In pri nas? Pri nas bo danes na Jesenicah prva tekma finala med privatno selekcijo hokejske zveze in Olimpijo, ki se resno spogleduje s selitvijo v Zagreb. To je precedens, kakršnega še nismo doživeli! Na mestu je pomislek, ali se v tej državi sploh še kdo zaveda, da je bil jeseniško-ljubljanski obračun še pred kratkim eden največjih športnih dogodkov, danes pa je to le še obrobna tekma. Vprašajmo se, v kateri državi z bogato hokejsko tradicijo se finale znajde celo v senci populističnega šova predsednika države, za katerega vsi pozno v noč trepetajo, ali bo zmogel drsati po ledu pet, osem ali deset ur. Očitno je v Sloveniji resnično že vse mogoče, Borut Pahor pa s širokim nasmeškom ljubko pojasni, da je treba obljubo pač izpolniti. Gospod predsednik, časa za izpolnjevanje obljub ste imeli med letoma 2008 in 2012, ko ste bili na čelu vlade, več kot dovolj. Bodite zdaj vsaj za kakšen dan tudi predsednik republike in ne pozabite, da za državo ni pomembno vaše drsanje, ampak zmožnost presoje, na kateri uradni dokument boste oddali svoj avtogram.
Zelo pomemben avtogram pa bi v kratkem lahko pristavil tudi direktor Olimpije Matjaž Sekelj, če se bo odločil registrirati klub na Hrvaškem, kar bi bilo nezaslišano in skrajno neprimerno dejanje. Ljubljanski hokejski samodržec bo rekel, da s tem rešuje Olimpijo, a resnica je tudi ta, da rešuje samega sebe. Če gre Olimpija v franže, se bo zamajala tudi Sekljeva eksistenca, čeprav ni dvoma, da bi moral biti v ospredju le klub. Če Sekelj ne zmore več voditi Olimpije, ima po dvajsetih letih enostavno rešitev – odstop. Morda to ne bi bila zagrešena poteza, glede na to, da hokejisti zaradi napačnega poslovanja kluba životarijo iz leta v leto. Ker niso plačani za svoje delo, se morajo skrivati celo pred davčno upravo, podobnih zakulisnih zgodb pa je v Tivoliju na pretek. Se bodo končale takrat, ko se bo v Ljubljani uresničil jeseniški scenarij?
