Sicer so spremembe pravil opravičile pričakovanja, veseli me, da je v ospredje prišla hibridna tehnologija, da se ekipe trudijo zmanjšati porabo goriva. Formula 1 kot globalni cirkus je s tem v svet poslala signal, da morajo nove tehnologije prodreti povsod, ker lahko naredijo kaj dobrega. Dirkalniki porabljajo manj goriva, a niso prav nič počasnejši. Neumna se mi zdi debata o pretihih dirkalnikih. Danes smo vsi vsakodnevno izpostavljeni tudi zvočnemu onesnaženju, zakaj bi si potem želeli, da bi bili dirkalniki preglasni? Turbo polnilnik je svojevrstni dušilni element, šest valjev povzroči manj hrupa kot osem ali deset, to je logično. Lahko bi naredili motorje glasnejše, toda, ali je to v duhu sodobnega časa?
Med dirkači me je do zdaj še najbolj pozitivno presenetil Kevin Magnussen. Že to, da se je za krmilo ekipe vrnil Ron Dennis, je bilo jasno znamenje, da si McLaren še ene tako slabe sezone, kot je bila lanska, ne more privoščiti. Magnussen izvira iz dirkaške družine, njegov oče je še vedno aktiven dirkač, dirkanje mu je bilo tako rekoč položeno v zibelko. Podobno kot Nicu Rosbergu. Za razliko od Vettla, katerega oče ni dirkač in je bil dejansko nekakšen produkt želja in talenta. Rosberg me je presenetil z agresivnostjo, kar se še najbolj pozna pri startih. Očitno se je tudi pri njem zgodil miselni preskok, ki bi mu znal pomagati priti še višje. Preskok, kakršnega je letos naredila formula 1.
Niko Mihelič je dolgoletni komentator dirk formule 1.
