir do izvoza orožja po svetu – ta je pa huda. Pa ni samo Jakič tisti, ki se je iz mirovnika prelevil v poslovneža z orožjem. Takih je kar nekaj v slovenski politiki. Jakičeva poslovna žilica dobi še večji zamah ob njegovem zadnjem obisku v Azerbajdžanu. Skupaj z ministrom za gospodarstvo je enemu najbolj skorumpiranih in absolutističnih državnih sistemov na svetu ponujal petnajst slovenskih državnih podjetij, namenjenih privatizaciji. Groza – obrambni minister po svetu razprodaja slovenska podjetja, obrambni resor pa je iz dneva v dan v slabšem stanju.

Slovenija danes potrebuje vojaški (obrambni) sistem, ki ga je zmožna vzdrževati glede na stanje v državi, kar pomeni vsaj tretjino manjšega od sedanjega. Vojaški ustroj in celoten sistem bi morala biti reorganizirana z osnovnim ciljem nacionalne obrambe, tudi na področju zagotavljanja pomoči ob ujmah in drugih nesrečah. Desetletje že imamo popolnoma poklicno vojsko, kar ima številne negativne posledice, predvsem v odtujenosti od ljudi. Civilni nadzor nad vojsko šepa tudi zaradi šibke vojaške stroke, ki ni avtonomno slovenska.

Zadnji biser Romana Jakiča kot obrambnega ministra je ta, da je odletel v Soči na paraolimpijske igre in pustil svoje obveznosti ministra za obrambo kar doma. Čeprav je v Ukrajini vroče, kot že dolgo ne, in je možna celo vojna s potencialnim posredovanjem Nata, katerega članica je tudi Slovenija, Jakiča in naše vlade to ne gane. Roman Jakič ima pač pomembnejša osebna opravila, on že ve, kaj dela.

Ker je pač tako, je najbolje, da Roman Jakič ostane kar doma in tam cel dan bere časopis, da mu tega ne bo treba delati v službi. Torej: Jakič, pojdi domov!