Tudi s hrvaško zunanjo ministrico imata ohlajene odnose. Nekdaj sta bila venomer nasmejana pred kamerami, zdaj zaradi zadnjega zapleta v zadevi Ljubljanske banke »stvari niso več, kakršne so bile. Zaradi sprenevedanja Hrvaške«, pravi. Opozarja pred prevelikim strahom pred Rusijo. V Evropski uniji je dal pobudo za nov pristop do Bosne in Hercegovine. To je, ločeno, storila tudi Hrvaška…

S hrvaško zunanjo ministrico Vesno Pusić sta se v preteklosti veliko sestajala, videli smo vaju nasmejana v javnosti. Odkar je prišlo do novega nestrinjanja o Ljubljanski banki, pa pravite, da stvari niso več takšne, kot so bile. Če prav razumem, razen na srečanjih v okviru EU nimata več kontaktov. Si sosednji državi nimata več kaj povedati na visoki ravni?

Z memorandumom o Ljubljanski banki smo skušali poiskati kompromisno rešitev in jo našli v tem, da se vprašanje prenesenih deviznih vlog hrvaških varčevalcev spet rešuje v okviru nasledstva SFRJ ter da postopki pred hrvaškimi sodišči medtem stojijo. Potem pa je prišlo s hrvaške strani do drugačnega tolmačenja, namreč, da sodni postopki na Hrvaškem stojijo največ dve leti. Gre seveda za sprenevedanje, za nekaj, kar ni bilo dogovorjeno. In če nekdo to počne, se z njim težko iskreno pogovarjaš. To pa ne pomeni, da so odnosi med Slovenijo in Hrvaško pretrgani.

Postopki pred hrvaškimi sodišči se nadaljujejo, vendar bi lahko stali, če bi se s tem strinjala slovenska stran.

Ampak samo za eno ali dve leti. Tega pa ne želimo. Hrvaška je ratificirala pogodbo o nasledstvu. Tam zelo jasno piše, da se vprašanje deviznih vlog rešuje v okviru sukcesije. Te pogodbe pa ni spoštovala. Z memorandumom smo želeli zato jasno povedati, da pogodba velja in jo je treba spoštovati ter da postopki pred hrvaškimi sodišči ne morejo teči, dokler ne najdemo končne rešitve. Hrvaška sodišča ne morejo biti pristojna za reševanje nečesa, kar je zadeva držav.

Zakaj ne pristanemo na zastoj, in če čez dve leti rešitve ne bo, rečemo, oprostite, dogovorili smo se, da bo zadeva stala do končne rešitve.

Če bi priznali, da zastoj velja, bi priznali pristojnost hrvaških sodišč za reševanje teh sporov. To pa je za nas nesprejemljivo.

Saj je Ljubljanska banka že sedaj stranka v postopkih in jih ne bojkotira.

Če ne bi sodelovali na obravnavah, bi sodišča izdala odločbo brez navzočnosti stranke. Mislim, da je prav, da smo ves čas prisotni in ves čas oporekamo pristojnosti sodišča. Še pomembneje pa je, da pravnomočna razsodba hrvaških sodišč v Sloveniji ne bi bila izvršljiva, ker je v nasprotju s slovenskim pravnim in ustavnim redom.

Slovenija in Hrvaška menda po tihem čakata na dokončno razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice glede tožbe bošnjaških varčevalcev LB...

Ne gre za isto zadevo, tam posamezniki tožijo za škodo, ki jim je bila povzročena zaradi razpada države in jugoslovanskega bančnega sistema. V zadevi glede Hrvaške pa gre za to, da želi Hrvaška napolniti svoj proračun. Ob razpadanju države je Slovenija izplačala vse devizne vloge varčevalcem na svojem ozemlju, tudi tistim, ki so imeli račune pri Jugobanki, Reški banki... Hrvaška je ravnala enako, zdaj pa želi sredstva nazaj. To je tako, kot če bi mi sedaj tožili Beograd za denar, ki smo ga izplačali varčevalcem Beogradske banke. Razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice torej ne bi imela vpliva na to vprašanje s Hrvaško, ker denar ne bi šel posameznikom, ampak v proračun. Ne vem, ali lahko to, da želiš denar nazaj v proračun, štejemo za kršenje človekovih pravic...

… mislil sem na neizplačane hrvaške varčevalce.

Treba je vedeti, zakaj niso bili izplačani. Hrvaška je imela pravilo, da tisti brez »domovnice« (potrdila o državljanstvu, op.ur.) niso imeli pravice do izplačila. Gre za državljane, ki niso bili hrvaške narodnosti. To bi bilo lahko prej vprašanje za Evropsko sodišče za človekove pravice.

Kdaj pričakujete razsodbo evropskega sodišča?

Računam, da bi v morala biti izdana v letošnjem letu.

Če bi obveljala prvotna razsodba, v kateri sta dva tožnika dobila vsak po štiri tisoč evrov odškodnine, 165.000 pa naj bi bilo vseh bošnjaških varčevalcev, pridemo do številke, ki je lahko precej večja od luknje zaradi padca nepremičninskega davka.

Zavedamo se problema. Sem pa bil presenečen nad prvo razsodbo v Strasbourgu in se mi zdi, da takrat nismo uveljavili vseh argumentov, ki bi jih morali. Te zadeve so sicer v pristojnosti ministrstva za finance.

Januarja ste omenili predlog Slovenije, naj bo ustna obravnava pred arbitražnim sodiščem za določitev meje odprta za javnost. Hrvati so bili v prvih odzivih presenečeni. Ste bili z izjavo prehitri, ste prehiteli diplomatsko pot?

Že leta 2012 so Hrvati na delovni ravni predlagali, da bi bila ustna obravnava javna, a se Slovenija tedaj ni strinjala. Če bi bilo že tedaj to javno, bi lahko videli, na čem utemeljujemo primer. Sedaj, ko smo vso argumentacijo že posredovali sodišču, in Hrvaška tudi, pa ne vidim nobenega razloga, da bi to pred javnostjo skrivali. Neposreden prenos ustne obravnave, ki bo junija, bi pomenil transparentnost, ljudje bi lahko iz prve roke videli, na kakšen način smo argumentirali stališče o poteku meje. Z javno obravnavo bi tudi preprečili manipulacije in interpretacije po kuloarjih.

Kakšne manipulacije?

Saj veste, v Sloveniji smo imeli zadnjih dvajset let kar živahno razpravo o tem, kje naj bi tekla meja. Bile so razne civilne organizacije, ki so risale mejo. Jaz ne verjamem, da bomo zadovoljni z razsodbo, ne ena ne druga stran. Zato pričakujem nekaj slabe volje na obeh straneh. In nekateri bodo poskušali iz tega narediti zgodbo.

Kaj bo za vas uspeh arbitraže?

Ključen je prost dostop do odprtega morja. To je vitalni interes Slovenije in izjemnega pomena za potrditev našega geostrateškega položaja. Razvojna hrbtenica Slovenije je Luka Koper, predstavlja vrata v Srednjo Evropo proti Avstriji, Bavarski, Slovaški. Če želiš imeti nemoten promet, moraš imeti prost dostop do odprtega morja.

Je bila Hrvaška presenečena nad slovensko argumentacijo, da naj bi se štel Piranski zaliv kot notranje vode, torej kot kopno, in da od tam izhaja izhod na odprto morje?

Ne bi šel v konkretnosti, to je stvar taktike, ki so jo pripravili naši odvetniki. Mislim pa, da je bila hrvaška stran presenečena, kako smo izpeljali argumentacijo.

Ko je Hrvaška vstopila v Evropsko unijo, se je začelo ugibati, v kolikšni meri se bo hotela postaviti kot gonilna sila v regiji za države, ki so še na poti v Evropsko unijo. Zdaj ste vi in hrvaška zunanja ministrica Evropski uniji predložili ločena predloga za Bosno in Hercegovino. Ali se že kaže konkurenca?

Pobuda ministrice Vesne Pusić nima veliko možnosti za uspeh, kajti predloga, da bi imela Bosna poseben status in bi se ji pogledalo skozi prste pri izpolnjevanju določenih pogojev, Evropska unija gotovo ne bo sprejela. Pri Hrvaški je tudi problem, da je v BiH ena od entitet hrvaškega porekla. Položaj Slovenije je poseben, ker nimamo nobenega konkretnega interesa. In naša pobuda se mi zdi bolj realna. Gre v smeri, da je treba vprašanje BiH v EU dvigniti na najvišji nivo, na kakršnem je dialog Beograd-Priština. Drugič, predlagamo ustanovitev ekspertne skupine, ki bi skušala z vsemi tremi entitetami najti rešitve za spremembo ustave. Potem je tu še slab socialni položaj v BiH, ki je sprožil proteste. Zato predlagamo, da Evropska unija ponudi finančna sredstva. EU pa je lani, čeprav sem bil proti, Bosni ustavila predpristopno pomoč, ker v pravni red ni vnesla razsodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Sejdić-Finci (možnost kandidature predstavnikov manjšin na najvišje položaje, op.ur.). Pri čemer menim, da to samo po sebi ne bi rešilo vprašanja BiH, čeprav se v Bruslju pogosto tako razmišlja.

Tudi v Bosni gledajo, kaj se dogaja v Ukrajini. Predsednik Republike srbske omenja možnost referenduma. Vprašanje sicer je, ali ne gre za predvolilno taktiko, ampak Krim je postal primer, na katerega se entitete, kot je Republika srbska, lahko sklicujejo.

Absolutno ne verjamem, da bi bila ta pobuda lahko uspešna. Ocenjujem, da je v funkciji predvolilnega boja. Treba pa je vedeti, da zelo pomembno vlogo tu igra tudi Beograd, kamor iz Republike srbske hodijo na posvete.

Krim bo ostal ruski. Se strinjate?

Če pogledamo ukrajinsko ustavo in mednarodno pravo, je de iure del Ukrajine. Res pa je, da so se dogodki tam odvili bliskovito hitro, in vprašanje je, koliko je Krim tudi de facto ukrajinski.

Občutek je, da se je Evropska unije glede Rusije uštela. In tudi, da je talka gospodarstva, ker se zaveda, kaj bi gospodarske sankcije proti Rusiji pomenile.

Tu gre za več elementov. Lani sem se pogovarjal z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom, tudi o načrtovanem podpisu pridružitvenega sporazuma EU z Ukrajino. Že takrat je rekel, da se Rusija s tem nikdar ne bo strinjala in kar stala križem rok. Na to sem opozarjal na sestankih zunanjih ministrov, pa se nihče ni odzval. Sem celo pomislil, da imajo v ozadju kakšen dogovor na najvišji ravni. Potem se je pokazalo, da ni nič dogovorjeno. Problem je tudi v tem, da se je na Rusijo še vedno gledalo kot na »Jelcinovo Rusijo«, kot na oslabljeno državo, ki je doživela razpad imperija. Nihče si ni predstavljal dogodkov, kakršnim smo bili priča na Krimu. Zdaj pa se je zgodil velik nihaj v pogledu na Rusijo. Od »Jelcinove Rusije« se je šlo v drugo skrajnost, zlasti pri baltskih državah in Poljakih, ki jo po dogodkih na Krimu vidijo kot Sovjetsko zvezo, imperialistično državo, ki je vmes zelo modernizirala vojsko, ki lahko osvaja. To je pri njih sicer razumljivo zaradi prastrahu pred Rusijo. A če smo povsem realistični: na Krimu je sedemdeset odstotkov ruskega prebivalstva. Ni bil potreben prevelik napor, da so izpeljali, kar so. Če bi kaj takega poskušali drugje, ne bi šlo tako gladko. Zato je zadeve treba nekoliko umiriti. Vesel sem, da enako kot mi na to gledajo stare močne članice.

Sedemdeset odstotkov Rusov, ste rekli. Pojavljali so se očitki, da smo na primeru Krima pozabili, kako je Slovenija postala samostojna in kakšno stališče smo imeli do Kosova.

V primeru Krima so bile podpisane določene mednarodne pogodbe kot budimpeštanski memorandum, v katerem tudi Rusija zagotavlja ozemeljsko celovitost Ukrajini, in tudi ukrajinska ustava je drugačna, kot je bila jugoslovanska, kjer je bila opredeljena pravica do samoodločbe. Ne moremo položaja enačiti.

Je pa v slovenski zunanjepolitični strategiji zapisano, da zagovarjamo pravico do samoodločbe.

Vendar mora biti v skladu z mednarodnim pravom in notranjo ustavno ureditvijo.

V Avstraliji ste na veleposlaništvu odredili poseben nadzor, ker se je sprejema udeležil obsojeni pedofil Nicolas Oman. Ste ugotovili, kako je do tega prišlo, in ali obstajajo pravila, koga sme ali ne sme veleposlanik povabiti?

Po trenutnih informacijah Oman ni dobil posebnega vabila, ampak ga je dobila njegova hči, ki je ugledna pravnica. Inšpekcija pa bo to do konca razčistila. Posebnih pravil glede vabil ni, gotovo pa se ne vabi na takšne sprejeme kriminalcev ali oseb z zelo sumljivo preteklostjo.

Skoraj vsak teden pride na dan kakšno novo odkritje iz paketa dokumentov Edwarda Snowdna. Ste se pozanimali, ali je bila Slovenija tarča Nacionalne varnostne agencije oziroma teh programov?

O tem sem govoril z ameriškim veleposlanikom. Po tem pogovoru nisem mogel reči, da smo bili.

Lahko rečete, da nismo bili?

Mislim, da smo na splošno tarča vseh obveščevalnih služb.

Koliko časa bo še zdržala sedanja vlada?

Upam, da do konca mandata.

Na čem pa temelji to vaše upanje?

Želim si, da se situacija v Sloveniji ne bi še bolj poslabšala. Sedaj boste rekli, da ne želimo sestopiti z oblasti, a verjemite, da biti na oblasti v sedanjem času ni ravno prijetno. Vem pa, kaj bi pomenila politična kriza. Agencije, ki dajejo bonitetne ocene, kot prvo ocenjujejo politično stabilnost. Če bi prišlo do padca vlade in politične nestabilnosti, se ne bomo več pogovarjali, ali bomo zvišali DDV ali pa našli kakšen drug ukrep za krpanje 200 milijonov evrov težke proračunske luknje, ampak nam bodo kar konkretno povedali, kaj moramo narediti, da bomo še dobili kakšno nujno potrebno posojilo. Rezi bodo takšni, da bodo naše državljane močno prizadeli. To pa bi bil zelo črn scenarij. Poleg tega se postavlja vprašanje, kaj je alternativa, če pride do predčasnih volitev. Obstajata dve možnosti. Prva je, da bo koalicija takšna, kot je sedaj, le da v njej morda ne bo kakšne stranke, predsednik vlade pa bo iz SD. Druga opcija pa je, da vlado sestavi Janez Janša. Res pa je, da situacija, ko mora vlada na vsak način delovati, zato da ni še slabše, ni dobra. Najbolj se bojim, da bi Alenka Bratušek nekega dne dejala, da ne zdrži več.

Se vam zdi, da je Bratuškova borka, da dolgo vztraja na premierskem položaju?

Bratuškovo zelo spoštujem. Politične kilometrine sicer nima, je pa bila pripravljena prevzeti vodenje vlade v sila težkih razmerah in je ta vlada tudi nekaj korakov naredila. Slovenija je bila namreč res pred tem, da pride trojka. Si pa včasih mislim, da smo pri nas premalo strpni. Želeli bi kar neke spremembe in neke nove obraze, predstavljamo si, da bo prišel princ na belem konju in bo Slovenija zaživela. A ne bo. Treba bo trdo delati. Prav tako bi potrebovali več enotnosti, ko gre za ključne zadeve. A nam očitno še ne gre tako slabo, da bi bili pripravljeni na to enotnost.

Ampak tudi DeSUS ne deluje ravno strpno in ni pripravljen na kompromise. Čim se omeni kakšen ukrep, ki bi prizadel upokojence, skočite v zrak in mahate z odstopom.

Se vam zdi pravično, da bi pri vseh milijardah, ki jih bomo dali v banke, upokojencem jemali po dvajset ali trideset evrov? Saj so si pokojnine zaslužili, gre za minulo delo.

Predvsem imam občutek, da se za neposeganje v pokojnine tako borite, ker so upokojenci vaša najštevilnejša volilna baza.

Ampak saj teh volilcev ni tako veliko.

Zadnje javnomnenjske raziskave vam dobro kažejo.

Tem anketam ne verjamem vedno. Če nam kažejo zelo slabo, tega ne verjamem, če zelo dobro, pa se tudi bojim, saj vem, kakšna je odgovornost. Zavedam se tudi, da bo pokojnine, če bo država še naprej drsela navzdol, vedno težje braniti. Rešitev za Slovenijo so projekti, ki bodo zagotavljali njeno razvojno vizijo. Tudi tujega kapitala je veliko in je zainteresiran, da pride k nam, ne smemo pa na to gledati, kot da nas hočejo okrasti, in takoj narediti kakšne afere, da ja ne bi prišel. Slovenija se bo morala odpreti, če želi uspeti v globalnem svetu.

Smo torej zaplankana podalpska državica?

Prej bi rekel, da so nas pretekli uspehi zasanjali. Do leta 2008 smo rasli in tedaj so nas označevali kot evropskega tigra, na teh uspehih pa smo zaspali.

Nenehno se zavzemate za upokojence, vaša stranka pa nikoli ne želi prevzeti vodenja ministrstva za delo. Se za to ne odločite, ker bi bili potem vi tisti, ki bi morali razmišljati o posegih v pokojnine, regrese upokojencev...

To ministrstvo bomo prevzeli, ko bomo zmagali na volitvah. Ministrstvo za delo mora upravljati zmagovalka volitev.

V sedanji vladi ga ne vodi minister iz vrst PS.

Takšna je bila pač odločitev predsednice vlade, če bi bil jaz premier, bi ravnal drugače. Sicer pa: kaj pa naj delam kot minister za delo, če mi ne bodo dovolili povečanja pokojnin oziroma me bodo silili, da jih moram znižati? Ko si minister, pa si tudi član vlade in kot član vlade uveljavljam program DeSUS. Sam sem tudi ves čas trdil, da je bila napaka, da smo prevzeli vodenje zdravstvenega resorja.

Ste njegovo vodenje torej prevzeli zaradi osebne želje Tomaža Gantarja?

Ne. Tudi veliko članov DeSUS je prepričanih, da bi morala biti minister za delo in za zdravje iz naše stranke. A je to laično in ne politično razmišljanje. Kot veste, so me v času Pahorjeve vlade silili, da prevzamem vodenje ministrstva za delo, in celo poslanci naše stranke so me pozivali k temu. In zakaj bi ga? Zato, da bi naredil pokojninsko reformo, ki jemlje?

Zato ste rajši na čelu državotvornega resorja, ki daje še dodatne ugodnosti?

Ne gre za to. V tem mandatu sem si želel biti v državnem zboru. Že deset let sem v izvršilni veji oblasti, kar je zelo naporno. Res pa je, da ni dobro, da vsak mandat v vlado dobivamo nove obraze in nimamo neke stabilne upravljalske strukture. Ministri morajo biti prekaljeni politiki, ki imajo izkušnje, ki poznajo delovanje vlade in državne uprave. Tu je Janez Janša v prednosti. Če bo on zmagal na volitvah, lahko že vnaprej povem, da bo Andrej Vizjak minister za gospodarstvo, Zvonko Černač za infrastrukturo... Na levici tega ni. Levica je včasih precej samodestruktivna in se kadri izgubljajo.

Pravite, da bodo v primeru Janševe zmage v vladi Černač, Vizjak... Očitno pa si vas v njej prvak SDS ne želi, saj je v intervjuju za Demokracijo dejal, da ne vi ne Gregor Virant vabila v vlado ne bosta več dobila, saj žitnic ne bodo nikoli več »polnili skupaj z glodavci, ki sproti uničujejo pridelek«.

Sam branim tisti pridelek, ki so ga ustvarjale generacije, in izjava prvaka SDS je zelo nekorektna do vseh, ki so gradili to državo. Sicer pa Janez Janša ne bo nikoli več sestavljal vlade.

Kako ste lahko v to tako zelo prepričani?

Imam toliko politične kilometrine, da to lahko trdim.

Kaj pa, če višje sodišče razveljavi prvostopenjsko sodbo v zadevi Patria, SDS pa zmaga na prihodnjih državnozborskih volitvah? Ne bo potem tudi DeSUS spet v Janševi vladi?

Ne bo, saj pravi, da ne mara glodavcev. Jaz pa ne maram ljudi, ki tako govorijo. Torej ne pričakujte, da bi to storil. To lahko napišete kot velik naslov.

Bili ste v vladi Janeza Janše pa Boruta Pahorja, sedaj ste v ministrski ekipi Alenke Bratušek. Kje vidite glavne razlike v delovanju teh vlad?

Bil sem tudi v vladi Janeza Drnovška, kot državni sekretar na ministrstvu za pravosodje sem eno leto nadomeščal ministra, ki je imel nesrečo. Po moji oceni je bil Drnovšek najboljši predsednik vlade, in žal mi je, da takšnega tipa politika v tem trenutku nimamo. Imel je avtoriteto in tudi vizijo. Ne rečem, da ni naredil nobenih napak, a kdor dela, dela tudi napake. Tudi sam sem jih v življenju že nekaj naredil. V Janševi vladi je bilo vse zelo strogo strukturirano. Zlasti mi je bilo zanimivo, ko je kakšen minister iz vrst SDS, če ga je Janša na vladni seji bolj trdo prijel, postal kar moker. Borut Pahor je imel smolo, ker ni imel politične kilometrine v izvršilni veji oblasti, pa tudi, da je vlado prevzel v zelo neugodnem trenutku. Dolgo nismo verjeli, da je res nastopila kriza, potem pa smo naivno mislili, da bo trajala dve, tri leta in bomo z nekaj dodatnega zadolževanja prebrodili hude čase. Na moje delovanje v tistem času leti očitek, da nisem podprl pokojninske reforme in da je zato Slovenija v današnjem težkem položaju. A tudi če bi pokojninsko reformo tedaj sprejeli, Slovenija danes ne bi bila na zeleni veji, saj imamo druge strukturne probleme.

Bi pred tremi leti podprli pokojninsko reformo, če bi vedeli, kakšna bo situacija danes?

Verjetno bi, ampak v smislu podaljšanja delovne dobe. Morate pa vedeti, da sama pokojninska reforma ne vpliva na aktualne upokojence, temveč na bodoče upokojence. Sta pa referendum o pokojninski reformi organizirala sindikat in civilna družba, zato me velikokrat po krivici obtožujejo, da sem kriv za njen padec.

Padec pokojninske reforme je pomenil konec Pahorjeve vlade...

Ne. Začetek konca takratne vlade je bil, ko se je Pahor odločil, da se mi bo odpovedal zaradi kant. To sem mu tedaj tudi povedal, a je rekel, da bova videla. V letu dni je vlada res padla.

Zakaj je vaš odhod z ministrskega mesta pomenil začetek konca vlade? Ker DeSUS ni želel več podpirati vladnih odločitev?

Ne, ker se je Pahor spopadel z dvema liberalnima opcijama. Namesto da bi negoval podporo programsko bližnje DeSUS, je nasedel iniciativam koalicijskih partneric, da je treba Erjavca odstraniti.

Pomeni odhod predsednika koalicijske stranke iz vlade razpad koalicije?

Vlada, ki se ji to zgodi, zelo težko zaključi mandat.

Bi bilo torej konec sedanje vlade, če bo interpelacija zrušila ministra Viranta?

V tem primeru mislim, da sedanja vlada ne bo mogla obstati.

Ena od vročih zadev, s katerimi se ukvarja premierka, je tudi iskanje novega zdravstvenega ministra. Vi ste bili Bešič Loredanovi kandidaturi najprej naklonjeni, sedaj dvomite, da je primeren za vodenje zdravstvenega resorja.

Poiskati moramo ministra ali ministrico za zdravje, ki bo skupaj z vlado zdržala do konca.

Bešič Loredan zagotavlja, da bo vztrajal do konca mandata.

Saj je bila tudi Alenka Trop Skaza zelo prepričljiva. A si ljudje od zunaj to, kaj pomeni stopiti v politične škornje, precej po svoje predstavljajo in so nato razočarani. Gre za fikcijo, da bodo mimogrede vse spremenili, kar pa ni mogoče. Menim, da si še enega predčasnega odstopa ministra za zdravje ne moremo privoščiti. Če bi se to zgodilo, je sedanje vlade konec. Ocenjujem tudi, da za zdravstveno reformo ni več časa in da nam ne preostane drugega, kot da zagotavljamo funkcioniranje zdravstvenega sistema.

Rekli ste, da bo DeSUS vodenje ministrstva za delo prevzel, ko bo zmagal na volitvah. Kdaj pa pričakujete, da se bo to zgodilo?

Sem realist in ne verjamem, da bo DeSUS kdaj zmagal na volitvah. Po vsej verjetnosti torej ministrstva za delo naša stranka ne bo vodila.