167 milijonov si je dobrih 2900 zaposlenih v zdravstvu nagrabilo skozi svoje s. p.-je in d. o. o.-je v desetih letih dela v svojem prostem času? V povprečju so torej poleg plače pospravili dobrih 5750 evrov bruto na leto. Upoštevaje 250 delovnih dni, pa – reci in piši – 23 evrov v povprečju na dan. Pred davki. Malce pavšalno ocenjeno, so torej delali približno eno dodatno uro na dan po končanem rednem delu. Senzacionalno. Vredno vsake minute, ki jo je za njihovo razkrinkanje porabil KPK.

Jasno, med njimi so bili takšni, ki so dejansko služili ogromne vsote denarja, takšni, ki so za zasebni sektor delali v času pripravljenosti na delo v javnem sektorju in bili za svoje delo plačani dvakrat, ter takšni, ki so paciente med svojim delom v javnih zdravstvenih ustanovah usmerjali v svojo zasebno dejavnost in obrnjeno. Hkrati pa nabor KPK zajema tudi zdravstvene delavce, ki nimajo koncesije za opravljanje zdravstvenih storitev za polni delovni čas in so svoje delo popolnoma legalno in moralno primorani deliti med javnim in zasebnim sektorjem. Zraven so tudi tisti, ki so zgolj lastniki podjetij, ki ponujajo zdravstvene storitve javnemu sektorju in celo člani nadzornih svetov teh podjetij, pri čemer zadnji za ta podjetja ne opravljajo storitev.

Na podlagi takšnega amalgama različnih profilov in motivov ter ocene vrednosti poslov, ki so jih za svoje žepe izvajali v javnem sektorju zaposleni zdravniki, KPK ocenjuje, da zaslužki sami po sebi sicer niso nujno sporni, da pa obstaja »precejšnje sistemsko korupcijsko tveganje«. Komisija celo svetuje vladi in državnemu zboru, da postopoma prepove hkratno delovanje v javnem sektorju zaposlenih zdravnikov v zasebnih ambulantah in drugih zasebnih ustanovah. Ob omejitvah, ki jih za nadurno delo v javnem zdravstvu trenutno predvideva Zujf in siceršnjem kroničnem primanjkljaju zdravnikov, se zdi ta ukrep vsaj preuranjen, če že ne znatno pretiran.

Po drugi strani se je težko znebiti občutka, da poročilo KPK zaradi vseh teh dvoživk ne opazi močvirja, ki se sicer bohoti v slovenskem javnem zdravstvu. Resnici na ljubo se KPK problema korupcije v sistemu javnega naročanja v tokratnem mnenju ne loteva, kaj šele da bi ponujala tako praktične rešitve kot jih v primeru hkratnega zaposlovanja zdravnikov v javnem in zasebnem sektorju. V svojih prejšnjih poročilih o korupciji v javnem zdravstvu se KPK s predlogi zelo generalno osredotoča na reformo sistema javnega naročanja.

Pri javnem naročanju v zdravstvu govorimo o povsem drugem redu velikosti zneskov od tistih, ki so jih pridelale »dvoživke«. Univerzitetni klinični center Ljubljana je po podatkih Supervizorja KPK v letu 2013 opravil za dobrih 190 milijonov evrov poslov s 1555 poslovnimi subjekti. S skupno 88 milijoni evrov javnih naročil, opravljenih s skupno 1378 subjekti, sledita Univerzitetni klinični center Maribor in Splošna bolnišnica Izola. Na strani prejemnikov javnih sredstev je že samo Kemofarmacija z javnimi subjekti v letu 2013 opravila za slabih 190 milijonov evrov poslov. Sklepajoč zgolj in samo na podlagi vrednosti in števila sklenjenih poslov obstaja precejšnje tveganje za sistemsko korupcijo predvsem na področju javnih naročil.

Potem je tukaj že skoraj pregovorna moč lobijev med posredniki in dobavitelji zdravil in medicinske opreme ter javno večkrat nakazana prisotnost korupcije pri postopkih javnega naročanja v zdravstvu. Znane so zgodbe o zahtevah po provizijah, prilagajanju razpisnih pogojev, razveljavljanju razpisov, koluziji ponudnikov in upoštevanju »dodatnih kriterijev« za določanje najboljšega ponudnika, seveda z namenom, da bi zmagal vnaprej dogovorjeni ponudnik. Kljub seriji ovadb, ki so jih vložili tako nekateri ponudniki medicinskih pripomočkov kot organi pregona, pa velika večina spornih poslov še ni doživela sodnega epiloga. Ne samo to, tudi proces javnega naročanja v zdravstvu ostaja, z nekaj lepotnimi popravki, nespremenjen navkljub v nebo vpijočim primerom spornih javnih naročil.

Nekatere tehnične rešitve, ki bi lahko omejile korupcijo pri javnih naročilih, so sorazmerno lahko in hitro izvedljive. Potrebna bi bila centralizacija glavnine nabav v zdravstvu. Čeprav bi se s tem potencialni izplen korupcije povečal, ker bi bili posli v povprečju večji, pa bi bil nadzor nad izvajalci razpisov bistveno lažji in z njim večja tudi transparentnost postopkov. Manj znano je, da je ekonomska stroka že pred časom razvila algoritme, ki pomagajo razkriti koluzijo ponudnikov pri javnih razpisih. Podoben popolnoma empiričen sistem preverbe pa bi bilo mogoče uporabiti tudi za druge primere zlorab sistema javnega naročanja.

Teoretični in empirični modeli avkcijske teorije že desetletja pomagajo izvajalcem javnih razpisov minimizirati možnosti za sistematično korupcijo pri javnih naročilih. Ne omogočajo sicer vnaprejšnje identifikacije dogovarjanja med ponudniki ali identifikacije koruptivnih vezi, ponujajo pa nadzor nad zlorabljanjem avkcijskega. S podatki o ponujenih cenah, razlikah med ponujenimi in rezervacijsko ceno, dobavnih rokih, proizvodnih zmogljivostih dobaviteljev, izkušnjami in zgodovino ponudnikov lahko ekonometrična in teoretična analiza povsem objektivno izpostavita sumljive posle. Za sodišča bi to pomenilo, da imajo forenzični dokaz koruptivnih poslov in nekoliko lažji dokazovalni postopek za tožilstvo.

Jasno mora biti, da tudi najbolj objektivna statistična analiza in detajlno spremljanje dinamike zmagovalnih ponudb ter izbora ne bosta popolnoma preprečila možnosti za korupcijo pri javnih naročilih, vedno bo namreč ostalo nekaj prostora za diskrecijo strokovnjakov oziroma kvalitativne evalvacije ponudb. Po drugi strani je potrebno sorazmerno malo sredstev, da bi se proces javnih naročil naredilo bistveno bolj objektivnega in transparentnega, potrebna je zgolj politična volja za izsušitev močvirja in odstranitev parazitov.