Ne gre za to, da bi dvomili o ljudstvu ali iskali slabe namene pri večini tistih, ki so polnili mestne trge od severne Afrike do vzhodne Evrope. (To pišem v južnokalifornijskem mestu, ki nima nobenega trga: socialni inženirji so se dela lotili premišljeno!) Morda pa je čas, da se vprašamo, ali nam te ljudske vstaje ne sporočajo, da je demokracija res v zatonu. Ne gre le za to, da so volitve vse bolj brez pomena, da torej normalni mehanizem za reprodukcijo demokratičnega sistema, se pravi tisti mehanizem, ki v normalnih razmerah zagotavlja, da se izrazi, uveljavi in upošteva volja ljudstva, teče v prazno. Gre vse bolj očitno tudi za to, da ljudstvo, ki noče sprejeti odpovedi normalnega mehanizma za reprodukcijo demokratičnega sistema kot nečesa normalnega (ni je bolj zlovešče fraze od »the new normal«, s katero centri moči vse bolj uspešno nevtralizirajo oziroma normalizirajo vse nesprejemljivo) in zato nastopi neposredno, še vedno ne doseže spoštovanja lastne volje. Lahko jo izrazi, do določene mere, dokler vztraja v neposredni prisotnosti, ampak v povstajniškem času ostane od tega bore malo oprijemljivega. Vzorec, ki se je uveljavil v preteklih nekaj letih, je, da ljudske vstaje odprejo pot za vzpostavitev oblasti, ki deluje proti interesom ljudstva, torej protiljudske oblasti. V tem smislu so simptom nazadovanja demokracije in vse bolj tudi moment napredovanja totalitarizma. (Pustimo tu ob strani, kako problematičen je demokratični konstrukt nasprotja med »demokracijo« in »totalitarizmom«.)

Kaj se je zgodilo v Ukrajini? Po osamosvojitvi so jo vodile skorumpirane roparske, sicer pa popolnoma nekompetentne in nesposobne, tranzicijske elite, ki so razdejale gospodarstvo, politično pa izrabljale položaj med Zahodom in Rusijo za izsiljevanje ugodnosti. Razlogov za ljudsko nezadovoljstvo je bilo več kot dovolj, tako da so Američani varno investirali tistih pet milijard dolarjev v politično destabiliziranje države in kreiranje klientelistične oblastne garniture. Ko zadnji izvoljeni predsednik ni hotel sprejeti pogojev za dodelitev zahodne finančne pomoči in je denar izposloval pri Rusih, so bili organizirani protesti, ki so pripeljali do nasilne odstranitve predsednika, zavzetja parlamenta in samooklicanja nove oblasti. Ključno vlogo pri izsiljenju spremembe oblasti so imeli skrajno desne, fašistične, udarne enote in neidentificirani ostrostrelci. Za predsednika vlade so postavili človeka, ki so ga izbrali Američani in ki ga gospa Nuland (odjebite EU) po domače imenuje Jac, sicer pa je bankir. Represivne državne organe so za nagrado dobili v roke neonacisti. Tisti »Jac« se je na hitro pogodil za pomoč z Mednarodnim denarnim skladom.

Ta Jacenjuk je na zadnjih volitvah zbral štiri odstotke glasov. Zdaj, ko so ga nastavili na oblast brez volitev in država nima izvoljene, legitimne in legalne vlade, jo je zadolžil pod pogoji, ki so, kot sem bral, hujši od tistih, ki so jih vsilili Grčiji. Mali impostor, ki je že videti klavrn, pa vseeno govori z dvignjenim kazalcem (ko govori Ukrajincem seveda), je sprejel odločitev, ki bo zaznamovala generacije Ukrajincev. Državo je izročil na milost in nemilost mednarodnemu kapitalu. Mednarodni denarni sklad namreč ni dobrodelna ustanova. Posojilo so odobrili pod jasnimi pogoji in denar bodo sprostili, ko bodo ukrajinske oblasti sprejele močan in obsežen paket ukrepov za »stabiliziranje gospodarstva« in ustvarjanje pogojev za gospodarsko rast. Samozvani svetovni voditelji, t. i. G7, so te pogoje med nedavnim srečanjem v Haagu podprli, da bi Ukrajino »kot tržno ekonomijo bolje integrirali v multilateralni sistem«. Naj je politika t. i. varčevalnih ukrepov še tako diskreditirana in neuspešna, ji bodo zdaj podredili še Ukrajino. Po uspešni ljudski vstaji bodo zdaj Ukrajincem odrli kožo.

Ljudstvo, ki je vstalo, je postalo podoba, ki so si jo novi oblastniki obesili na stene ministrskih pisarn, v katere so se naselili brez volitev. Minister za gospodarstvo zahodnim novinarjem kaže »nebeških sto«, sliko stotih obrazov: obrazov ljudi, ki so jih pobili med protesti. Z njimi legitimira svoje »varčevalne ukrepe«, zaradi teh mrtvih prizadeva bolečino živim. Zato, da njihova smrt ne bi bila zaman, pravi. Zato bo uničil življenje še živim, zato bo preživele potisnil v životarjenje. Kako ostudno. Ampak gnusobe s tem še ni konec. Ponuja tudi sanje: »Pomembno je imeti sanje, kajti bolečino, ki jo bomo prenašali v kratkem roku, je treba uravnotežiti s sladkostjo prihodnosti.« Gospod, ki se igra ekonomskega realista – saj veste, druge izbire ni – v resnici sanja, sanja sanje neoliberalizma. Za blažilo bolečin, ki jih prizadeva, pa ponuja sanje o sladki prihodnosti. Ko politiki začnejo čvekati o sanjah, zasmrdi po totalitarizmu.

Jacenjuk je podobnega mentalnega formata. Svoje ministre imenuje kamikaze. Zato, ker uveljavljajo nepriljubljeno politiko. Ampak kamikazi so žrtvovali lastno življenje. Ti povzpetniki žrtvujejo življenje drugih. In pri tem tožijo, ker jih ljudstvo ne ljubi. Kamikaze je podoba iz vojne. Nastavljeni ukrajinski ministri so v vojni proti lastnemu ljudstvu. So kamikazi Mednarodnega denarnega sklada, G7, Svetovne banke... Tisti minister za gospodarstvo je izčvekal (da bi se pohvalil!), da sta ukrepe vlade, v kateri je, »odobrili EU in Svetovna banka«, zdaj pa bo zanje glasoval še parlament. Ljudstvo mu visi mrtvo na steni. Je treba reči še kaj?