Da je energetski zakon zbirokratiziran, nejasen, preobsežen in da bo verjetno potreboval še vrsto podzakonskih aktov, se strinjajo praktično vsi vpleteni. Mnenja o tem, kakšen vpliv bo imela večja liberalizacija trga električne energije in zemeljskega plina, ki jo prinaša, pa so različna.
Slovenija je bila doslej namreč razmeroma zaprta za tuje ponudnike električne energije in zemeljskega plina, večja konkurenca pa običajno s seboj prinaša nižje cene, tako za podjetja kot tudi za gospodinjstva. V Holdingu slovenskih elektrarn (HSE) nov zakon pozdravljajo: »Globalna konkurenca prispeva k likvidnosti trga, kar koristi vsem udeležencem na trgu, tako odjemalcem kot ponudnikom.« A kaj, ko glavnino cene energentov sestavljajo dajatve, ki jih določa država in krepko dražijo energetske stroške gospodinjstvom in predvsem podjetjem.
Nižjih cen elektrike ne bo
Novi zakon naj ne bi prinesel bistvenih sprememb cen električne energije, kjer se po cenah za podjetja Slovenija uvršča v spodnjo polovico držav EU. Na Elesu so dejali, da se cene električne energije v Sloveniji že danes oblikujejo povsem prosto in skladno z razmerami na trgu tako v Sloveniji kot tudi v širši regiji. V novomeški Krki so potrdili, da mnoga podjetja že sedaj posredno prek domačih ponudnikov kupujejo zemeljski plin in električno energijo na trgu EU, predvsem na energetskih borzah in trgovalnih vozliščih.
Direktor Palome Mirko Horvat pa opozarja, da slovenski trg le ni tako odprt, saj morajo podjetja pri uvozu električne energije plačati prispevek za čezmejne prenosne zmogljivosti (ČPZ), ki na neki način omejuje tuje dobavitelje in ščiti domače dobavitelje. »Če stane megavatna ura električne energije med 35 in 40 evrov, plačamo Elesu za ČPZ še nekaj dodatnih evrov, kar ni malo, saj je to le energetski del cene. Nato moramo plačati še omrežnino in vrsto dajatev,« je povedal Horvat. V lanskem letu je bila povprečna cena uvoza električne energije, ki so jo trgovska podjetja plačala Elesu, na avkcijah oblikovana pri 1,6 evra na megavatno uro.
Kljub temu da so cene električne energije na evropskih borzah najnižje v zadnjih nekaj letih, jih podraži že ČZP, zaradi dodatnih visokih dajatev državi pa se ne morejo preliti v nižje stroške za podjetja. V Talumu, kjer so z letno porabo 1200 gigavatnih ur električne energije med največjimi porabniki pri nas, opozarjajo, da so cene električne energije za slovensko industrijo zaradi tega višje kot pri marsikaterem tujem konkurentu.
Cena je v prvi vrsti sestavljena iz borzne cene, ki kotira na borzi EEX v Leipzigu in je za vse industrijske odjemalce osnova za končno ceno energije. K tej ceni pa je v Sloveniji prišteta vrsta dodatkov, kot so omrežninske storitve, prispevki za obnovljive vire energije (OVE), soproizvodnjo toplote in elektrike (SPTE) ter ČPZ, ki so pri konkurentih v naši panogi dosti nižji ali pa teh dodatkov k ceni sploh nimajo. »Posamezne države članice EU so namreč v industriji prepoznale strateško pomembno področje in jo tovrstnih dodatkov, davkov in prispevkov razbremenile,« so dejali v Talumu, ki nameni za stroške energije (elektrike in plina) letno več kot 80 milijonov evrov. »Stroški energije, ki jih je imel Talum v letu 2013, so bili za skoraj 40 odstotkov višji od povprečnega proizvajalca aluminija v EU,« so opozorili v Talumu, ki ima zato težave s prenosom višje cene energije v ceno svojih proizvodov.
Zemeljski plin končno cenejši?
Plin je nekoliko drugačna zgodba. Za njegovo ceno je bolj pomemben vir plina, od katerega sta odvisni cena in transportni stroški. Družba Plinovodi sicer že sedaj omogoča slovenskim podjetjem, da kupijo plin kjer koli v tujini, to počneta denimo Krka in Talum, ki porabita letno približno 14,5 in 20 milijonov kubičnih metrov zemeljskega plina. V Plinovodih so pri tem prepričani, da bo nova zakonodaja prinesla predvsem povečanje prenosnih aktivnosti plina. »Podobna zakonodaja kot v Sloveniji je sprejeta tudi v drugih državah, kar ima za posledico vse večje prenesene količine plina prek slovenskega sistema, saj iščejo tudi tuji porabniki cenejše vire plina in transport z najnižjimi stroški,« so pojasnili v Plinovodih.
Tudi zaradi tega so se morali slovenski dobavitelji zemeljskega plina že prilagoditi razmeram na trgu. »Vse kaže, da se bo to dogajalo še v prihodnje, in naša naloga je, da omogočimo čim kakovostnejši in čim bolj fleksibilen prenos plina za vse tiste, ki želijo dostopati do njega po ugodni ceni,« so poudarili v Plinovodih. Hrovat ob tem meni, da se je že sedaj z dobavitelji zemeljskega plina mogoče precej dobro dogovoriti za ceno. Transportni stroški so po njegovi oceni ugodni, zato je tu malo prostora za izboljšave, nekaj rezerve vidi predvsem v izbiri dobavitelja in samih maržah. »Po moji oceni se lahko stroški plina z novim zakonom znižajo za približno pet odstotkov,« je sklenil.