Po drugi strani pa so nas v to brozgo pripeljali prav tisti, ki vse poenostavijo. Tisti, ki jim ni noben problem na novo napisati zgodovine in izrekajo neumnosti kot po tekočem traku. Kar se je dogajalo na seji komisije državnega zbora za ugotovitev in oceno delovanja ekstremističnih skupin v Sloveniji, ni več burleska. Niso več butale. Je posledica skrajnih poenostavljanj. Da se je odigrala farsa z zaslišanjem Toneta Partljiča, je sledenje logiki ljudskih tribunalov. Ena anonimka, kjer si en osebek da duška in razpreda domišljijski svet zarot, postane dokazni material. Poslanec Matej Tonin se v Studiu City celo hvali, da je dal svoj podpis za to, da postane anonimka upoštevanja vreden dokument. Poslanci, ki bi se morali ob takšnih anonimkah krohotati, verjamejo, da se je hudič naselil med vstajnike. In ta hudič je živo rdeč. Po Jožefu Jerovšku so se pri nas pojavile levičarske metode nasilja, gestapovski pohodi. Po njegovem vsi vemo, da je bil Hitler na začetku izraziti levičar. Ni čudno, da je ob takšnih nebulozah prekipelo umirjenemu Partljiču, ki je pripomnil, da bi Dantejev pekel morali razširiti še za en krog. V njem bi nesrečniki morali poslušati umna predavanja Jožefa Jerovška in Franca Pukšiča.

Pripomba bivšega poslanca, da naj ta komisija raje išče nesposobne, nekorektne in poslance pod nivojem, je pobožna želja. Če so si v njegovih časih poslanci nasprotovali, se zdaj sovražijo. Ja, to je osnovni problem teh jezdecev apokalipse. Da sovražijo vse, ki jim ne dišijo. Da v pripravljeni kotel ljudožercev mečejo vse, ki se z njimi ne strinjajo. Nestrinjanje ni več svoboda, temveč obsodba.

Prav zato je bilo fino slišati poslanca Matevža Frangeža, ki je vsem tem prenapetežem, vsem grobarjem in malikovalcem poenostavljanj odgovoril v njihovem enostavnem jeziku. Na nestabilne razmere ni treba odgovoriti še z večjo nestabilnostjo.

Druga zgodba pa je, da si nihče ne želi stabilnosti. Še najmanj opozicija. Ali pa mediji. Kaj ni fino, da nas lahko vsak večer s TV-zaslonov bombardirajo s katastrofičnimi napovedmi. Kaj ni fino, da lahko vsak večer nekoga nabijemo na križ. Velike katarze za male ljudi. Verjamem, da je med njimi tudi Franc Kangler, ki je v briljantnem intervjuju z Majo Sodja enostavnost pripeljal do roba. Obsojen je bil zato, ker je nekaj predlagal. Obsojen je bil zato, ker enim ni dobro dišal. Oziroma jim je hotel pogledati pod prste. Svet je res enostaven, pa četudi se pri nas velikokrat postavlja na glavo…