Gospod Grayling je zgolj prepovedal pošiljati zapornikom knjige. Da je čisto navaden primitivec in srednjeveški ječar, ki ne dojame, da lep roman ali pesniška stvaritev vodi v oblikovanje novega človeka, ga zmerjajo britanski literarni ustvarjalci vseh smeri in žanrov. S tem pa zgolj dokazujejo, da v resnici nimajo pojma o sodobnih kaznovalno prevzgojnih metodah britanske penologije. Vse, kar dobrega pazniki naredijo v zaporih za preoblikovanje kaznjencev in pripravo na življenje na prostosti, uniči iz sveta onstran zidov ječe poslana knjiga. Samo da pisatelji tega ne razumejo, čeprav je preprosto, da glava peče.

Najprej minister, ki ima sicer polne roke veliko pomembnejšega dela, sporoča vročim literarnim beticam, da je v knjige, ki jih ob rojstnih dnevih in božiču zapornikom pošiljajo otroci, žene in prijatelji, mogoče skriti nedovoljene substance. Si predstavljate, koliko hašiša ali heroina se da skriti v celo zbirko Harryja Potterja, ali v Tolstojevo Vojno in mir, ali Dostojevskega Zločin in kazen. Da droga nepridipravom ne bi prišla v roke, mora stotnija paznikov vse te debele bukle prebrati, da jim ne bi ušla med stranice knjige skrita vrečka z belim prahom. Ali pa, bog ne daj, pištola in žaga za železo. Če morajo pazniki prebrati podarjene knjige, bo za čuvanje in prevzgojo zapornikov treba zaposliti dodatne paznike. Toliko denarja pa država nima. No ja, ima, samo potem zmanjka za letne nagrade šefom bank in državnih podjetij ter dodatke za poslanske stroške, kot je nova travica okoli njihovih hiš. Seveda se ne spodobi, da bi bili zaradi družbenega odpada prizadeti ugledni, za narodov blagor zaslužni in pošteni podaniki njenega visočanstva.

Kot drugo, poduči minister pisatelje, kaj lahko družba pričakuje od zapornikov, ki preberejo Grofa Monte Crista ali Metulja Henrija Charrièra? Da bodo, namesto da bi se kesali za svoje zločine, razmišljali o tem, kako pobegniti iz zapora, kot je to uspelo junakoma iz omenjenih romanov. Kaj lahko pričakuješ od jetnika, ki sedi zaradi nasilja v družini, potem ko prebere podarjenega Oliverja Twista ali Davida Copperfielda? Nič drugega, razen to, da bo, ko pride na prostost, še bolj izkoriščal svoje otroke in zganjal nasilje nad njimi. Da ne omenjamo, da je mogoče s Tolkienovo debelo trilogijo Gospodar prstanov treščiti paznika po glavi in pobegniti iz zapora. Minister razmišlja tudi ideološko širše. Zato pa je minister. Zaveda se namreč, da bi za božič zapornikom podarjen Marxov Kapital od bodočih vzornih državljanov naredil družbeno nevarne elemente, ki bi že dan po odhodu iz zapora sprožili revolucijo in poskušali spodkopati monarhijo. Mogoče je to želja tudi teh literatov, ki protestirajo pred britanskimi jetnišnicami; razpad britanske družbe in uničenje njenih največjih vrednot. Sicer pa, sporoča minister pisateljem, v zaporih imajo knjižnice z veliko dobrimi deli, kot so Medved Pu, S klekljanjem do boljše samopodobe in Življenje britanskih ptic, pa tudi telefonski imenik Londona se lahko učijo na pamet.