Kmečko vprašanje.

Zadnji čas se je v državnem zboru mnogo govorilo o bednem stanju kmetovalcev. Tudi gospod poljedelski minister grof Ledebur je prav lepo govoril; želeti bi le bilo, da bi svoje dobre namene kmalu dejanjsko pokazal. (…)

V naslednjih točkah hočemo pokazati na poglavitne rane poljedelskih gospodarjev in pristaviti tudi pomočke, s katerimi bi se morda zaceliti dale.

1. Davki. Zemljiški davek je v Avstriji veliko previsok. V bolj obljudenih in obrtnih državah, kjer kmet svoje pridelke lahko dražje proda, je zemljiški davek nižji, ko pri nas. Terjatev po znižanju zemljiškega davka je torej opravičena. Država naj išče dohodkov tam, kjer je kaj vzeti, na borzi in pri dohodninskem davku. Krivičen je za kmete tudi hišni davek, kajti plačati jim je od prostorov, od katerih nimajo nič ali prav malo koristi. Celo prazno stoječe koče in pašte so obdavčene, in kmetje jih podirajo, da ni treba od njih plačevati. Tako zmanjka stanovanj za dninarske rodbine, ki so kmetu v poletnem času potrebne, dninarji se preselijo v mesta, kmet pa potem ne najde pomožnih delavnih močij. (…)

2. Dolgovi. Ako ima kmet mnogo dolgov, od katerih mora obresti plačevati, je v resnici tlačan. Plačati mora davke, plačati posle, plačati še obresti; tlake sicer ni več, pravijo, pa tak siromak tlačani celo leto, kajti on dela le za druge ljudi. Še nezadolžen kmet težko izhaja, kaj še le tak, ki ima mnogo dolgov! Kako grozno pa da so kmetski dolgovi v zadnjih letih narastli, pričajo nam statistični podatki. Ako ne bo pomoči, je kmetski stan izgubljen. Pomoč pa mora biti taka, da se kmetu pomaga, da more svoje dolgove polagoma poplačati, in posebna postava mora zabraniti nadaljno zadolževanje kmetij. (...)

3. Nenaravno in krivično je, da se sme kmetija zavolj malega dolga na dražbo gnati, nenaravno in krivično je tudi, ako se kmetu ne dovoli daljši čas za poplačanje dolga. Po liberalnih nazorih je sicer zemlja enaka vsakemu drugemu blagu, pa to niso pravi nazori. Od poljskih sadov moramo vsi ljudje živeti, zato ni vse eno, kdo ima zemljo v posesti. Če bi bili še Indijanci gospodarji Amerike, ne bi moglo toliko milijonov ljudij tam živeti, kajti oni so le zverino in ribe lovili, zemlje pa niso obdelovali.

In ko bi vso Evropo graščaki in bogataši v last dobili ter njive in travnike v gozde spremenili in se z lovom kratkočasili, moralo bi 200 milijonov ljudij od lakote poginiti ali pa se v druge dele sveta preseliti. Ni torej vse eno, kdo ima zemljo v posesti. (...)

Lahko se zgodi, da je kmet trezen, varčen in priden; pa zadene ga nesreča, da mora dolg narediti. On obljubi, da bo pri normalnih razmerah dolg poplačal v enem letu. Naj pa pride toča, povodenj ali živinska bolezen, naj bo kmet še tako priden, on svoje besede ne more držati. Upnik pa ima postavno pravico, ga tožiti in na dražbo gnati. Ali je to prav in kmetskemu stanu primerno?

Tu se vidi, kako žalostne posledice nam rodi rimsko pravo, katerega se tako hlapčevsko držimo, kakor bi ne poznali nobenega krščanstva in nobenih staroslovanskih zadrug. (...)

4. Da je kmet prost, samostojen posestnik, neodvisen in svoboden gospod z neomejeno lastninsko pravico, to ni ravno sreča za njega; nekoliko dobrobotnega varstva bi mu nič ne škodovalo, ampak le koristilo. Kmet sme pravdo začeti za vsako malenkost, ne da bi prašal svojo družino (kajti po starorimskem pravu je lastninska pravica absolutna). Ako je kmet prepirljiv, lahko zapravda celo premoženje. Nasprotno pa sme tudi odvetnik kmeta za majhen dolg tožiti in zarubiti. Postava sili kmeta v mnogih zadevah k notarju. Odvetniki in notarji znajo svoje račune dobro osoliti in so že marsikateremu kmetu pomagali, da se je hiše in zemljišča srečno znebil. Neposredna dotika s temi dragimi gospodi za kmeta ni dobra. Notarijat naj se podržavi, to je postal že splošen klic kmetovalcev. Notarji so potrebni, posebno v krajih, kjer ni v postavah izvedenega človeka, da bi znal najmanjše pisanje pravilno sestaviti; pa notarje mora država plačati, kmet jih ne more rediti, za kmeta naj pišejo zastonj, le koleke naj plača; še bolje bi bilo, koleke čisto odpraviti. (...)

5. Hudo tepe kmetovalce v naših dneh nizka cena poljskih pridelkov. Ta nesreča ima dva vzroka: prvi je konkurenca tujih, rodovitnejših dežel, drugi pa pomanjkanje kmetske organizacije. Zoper žitno konkurenco Amerike, Rusije, Rumunije, Indije itd. ni druzega leka, kakor je tisti, ki se rabi glede živine nasproti Rusiji in Rumunije. Da ima naša živina še nekaj cene, zahvaliti se imamo temu, da je uvoz živine iz Rusije in Rumunije k nam prepovedan. Uvoz žita iz tujih dežel bi se pri nas tudi lahko brez slabih posledic prepovedal, ker pridela Avstro-Ogerska sama dovolj žita za svojo potrebo. Pa tega niti treba ni, zadosti je, ako se na tuje žito naloži nekoliko carine; tudi nasproti Ogerski bi nekoliko žitne carine ne škodovalo. S tem pomočkom bi se lahko doseglo, da bi se naše žitne cene nekoliko zboljšale. (...)

Tako bo zemeljskim sadom ceno določeval tisti, ki jih je pridelal, to je kmet. Ako bi posamičen kmet zavolj denarne stiske ne mogel čakati, da zadruga njegove pridelke proda in ga izplača, naj mu da zadruga nekaj denarja na račun, potem bo rad čakal. Le na tak način je mogoče, poljskim pridelkom zboljšati cene.

Slovenec, 2. in 4. aprila 1896