Izkušnje zadnje ledene ujme so, podobno kot analize nekaterih drugih nesreč, pokazale, da naš sistem nacionalne varnosti ob takšnih krizah ne deluje najbolje.
Srečko Šestan, prvi mož republiške civilne zaščite, ocenjuje, da je ključnega pomena ustrezen odziv lokalne skupnosti, ki je v tokratni ujmi ponekod zatajil. »Če na lokalni ravni pravočasno presodijo, da potrebujejo pomoč, potem lahko tudi drugi v strukturi pomagamo. Kako naj sicer jaz ali kdo drug na državni ravni ve, ali župan potrebuje pomoč, če tega ne ve niti sam? Kar govorijo občani, ni merodajno, saj niso strokovnjaki. Zato pa imamo postavljene občinske strukture, da vodijo zadevo in takrat, ko presodijo, da ne zmorejo več, zaprosijo za pomoč. Takšen je tudi sistem po svetu. Povsod je temelj lokalna skupnost,« Šestan razlaga, zakaj je zunanja pomoč, tudi Slovenske vojske, v nekatere kraje prišla pozneje, kot bi lahko.
»Problem so ljudje in organizacija,« pravi Šestan in dodaja, da podrobnejši načrti za zaščito in reševanje (ki jih za žled ni bilo) poteka dogodkov ne bi bistveno spremenili. »Načrt je zgolj pripomoček. Govori o postopkih dela, ki pa so pri vseh načrtih bolj ali manj enaki in jih poznamo.« Šestan zato meni, da bilo treba več narediti zlasti na področju čim boljšega usposabljanja in ozaveščanja članov občinskih štabov civilne zaščite in to tudi zakonsko predpisati, saj zdaj zakonske obveze za usposabljanje ni. Konkretne predloge zakonskih sprememb pa bodo na Upravi RS za zaščito in reševanje oblikovali po opravljeni temeljiti analizi.
Da tudi obvezna usposabljanja ne bodo kaj dosti pomagala, če nanje ne bodo poslali pravih ljudi, pa opozarja Franci Petek, poveljnik Gasilske zveze Slovenije: »Velikokrat se zgodi, da gasilci občinskega poveljnika štaba, ki bi moral odlično poznati sistem, niti ne poznajo, ker je politično nastavljen.« Petek opozarja, da bi bilo na te funkcije treba postaviti izkušene, usposobljene in operativne ljudi.
Tudi ob zadnji ujmi se je po njegovih besedah pokazalo, da se štabi civilne zaščite po občinah zelo razlikujejo. »Kjer so poveljniki štabov gasilci, ni bilo nobenih težav. Koordinacija je odlično delovala. Do težav je prihajalo tam, kjer je bila civilna zaščita na drugem bregu kot gasilci in so se ukvarjali s tem, kdo je bolj pomemben, za kar pa kriza ni primeren trenutek.« Po Petkovih besedah so za dogajanje na terenu tako ali tako namreč v večji meri prevzemali odgovornost gasilski vodje, na štabih je bilo predvsem zagotavljanje ustrezne logistične podpore. »Civilna zaščita ima samo štabe, nima pa vojske, ljudi, ki bi delali na terenu. To pa so gasilci,« poudarja Petek. Zato meni, da v majhnih občinah štabov pravzaprav ne potrebujemo, pač pa zgolj izkušeno in sposobno osebo na občini, ki bo zagotavljala povezavo med gasilci in županom ter skrbela za podporo.
Preveč vrtičkarstva med resorji
Dr. Marjan Malešič, predstojnik obramboslovnega raziskovalnega centra na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in strokovnjak za krizno upravljanje in vodenje ter varnostne politike, se strinja, da se je tudi v primeru zadnje ujme pokazalo, da nekateri župani področju varstva pred nesrečami ne posvečajo dovolj pozornosti. »Res je, da je vsaka kriza najprej lokalna, res pa je tudi, da so na lokalni ravni razpoložljivi viri najskromnejši. Zato sistem predvideva postopno aktiviranje sosednjih lokalnih skupnosti, regijske, državne in po potrebi tudi mednarodne ravni.« Pri tem kot kritično točko odzivanja na krizo tudi dr. Malešič izpostavlja komuniciranje. »Če pretoka informacij v obe smeri ni, so tudi odločitve problematične in pomoč ne pride pravočasno in tudi ne do najbolj prizadetih.« Poleg tega dr. Malešič opozarja, da ob večjih krizah, kakršna je bila zadnja, prihaja v ospredje tudi problem usklajenosti posameznih resorjev, ki so sicer sorazmerno dobro organizirani in dokaj uspešno delujejo. Kot pravi, je preveč vrtičkarskega pristopa med resorji, celo znotraj njih, in premalo sodelovanja že v fazi priprav, torej načrtovanja in vaj ter s tem tudi pri odzivanju na krizo. Dr. Malešič zato predlaga, da se strukturo sistema nacionalne varnosti poveže v model kriznega upravljanja in vodenja, preseže tradicionalne delitve med civilnim, vojaškim in policijskim področjem, posodobi normativno podlago za delovanje sistema ter na ravni vlade oblikuje organ, ki bo usklajeval delovanje akterjev kriznega upravljanja in vodenja, torej Slovenske vojske, civilne obrambe in sistema varstva pred nesrečami. Sicer pa sistemske pomanjkljivosti po njegovih besedah velikokrat prekrijeta nesebičnost in požrtvovalnost ljudi na terenu.
Štab in gasilci z roko v roki
Jernej Verbič, župan postojnske občine, na katero je, tudi zaradi medijske izpostavljenosti, letelo največ kritik o preslabem in prepočasnem odzivu, je že imenoval nov občinski štab civilne zaščite. Prav sredi krize je bil namreč prisiljen vodstvo bivšega štaba razrešiti, saj se je izkazalo, da nalogi ni kos, in imenovati začasni krizni štab. Med ostalimi ukrepi za izboljšanje sistema pa so na občini izpostavili tudi zagotovitev izobraževanja za kader v štabu ter dodatne tehnične okrepitve služb civilne zaščite, predvsem na področju komunikacij in opreme za delovanje štaba.
»Takoj ko se začnejo krizne razmere, se mora štab civilne zaščite skupaj z županom aktivno povezati z gasilci in z njimi delati z roko v roki. Potem ni težav. Gasilci so v primeru naše občine, ki ima 15 društev, na terenu pokrivali vso občino. Ta povezava in dober krizni štab, ki je obvladoval razmere, sta bila ključna, da smo tako hitro prišli na zeleno vejo,« pa je recept za uspeh razkril cerkniški župan Marko Rupar.
