Uroš Čufer je slab minister in slab politik in ni prvič, da je butnil kronsko neumnost. Uroš Čufer je prečudovit dokaz, kako »novi obrazi« v politiki lahko pomenijo enako samozaverovanost in nekompetentnost kot »stari«, kako tudi zamenjava starejših generacij z mlajšimi, v katero premnogi naivci polagajo veliko upanje, ne prinese čisto nič koristnega, če je selekcija novih in mladih negativna. Prav takšna negativna selekcija namreč že dve desetletji zagotavlja najtrdnejšo in škodljivo kontinuiteto slabih političnih odločitev.

Kaj nam je torej sporočil naš finančni minister? Sporočil nam je, da je vladanje peskovnik, v katerem se on igračka s kockami, ki mu jih kdaj uspe spraviti v ustrezne luknjice, kdaj pa tudi ne. Nič hudega. Pa drugič. Minister najbolj ključnega resorja, ki državno finančno konstrukcijo pred našimi in EU-očmi eno leto pompozno gradi na sanaciji bank in nepremičninskem davku, na obeh področjih naredi grozljive napake, a se mu ob tem ne prižge niti ena majčkena lučka, brlivka odgovornosti, nič; kot kakšen razvajen najstnik, ki je pravkar pogrnil letnik, zabriše knjigo v kot in se ozre, kaj drugega bi lahko pograbil zdaj. O, saj res, saj lahko vzamem zdravstvu, šolstvu, občinam… Ali pa zvišam DDV. No, na svidenje, ena stvar ni uspela, naslednja bo.

Uroš Čufer ni prvi politik brez minimalne samorefleksije, ki si drzne finančne konstrukte graditi na rokohitrskih kvazizakonih, ki imajo s pravom in pravičnostjo toliko kot krava s sedlom. Tudi v tem je zgolj nadaljevalec svetle tradicije poosamosvojitvene politike, ki je od vsega začetka sprejemala neustavne zakone, ki je grobo zvijala roko vsem varovalkam samo zato, da je lahko nasilno speljala svoje ekonomske, družbene in interesne koncepte. Zakoni o privatizaciji, denacionalizaciji, izbrisu, itn. pa tudi o vrednotenju nepremičnin ne bi nikoli prestali resne ustavne presoje, če bi se jih ustavno sodišče pošteno in pravočasno lotilo v času njihovega sprejetja. Pisani so bili na hitro, amatersko in v luči perečih problemov ali ad hoc zastavljenih ciljev, ti cilji pa so pogosto koristili zgolj tej ali oni ideologiji in parcialnim interesom te ali one skupine.

In tako se je enkrat lani srečal vladni cvet in ugotovil, da je finančno stanje katastrofalno, da bo nekje treba vzeti, da krizni davek ni opcija, ker bodo ljudje znoreli, da DDV ni priljubljen, zato ga bomo dvignili, in da davčne blagajne so priljubljene, zato jih ne bodo uvedli. Bodo pa uvedli nepremičninski davek. Takšna približno je raven logike njihovega rezoniranja. Delujejo kot večina vodstev v tej državi, v kateri ne obstaja kultura kritike kot nujnega elementa odločanja, medse ne spustijo ljudi, ki bi mislili drugače, nasprotno, konsolidirajo se v svoji kilavosti mišljenja, delajo poklone drug drugemu za slabe zamisli, zadovoljni, kako lepo se strinjajo. Prepirajo se zgolj o obsegu svojih fevdov; nepokorjene odstranijo. (Medtem barka tone, ampak to ni njihova krivda, to so zakuhali oni prej.) Nihče med njimi ne zastavi vprašanja nedolžnega: hej, a je možno sprejeti nepremičninski zakon na podlagi tiste pocarije, ki se ji je reklo množično vrednotenje nepremičnin iz časa prve Janševe vlade? Se ne spomnite, kako je bilo to narejeno? Študentki, ki so z mamkami debatirali o velikosti hleva, o novih oknih? Ne bi bilo pametno, preden se lotimo zakona, preveriti, ali bo ta popis zdržal vodo?

Ne, to nikogar ni zanimalo, temeljni kamen novega zakona, za katerega smo vsi še sedem let vedeli, da je iz peska, so vzeli za ustreznega, ker so ga pač potrebovali za gradnjo hiše iz kart. Ko torej zdaj gospa prva ministrica Bratuškova pravi, da je kriva Janševa vlada, ki je vrednotenje izvedla, bi jo človek res nekam poslal. Če jaz dobim star razklampan avto, ne naložim noter pet otrok in ne oddrvim na avtocesto, ampak ga dam najprej v pregled in popravilo. Sprejemanje neustavnih zakonov je sramota brez primere, ob kateri bi moral odgovorni vedno odstopiti. Ker so politiki tako brezsramni, da tega ne naredijo, volilce sili k bruhanju in abstinenci na volitvah. Da bo Pozitivna Slovenija na njih pogorela do tal, je sicer pravično, a klavrna tolažba za interes državljanov.

Na neki način pa je vladi sramota z nepremičninskim davkom celo prav prišla, tako je pozabljena šlamastika z odstopom plašne gospe Trop Skaza, ki je verjela, da je ministrovanje fototermin, ki ni vedela, kaj počne njen mož, in ki jo je neznani pritisk tako ustrašil, da se je vrnila na ljubko čakajoče delovno mesto. Še ena zgodba o nadutosti, ki se norčuje iz najvišjih položajev v državi, nato pa da »prednost družini«. In po vsem tem iščejo novega ministra spet med zdravniki. Ne potrebujemo torej nevpletenega strokovnjaka za upravljanje velikih sistemov, ampak spet predstavnika privilegirane poklicne skupine, ki je del problema zdravstva. Kot bi bila operna pevka primerna za ministrico za kulturo, ker ima lep glas. Adijo, pamet, res.

In premierka? Tudi ona tvezi o strašnih pritiskih, kot bi bila ubogi slehernik, ne pa najvišji nosilec izvršne oblasti, ki je po zakonu dolžan uporabiti vse vzvode za zamejitev lobističnih pritiskov. A smo rodovna skupnost, kjer vrač zoper zle duhove pleše okoli ognja, ali država? Ali ni ona prva v tej državi, ki bi morala narediti vse, da ti pritiski ne bi ustavili odprave škodljivih pojavov, kot je dodatno zavarovanje, ki izčrpavajo sistem in državljane? Težava je seveda drugje. Tega ne naredi, ker taktizira na sto koncih, ker imajo koalicijske stranke povsod svoje interese, kupčkajo z zavarovalnicami, zdravniki, med seboj… Edini, ki se jim ne bojijo zameriti, smo državljani.