Pred nekaj leti se je na trgu ponovno obudilo zanimanje za virtualna očala. Za to gre med drugim velika zasluga tudi najuspešnejšemu projektu na Kickstarterju – virtualnim očalom Oculus Rift, ki so leta 2012 pritegnila 2 milijona ameriških dolarjev podpornih sredstev. Projekt je še dodatno eksplodiral v javnosti, ko smo še čisto nedavno izvedeli, da je podjetje za 2 milijardi dolarjev odkupil Facebook.

Na prvi pogled virtualna očala Oculus Rift precej spominjajo na Sonyjev izdelek, vendar gre v osnovi za različni napravi. Prva, kot rečeno, omogočajo vstop v virtualno resničnost, druga pa omogočajo zgolj gledanje vsebin, kot če bi sedeli pred 3D televizorjem ali v kino dvorani. Če pri Oculis Rift glavo obračamo s tem vidimo nove zorne kote, Sonyjeva očala omogočajo zgolj fiksno sliko (če torej glavo obrnemo, se zaslon premakne z nami). To tudi pomeni, da lahko vsebine gledamo ležeč na hrbtu, na boku ... kakor nam že ustreza.

Preporod priljubljenosti naglavnih 3D očal nakazuje trend, ki si ga pred nekaj leti mogoče ne bi niti zamišljali, saj so nas vsi večji proizvajalci prepričevali, da prihodnost leži zgolj v 3D televizorjih. Vendar tudi pri gledanju teh je nujna uporaba očal … zakaj si torej ne bi nadeli še nekoliko bolj okorna očala in dejansko uživali v kakovostnem vizualnem doživetju, ki ga televizorji šele izpopolnjujejo?

Nekaj izzivov

Sony HMZ-T3W očala so sicer res dokaj nerodna, dokler se jih ne navadimo. Postopek namestitve zahteva nekaj časa, da se nam res udobno prilegajo na obraz. Vsako opravilo, na katerega se spomnimo med gledanjem, pomeni, da moramo postopek namestitve vedno znova ponoviti. Hitro se zgodi, da nam slušalke pobegnejo z uhljev, ali pa da se zapletemo v kablovje, ki povezuje napravo z vmesnikom za brezžično napravo in napajalnikom. Pa tudi vsak pogled na daljinec ali na plošček za upravljanje igralne konzole (očala lahko povežemo na ustrezen predvajalnik s HDMI kablom, lahko pa jih uporabljamo tudi za igranje video iger na PlayStation konzoli) se lahko izkaže za moteč faktor. Vendar poleg vseh teh praktičnih izzivov, ki jih tekom uporabe sicer hitro osvojimo, je audio – vizualna izkušnja odlična.

Ob gledanju določene vsebine se zdi, kot da sedimo v zasebni kino dvorani. Dva vgrajena zaslona (za vsako oko eden) z ločljivostjo 1280x720 OLED namreč poustvarjata občutek zaslona v velikosti 750 palcev (1905 centimetrov), ki je oddaljen 20 metrov – torej, resnično teatralno doživetje.

Kot rečeno, slika in doživetje sta nas navdušila, prav tako pa si pohvalo zasluži zvočno doživetje, ki se z lahkoto primerja s „surround soundom“ kino dvoran.

Nekatere osnovne funkcije očal (zvok, meni) lahko nadzorujemo preko gumbov, ki so skriti na spodnji strani naprave in so dejansko priročno nameščeni. Kljub pohvalam pa se moramo ponovno vrniti k nameščanju na obraz. To zahteva točno določeno poravnavo z očmi, sicer nismo deležni jasne slike. S prilagodljivimi nastavki lahko to dodobra prilagodimo, vendar se pogosto zgodi, da nas po nekaj minutni uporabi, kaj šele več urni, začnejo očala motiti in tudi tiščati. Največji problem pa je cena naprave – 1.299 evrov.

Očala vsekakor priporočamo vsakomur, ki si želi kakovostno doživetje v 2D ali v 3D tehnologiji. Odlično se bodo obnesla pri uporabnikih, ki dalj časa potujejo – so namreč odlična rešitev za potovanja z vlakom in letalom. V tem primeru jih povežemo z osebnim računalnikom, ali mobilno napravo in uživamo v filmu, ki ne traja dlje kot 3 ure – toliko življenja namreč premore baterija, ki je hkrati tudi vmesnik za brezžično povezavo z virom video vsebine.