Rusija je po dolžini od Kaliningrada do Petropavlovska na Kamčatki fizično enako dolga kot Sovjetska zveza, vendar je od nje krajša za tri ure. Tri časovne pasove je izgubila zaradi reforme, ki jo je izvedel nekdanji ruski predsednik Dmitrij Medvedjev. Ob izvolitvi je obljubljal reforme. Vendar je za ministrskega predsednika imel Vladimirja Putina, ki mu je pri notranji in zunanji politiki ter ekonomiji zvezal roke. Medvedjev ni mogel reformirati nič, zato se je posvetil reformi časa in ga poskusil uskladiti z novimi okoliščinami. Njegov poseg ni razveselil državljanov, ki so konservativno razpoloženi do svojih ur. Bilo je veliko negodovanja. Putin na svojem starem položaju predsednika časa ne prilagaja geografiji, ampak geografijo usklajuje s svojim časom.

Z drobno korekcijo na Krimu se je vse pomešalo. Sevastopol, ki je geografsko v višini Ankare, bo eno uro pred njo. Spremenil pa se je tudi pogled na svet. Iz Bruslja je zemljevid Evrope videti kot pokrajina brez meja, ki proti vzhodu širi prostor proste trgovine, blagostanja in varnosti. To je vsaj bila obljuba, zaradi katere so Ukrajinci tri mesece z evropskimi zastavami v rokah gradili trdnjavo na glavnem trgu v Kijevu in odbijali napade policije. Priključevali so se svetu na zahodu in hoteli ukinitev meje, ki jih utesnjuje in jim preprečuje iskati delo po svetu. Rusiji so obrnili hrbet in videli Evropo, ki ima v svojem središču Bruselj, okrog njega pa razsežno enobarvno ozemlje svobode. Popolnoma so bili neodzivni na pomisleke, da je ta zemljevid fantazijski in da je tam množica držav, ki komajda zmorejo konsenz o tem, koliko je kje ura. Ukrajinci so hoteli priti na ta zemljevid in zamenjati koordinate.

Stražar na periferiji Sojuza

Iz Moskve je pogled radikalno drugačen. In nikakor nov. Bil je pogled ruskega oficirja, ki je leta 1992 stal na meji med Turčijo in Gruzijo. Samoten stražar sveta, ki so se mu radikalno spreminjala tla pod nogami. Za njim Rdeča armada do Beringovega zaliva, le nekaj metrov pred njim zveza Nato s turško vojsko kot drugo največjo vojsko zavezništva. Kar se Rusov tiče, se je tam začela Amerika. Dva tisoč kilometrov stran od Moskve. Gledal je neizogibne spremembe in niso mu bile všeč. Imperij se je na robovih krhal in topil kot ledeniki na njegovem arktičnem severu. Na jugu je bilo toplo. Spremembam se je upiral, dokler je šlo. Vendar nobena od njegovih vojaških specialk ni več držala...

Ni ga bolj vznemirljivega početja kot potovati z zemljevidom, ki je pred petimi minutami nehal veljati. Banalna avtokarta, ki je že bila zastarela, ker nanjo niso vrisali avtoceste, je čez noč postala dokument časa, ki je za vedno minil. Ali vsaj do naslednje velike revolucije. Mimogrede se kakšna država lahko pozabi. Ali pa se na poti na sever Evrope nekoliko presenečeno ugotovi, da je med Poljsko in Litvo kos pozabljenega ruskega ozemlja, za katerega je potreben ruski vizum. Kaliningrad je v objemu Evropske unije nepristopen. Kot da ga ni.

Težje je pozabiti en cel kontinent. Nekdanji egiptovski predsednik Hosni Mubarak je na prvem obisku podsaharske Afrike pokazal otroško veselje nad nečim novim. »Vesel sem, da sem prvič v življenju stopil na tla afriškega kontinenta,« je rekel, časopis Al Ahram v Kairu pa je njegove besede zvesto prenesel z velikim naslovom. »Predsednik Mubarak prvič v Afriki.«

Njegovi afriški gostitelji so bili nekoliko presenečeni. Egipt je v Nairobiju na zemljevidu Afrike, v Kairu pa ne. Za Egipčane je Egipt del arabskega sveta in je na zemljevidih vedno v središču med Jemnom in Marokom. Ko gredo Egipčani v Senegal, gredo v Afriko na tuj kontinent. Njihovi zemljevidi se zgledujejo po srednjeveških zemljevidih, na katerih je za območja zunaj znanega sveta pisalo »hic sunt leones«. Tam živijo levi. Če bi moderne zemljevide vestno posnemali po mentalnih mapah, bi levi živeli na polovici planeta.

Za pokojnega duhovnega vodjo Hamasa šejka Ahmeda Jasina tudi egiptovski zemljevidi niso prikazovali nič resničnega. Ko se je po desetih letih zapora vrnil v Gazo s prvega obiska arabskih muslimanskih držav, sem ga vprašal, ali so ga v Sudanu sprejeli kaj drugače kot v Egiptu ali Savdski Arabiji. Na vozičku se je še nekoliko bolj zgrbil in srepo pogledal. »Egipt, Irak, Sirija, Saudija, Sudan, Jordanija. To ne obstaja. Meje so samo črte v pesku. Vse to je islam.« Jasin je imel v glavi isti zemljevid kot papež v Vatikanu. Na eni strani krščanstvo, na drugi islam. Države so prehodna tvorba.

Le kje je Spodnja Volta?

Nekako so se res takšne zdele. Stipe Mesić, ki je leta 1991 dokončal mandat predsednika zadnje Jugoslavije, ko sta bili Hrvaška in Slovenija že samostojni državi, je imel svojo interpretacijo starega zelenega šolskega zemljevida Jugoslavije. Dvomil je, da bosta Slovenija in Hrvaška lahko živeli v sožitju. »Tukaj je Zagreb, tukaj je Ljubljana,« je pokazal na dva kraja, ki sta takrat postala središči novega geopolitičnega položaja. »Tukaj je Beograd, tukaj je Dunaj.«

Le kaj je nameraval reči?

»Za Slovenijo bo Hrvaška vedno branik pred Srbijo, za Hrvaško bo Slovenija vedno ovira na poti v Evropo.« Samo sto kilometrov med prestolnicama novih držav in popolnoma različni perspektivi. Na zahod sta imeli obe državi močno podobna pogleda. Hrvaška je sebe videla v srcu Evrope, Slovenija je iz svojega evropskega srca tam videla neznosni Balkan, ki se je samo v poletnih mesecih magično spremenil v veliko letovišče.

So obdobja, ko so najbolj natančne zemljepisne karte zgolj približna slika planeta. Googlovi zemljevidi dajejo iluzijo, da je pod njimi en sam velik transparenten svet, ki je natančno in ažurno preslikan. Za fizične karte morda to velja. Politične karte Evrope pa že petindvajset let ohranjajo pri življenju nepredvidljivost, ki je včasih odlikovala zemljevide Afrike v šestdesetih letih, ko so nekdanje kolonije druga za drugo razglašale neodvisnost. Tudi v popolnoma novih atlasih je bilo treba s svinčnikom zarisovati nove meje in pisati imena novih držav. Kongo je postal Zaire, Zgornja Volta pa Burkina Faso. Zaman bi bilo iskati Spodnjo Volto. Nikoli ni obstajala. Konec šestdesetih let so zemljevidi Bližnjega vzhoda dobili svoje življenje. Na kartah Arabske lige Izrael nikoli ni bil zarisan, na izraelskih zemljevidih pa je po letu 1967 segal od Sueškega prekopa do preddverja Damaska na sirski planoti Golan. Meja med Afganistanom in Pakistanom nikoli ni bila dokončno določena. Državi loči Durandova linija, ki je ločila vplivni sferi britanskega imperija in afganistanskega kana, in to je tudi ostala. Razmejitvena črta, ki je nikoli nihče ni vzel resno. Niti pakistanski Paštuni, ki so dali v Afganistanu zatočišče Bin Ladnu, niti Američani, ki so šli v Pakistan ubit Savdijca. Zemljevidi, ki jih uporabljajo Združeni narodi, so polni črtkanih črtic, razmejitvenih črt, dvojnih črt, zelenih črt in podobnih začasnih oznak. Trideset, štirideset in tudi petdeset let potem, ko so jih prvič zarisali, jih še vedno uporabljajo.

Ključ Gruzije v rokah ruskega poročnika

Vsi gledamo iste zemljevide, vendar vidimo različne reči. Tudi ko gledamo isto stvar, so slike različne.

Konec marca 1992 je bila cesta med Trabzonom v vzhodni Turčiji in Batumijem v Gruziji razdrapana kot stare kavbojke. Ruske lade z novimi gruzijskimi tablicami so ob obali Črnega morja plezale iz ene luknje v drugo, pločevina je drsala po ostrih robovih ostankov asfalta. Z Ivom Štandekerjem sva po dveh letih kronike propada Jugoslavije šla na oddih v Samarkand pogledat, na kaj je razpadla Sovjetska zveza. Batumi in Samarkand sta bila včasih v isti državi, zdaj je bil eden v Gruziji, drugi v Uzbekistanu, med njima pa Kaspijsko morje in Turkmenistan. Nove države, ki so bile še pred dvema letoma izgubljene province sovjetskega imperija in jih je bilo treba postaviti na zemljevid in pogledati, ali so resnične ali zgolj fantazijske pokrajine iz pustolovskih romanov.

»Ti, Kazahstan je nekaj ogromnega,« sva drug drugemu poskušala razložiti, da veva, kam greva. Če iz Bakuja ne bi vozil trajekt v Turkmenbaši, bi morala okoli Kaspijskega morja. Ekspertno sva naštevala države, ki bi tam bile morale biti, čeprav so zvenele kot izmišljene pokrajine. V resnici so to bile samo lise na zemljevidu iz leta 1980, ki sva ga kupila v Istanbulu. Začel se je s Turčijo in končal nekje v Afganistanu, na njegovem zgornjem koncu pa je bilo nekaj ogromnega. Na karti je tam bila še vedno Sovjetska zveza, od katere je odpadlo pol sveta. Kar je ostalo, je bilo še vedno ogromno.

V Ankari je imela sedež ambiciozna turška institucija z zvenečim imenom Evrazija. Njen direktor je imel na steni zemljevid, na katerem je bila v središču Turčija, segal pa je od Stockholma do kitajske meje. Evrazija je bila državni satelitski kanal, ki je oddajal v države, kjer razumejo turško. Pokazal je centralno Azijo. »Turščina in azerbajdžanščina sta isti jezik, turško pa razumejo tudi Tadžiki in Kirgizi.« Njegov zemljevid je bil slika turškega sveta, skupen kulturni prostor, ki je segal od Bolgarije do Biškeka in se spustil v Iran do Tabriza in morda še dlje.

Zajemal pa je bistveno večji prostor.

»Kako ste prišli do Stockholma?«

Začudil se je nad nevednostjo.

»Tam je vendar zelo močna turška skupnost. V Berlinu tudi.«

Skupen kulturni prostor. V času, ko so vzhodni imperiji razpadali, se je Turčija zgledovala pri zahodu, kjer so gojili načrte širitve na politično prazna in kulturno izčrpana mejna ozemlja.

Gruzija je bila ena prvih držav, ki so priznale Slovenijo, za druge pa ni bilo čisto jasno, ali vedo, da je ta nova demokratična država na zemljevidu sveta. Zato sva v levem žepu imela slovenski potni list z ruskimi vizumi za vse nekdanje sovjetske republike. Čeprav je tretjina Sovjetske zveze razglasila samostojnost, so Rusi izdajali vizume novih držav, ker same niso imele veleposlaništev. Za razliko od Jugoslavije je Sojuz razpadel sporazumno z referendumi, ne pa z vojnami. V desnem žepu sva imela star jugoslovanski potni list za tiste države, ki so priznavale Jugoslavijo, ki kot država ni več obstajala, vendar je še vedno nastopala na političnih zemljevidih. Nisva bila edina z dvojno identiteto. Pred visokimi žičnatimi vrati so se gnetli Gruzijci z velikimi plastičnimi torbami.

Torbe so ikona našega sveta. Joszef Makai, ki v Budimpešti preučuje ločnice med evropskimi civilizacijami, rad razlaga, da so velike plastične torbe razpoznavni znak Vzhodne Evrope. »Vidiš človeka s plastično torbo na cesti in veš, kje si,« vedno znova ponavlja, ko med Budimpešto, Krakovom in Novim Sadom srečuje otovorjene ljudi. »Vzhodnjak vedno nekaj tovori. In tudi če si kje drugje, veš, od kod je prišel človek z veliko plastično torbo. Iz naših krajev. Kaj nosijo, ne vem. Ampak vsi nekaj nosijo v vrečki. Ves čas.«

Gruzijci, ki so stali pred mejo svoje države, so vsi imeli polne roke velikih kvadrastih plastičnih torb. Med dvema prstoma so držali dokumente. Eni so imeli stare sovjetske potne liste, drugi nove gruzijske, med njimi pa so bili tudi nekateri z novimi ruskimi potnimi listi. Ob nastajanju novih držav je dobro imeti polne žepe dokumentov. Lahko veljajo vsi ali pa nobeden.

Dokumente je najprej pregledal gruzijski policist, ki je stal pod zastavo svoje države. Za njim so bila še ena žičnata vrata, za katerimi so bile gruzijske carinske službe. Pred njimi pa je stal poročnik v uniformi vojske Sovjetske zveze. Carinik je pomignil proti poročniku. Ta je odkimal z glavo. Tukaj čez v Sojuz ne gresta.

»Ampak to je Gruzija!«

Samostojna država.

Gruzijski cariniki za njim so rekli, da oni s tem nimajo težav. Z veseljem bi odprli vrata svoje države, ampak ključ je držal Rus v sovjetski uniformi, ki je Moskvo branil pred paktom Nato in je hotel videti neke čisto druge dokumente. Pa je bil takrat predsednik Rusije Boris Jelcin na začetku svoje liberalne kariere. Poročnik na meji je že tedaj čakal vrnitev Vladimirja Putina in rekonstrukcijo franž nekdanje veličine. Čakati je moral zelo dolgo. Ampak en kos Gruzije je dobil nazaj. Dva v resnici.

Ravna na morju plavajoča plošča

Srečanje je bilo neprijetno, ampak logično. Ponovilo se je letošnjega marca na Krimu, kjer je na ozkem pasu zemlje med polotokom in Ukrajino stal ruski poročnik v uniformi brez oznak. Prišel je vzet nazaj en kos sveta. Počutil se je ogroženega. Pred 25. leti je bila na severu Rusije Nemčija 1800 kilometrov stran od Moskve, na jugu pa je bil Harkiv v Ukrajini, ki je (bil) od Moskve oddaljen 750 kilometrov, trdno v objemu prestolnice ruskega imperija. Danes Nato napoveduje skupne vaje z ukrajinsko vojsko prav v okolici tega univerzitetnega mesta. Širitev Evrope je bila v poročnikovih očeh blitzkrieg. Tik za ukrajinsko mejo je Kursk, kjer je med drugo svetovno vojno potekala največja tankovska bitka vseh časov. Skoraj milijon vojakov je tam obležalo ob šest tisoč uničenih tankih. Rdeča armada je tam 400 kilometrov pred Moskvo prvič zaustavila nemški pohod na prestolnico in obrnila tok vojne, v kateri je zavzela pol Evrope. Od vsega tega ni ostalo nič. Nemci so spet pred Moskvo iz dveh smeri, za seboj pa imajo edino delujoče vojaško zavezništvo na svetu. To je dobra osnova za paranojo.

Slovenija se med Sevastopolom in Harkivom znajde v simpatičnem položaju. Zdajšnja usmeritev države kot ravne na morju plavajoče plošče se slabo obnese v času, ko je kontinent v političnem kaosu in mu ni čisto jasno, kje se končajo njegove meje. Črno goro in Makedonijo peha stran od sebe, Ukrajino pa vabi v vojaško zavezništvo in politično približevanje Uniji. Nedefinirana je pustil Bosno in Hercegovino in Kosovo. Cela južna meja evropskega imperija je nejasna. Zdaj je njen osrednji del predmet spopada. Politični zemljevidi v takšnih okoliščinah ne povedo veliko. Ljudje, ki odločajo, gledajo na vojaške karte.

Na tradicijo se je težko zanašati. Slovenija z veliko težavo čemu pripada. Zemljevid države je veliko lažje zarisati z ozemlji, ki jim ne pripada. Med hladno vojno ni bila niti del Varšavskega pakta niti del Nata. Bila je neuvrščena in je idejo neuvrščenosti prenesla tudi v evropske institucije v Bruselj. Ko so tam razprave končane, se priključi zmagovalnemu konsenzu. Moderni zgodovinski zemljevidi zagotavljajo, da nikoli ni bila del Jugoslavije. O tem, ali je v bitki pri Kursku zmagala ali izgubila, obstajata dve nasprotni interpretaciji. Na Balkanu nikoli ni bila, po letu 1990 sploh ne. Tudi v Jugovzhodni Evropi bi se počutila zares nelagodno. Srednja Evropa? Simpatična literarna izmišljotina brez političnih implikacij. Evropa? Ja. Zdaj! Ampak ne ta Evropa, v katero smo padli! Mi smo se pridružili tisti pravi Evropi, do katere gojimo evronostalgijo. Odkar sta tam Bolgarija in Romunija, nekako ne zveni več tako privlačno.

In zdaj še Ukrajina. Ta država nikoli ni bila na našem radarju. Način, kako pravilno razumeti predajo Krima, smo iskali po kartah sveta tako kot Malezijci letalo poleta MH307. Namesto koherentne politike se vedno prikažejo neke neuporabne naplavine.

Ukrajina je naš skupni evropski problem. Ampak, zakaj se potem o njej pogajata ruski in ameriški zunanji minister? Ali Evropa na zemljevidu sveta sploh obstaja? In kje smo potem mi? Rusi zahodno od Kijeva vidijo samo še Nato, Američani pa cel kontinent odpravijo z nekaj kletvicami. Res ni bilo tako mišljeno in zveni skoraj komično. Ampak prav med tistimi neskončnimi polji se na periferiji definira, kaj pomeni evropska ideja v njenem središču. Zemljevid obojega je treba na novo narisati.