Akvaponski sistem oziroma akvaponika je integrirana agri-akvakultura, kar pomeni, da gre za hkratno pridelavo rib in rastlin, ki ga omogoča krožni sistem, ki sledi naravnemu tokokrogu hranil. Sistem omogoča, da zelenjava za svojo rast izrablja ribje izločke, hkrati se prečiščuje voda, ki se vrača k ribam. V primerjavi s konvencionalnimi tehnikami pridelave hrane ima akvaponika vrsto prednosti, kot denimo do 90 odstotkov manjšo porabo vode in do dvakrat večji donos in hitrejšo rast rastlin.

Z rednim pretokom vode omogočajo konstanten dotok hranil, kisika in vode do korenin. Rastline zato hitreje in bolje rastejo. V optimalnih pogojih lahko na primer solata zraste v 30 dneh. Manjši akvaponski sistem omogoča pridelovanje lastne zelenjave tudi ljudem, ki se težko sklanjajo in težko gibljejo, saj je večina zelenjave na stojni višini, primerni za delo.

Medtem ko je Matej Leskovec, solastnik podjetja Ponika, v katerem je odgovoren za razvoj in projektiranje, še pred časom v Podjetniškem dnevniku pisal o iskanju rešitve za učinkovito izkoriščanje odpadne toplotne energije pri industrijskih procesih, je njegov kolega Gašper Jeršin prav s to rešitvijo na NO-BLE Ideas Poniki prinesel odlično uvrstitev. »Tako dober rezultat smo dosegli z idejo združevanja akvaponske tehnologije z industrijo z odpadno toploto. Pridelovalci imajo največji strošek prav pozimi z ogrevanjem. Ko bi sicer lahko na lokalnem trgu tudi največ prodali, je strošek ogrevanja tolikšen, da se jim pridelava s konvencionalno zemeljsko pridelavo ne splača. Akvaponika pa je ribogojnica in pridelovalnica zelenjave, ki temelji na kroženju vode, za ogrevanje katere je potrebne precej manj energije, kot bi jo porabili za zemeljsko pridelavo. In tukaj je industrija, ki ne ve, kam s svojo odpadno toploto. Naša ideja je torej prodaja novega prihodkovnega kanala industriji z odpadno toploto.«

Gre torej tako za tehnološko inovacijo kot tudi za inovacijo poslovnega modela, saj bi pridelovalcem ponujali ne samo akvaponsko tehnologijo, temveč tudi vzdrževanje tehnologije, pridelavo rib in zelenjave ter tudi prodajo pridelka na trgu. »Tako bi z našo pomočjo spremenili resurs, ki je sicer odpaden, v nov prihodkovni kanal, po drugi strani pa bi zagotavljali cenejšo in naravno lokalno pridelavo rib in zelenjave,« je navdušeno pojasnil Jeršin.

Da pa bi njihova ideja dejansko zaživela in da bi jo bili sposobni ponuditi na trgu, potrebujejo še kar nekaj dela pri razvoju in dodatne investicije. Pred časom se je Ponika povezala tudi z več občinami v Prekmurju, predvsem zaradi njihovih številnih geotermalnih vrelcev in ogromnih neizkoriščenih ali degradiranih kmetijskih površin, ki so posledica večletnega konvencionalnega kmetijstva. Izziv pa Sloveniji daje zagotovo tudi podatek, da pridelamo slabih 34 odstotkov zelenjave, kot je potrebujemo. jpš