Zbudi me, če zaspim je naslov enominutnega videa z bližnjim posnetkom oči umetnice Rene Rusjan, ki nas zvedavo gledajo na ulico s fototapete v prvem nadstropju Mestne galerije Ljubljana. Pregledna razstava O čem govorim, ko govorim o... je po besedah kuratorja dr. Sarivala Sosiča »najobsežnejši in najbolj kompleksen prikaz ustvarjanja in delovanja ter razmišljanja Rene Rusjan do zdaj«; gre za prerez 25-letnega dela avtorice, ki je svojo umetnost, kot med drugim ugotavlja Sosič, »spremenila v osebno kulturo«.
Galerija kot prostor zgodb
S to oceno se je vsekakor mogoče strinjati; prav tako ni dvoma, da je podrobnejša predstavitev umetničinih del in njenih konceptualnih izhodišč zelo dobrodošla, kajti zdi se, da je bilo njeno delo kljub dolgoletni prisotnosti v polju slovenske sodobne umetnosti od poznih osemdesetih let do danes predstavljeno zgolj po koščkih. Najbolj živo se spomnim njenih čitalnic iz Moderne galerije, ki jih je dopolnjevala v sodelovanju z galerijsko publiko. Tedaj je ob panoje postavila kupe časopisja in občinstvo pozvala, da z lepljenjem in premeščanjem izrezkov naredi lastno medijsko zgodbo, kot bi napovedala družabne medije in bloganje še veliko pred njunim časom – že leta 1997. Tudi na tokratni razstavi je eno sobo namenila postopnemu dodajanju vsebin. Poimenovala jo je Velika dnevna soba, celo nadstropje pa Soba z razgledom. Iz same »dramaturške« postavitve razstave in poimenovanja posameznih sob je mogoče prepoznati dve izmed temeljnih značilnosti umetničine prakse: da galerijo razume kot domač in varen prostor za druženje in pripovedovanje zgodb in da umetnost razume kot medij za prikazovanje skritih življenjskih pripovedi, ki nimajo mesta v drugih, recimo množičnih medijih.
Umetnica nas vodi po razstavi tudi z besedilnimi vložki na transparentih, ki obiskovalkam in obiskovalcem pripovedujejo o razlogih za zasnovo posameznih del. Izraža se s številnimi vizualnimi mediji. Poznamo jo tudi kot videastko, intermedijsko umetnico, deluje na področju uprizoritvenih umetnosti, kjer oblikuje scenografije, mlajša publika jo pozna predvsem kot vodjo in soustanoviteljico Visoke šole za umetnost na Univerzi v Novi Gorici (bivše šole Famul Stuart). Od svoje prvotne prakse v kiparstvu, ko je ustvarjala haptične skulpture velikih dimenzij, ki so bile še posebej značilne za kiparstvo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je tokrat razstavila nekakšne ostanke te etape: v posebnem prostoru, imenovanem Soba za kipe, je v odnosu do fototapete s fotografijo umetnice, ki hiti čez prostor s kipi, umestila postavitev Kako ponovno merim prostor in vstopam vanj z razporeditvijo plitvih sferičnih kipov iz leta 1989.
Zareza v ustvarjanju
Mislim si, da kiparska dela na aktualni razstavi zaradi svojih brezhibnih likovnih lastnosti zadovoljijo marsikaterega ljubitelja ali ljubiteljico umetnosti, ki jima niso blizu novejši mediji, čeprav menim, da razstava na več mestih prikaže tudi, kako so se prav lepota, harmonija, teža in pomen jeklenih kipov zlomili pod pritiskom družbenih sprememb. Umetnica se je namreč po svoji Zadnji kiparski razstavi v Galeriji Škuc iz leta 1992 povsem odrekla umetniškemu delovanju in dve leti delala izključno kot prostovoljka v begunskem centru. To je bila odločilna zareza v njenem ustvarjanju, ki jo zelo izpovedno prikaže tudi v osrednji Mali rdeči sobi ali »sobi s spominom«.
Takrat se je tudi podala na pot iskanja nevidnih razmerij in medprostorov v javnem prostoru. Obsežen del razstave O čem govorim, ko govorim o... zavzemajo videodela in projekcije, ki z dokumentarnimi videi in raziskovanjem virtualnih prostorov prikazujejo ravno družbena razmerja. Že leta 1996 je za postavitev na vrtu Vile Katarine v ljubljanski Rožni dolini povabila občinstvo, da prinese ogledala, ki so tvorila Luknje v prostoru, luknje v času. Kasneje, ko so se razvila novomedijska orodja, je začela graditi tudi virtualne prostore. Najobsežnejše tovrstno delo na razstavi so številni »pogovori na daljavo« Tako daleč, tako blizu, ki govorijo o osebni zgodovini, begunski situaciji, domu, družini. Umetnica idejo virtualnosti, razdalje in bližine najlepše povzame ob posnetkih z železniških postaj številnih svetovnih prestolnic z naslednjo izjavo: »Fascinira me, kako bližje sebi sem, ko sem daleč proč.«