Odnosi se v romanih Svitove razen heteroerotičnega ljubezenskega razmerja dogajajo tudi na premici posesivna mati in hči, pri čemer se slednja ne zmore otresti vpliva prve (Smrt slovenske primadone), pa v sedemletnem dopisniškem razmerju med pisateljico in slovenskim publicistom Petrom Kolškom v pisemskem romanu Navadna razmerja, pa v razhodu z jezikom, domovino, vsakdanjimi navadami in s prijateljstvi v Hvalnici ločitvi, ali za vselej izkopanem razhodu z domovino več generacij slovenskih izseljencev v Buenos Airesu (Slovenski obraz). In seveda približevanje ter odmikanje od skrivnostno poltenega sveta tanga z vsemi njegovimi priveski, kot razgrinjata Coco Dias ali Zlata vrata in delno Noč v Reykjaviku. Ker avtorica v svoje pisanje pogosto vnaša avtobiografsko dimenzijo, zaradi česar medsebojna razmerja protagonistov in njihov odnos do sveta živijo intenzivnejše življenje, ne čudi, da se njena pisava ponekod spogleduje z dnevniško (Moreno) ali esejistično noto (Hvalnica ločitvi, Slovenski obraz).
Tudi roman Noč v Reykjaviku vsebuje nastavke za prepoznavno problematičen odnos, ki se ne razvije. Vsaj ne po predvidenem scenariju. Pa ne zato, ker je omejen na eno noč, ampak ker se vanj namesto erosa vriva tanatos. Ker Francozinja Lisbeth Sorel v ledeno islandsko noč razen želje po erotični izkušnji z latino loverjem Eduardom Rosom iz Buenos Airesa vnese preveč čustvene prtljage, ki z obsedajočo intenziteto zaduši možnost seksualne združitve. Taxi dancer iz prestolnice tanga je eden tistih, za katerimi vzdihujejo zahodnjakinje od najmlajših do najstarejših, ki pridejo v Buenos Aires z namenom doživetja polnokrvnega tango objema, in tistih priletnih Argentink, ki ga najamejo za določeno noč v tednu, da jim medtem, ko njihovi ostareli možje spijo, nameni nekaj ur prve milonge v noči in jim, zasanjano predajajočim se njegovemu potnemu objemu, daje izgubljeni občutek ženskosti. Je taxi dancer, ki se za predlagano vsoto pusti najeti za drugačne vrste objem, ki se ne zgodi. Lisbethini razboleni spomini na nedavno umiranje mlajše sestre Luci, prepredeni s spoznanjem, da je po davnem odhodu obeh staršev pravzaprav sama, odmikanje od ljubimcev, pariškega Marca in maroškega Mehdija, odmaknejo tudi nerealiziranega argentinskega ljubimca Eduarda.
Noč v Reykjaviku naj bi bil roman o ljubljenju, pa ni. Je roman o erosu in tanatosu, natančneje o umiranju na obroke, ki razen protagonistkinih miselnih obsesij kot posledice nesprejetosti preteklosti in z njo sedanjosti, z naraščajoče hladnimi prizori v hotelski sobi, v bralčevi domišljiji zlivajočih se z naraščajočo temo zunaj, kjer se vsak poskus telesnega zbliževanja vivisektično cefra in željo obeh protagonistov nepovratno ukinja, razgrinja posameznikovo odvisnost od sveta. Zato tudi spodleteli poskus njune erotične združitve ni nič drugega kot Lisbethino simbolno umiranje na obroke. Četudi k tej destrukciji veliko doda psihološki profil devetintridesetletne samske ženske, ki se ji družina in otrok, pa tudi prihodnji ljubimci, vsaj tako misli, počasi spodmikajo, je v opisanem smislu Lisbeth metafora za vpetost posameznika kot socialnega bitja v okoljske, predvsem družinske vezi. Pa naj si ta posameznik še tako prizadeva biti emancipiran, je njegova odvisnost lahko usodna. Za osvoboditev od nje, ki je še vedno možna do te mere, da omogoča sledenje lastnim željam in potrebam – tudi tistim daljnosežnim – je namreč treba narediti mnogo več kot oditi v Buenos Aires.
