Kot scenarist ali risar je Sfar sodeloval pri ustvarjanju več kot stotih knjig in stripov za odrasle in otroke, danes pa velja za enega najpomembnejših evropskih stripovskih avtorjev. Za svoje delo je prejel prestižno Eisnerjevo in Ignatzevo nagrado, v zavest širše javnosti pa se je zapisal tudi kot scenarist in režiser filma Gainsbourg, vie héroïque (2010), ki ga je navdihnilo življenje in delo francoskega barda. Slovenskim bralcem je znan predvsem po stripovski predelavi klasične Saint-Exupéryjeve zgodbe Mali princ, zdaj pa ga lahko spoznajo še v nekoliko drugačni luči, saj je v Stripburgerjevi zbirki Ambasada Strip izšel njegov strip album Pascin. Sfar je Pascinovo serijo zastavil v šestih knjigah, ki so med letoma 2000 in 2002 izhajale pri že omenjeni založbi L'association, v slovenskem prevodu pa je vseh šest knjig zbranih v eni izdaji.
Pascin je pripoved o nadarjenem slikarju, bolgarskem Judu z ameriškim državljanstvom, ki na začetku 20. stoletja pride v Pariz iskat slavo in smisel življenja. Francoska prestolnica in predvsem Montmartre tistega časa sta bila seveda znana po živahni boemski in umetniški sceni, zato v stripu spoznamo tudi resnične umetnike omenjenega obdobja. Zgodba je sestavljena iz serije epizod, ki v hitrem ritmu razgrnejo vzpone in padce naslovnega junaka, Sfar pa po svoji stari navadi ne prizanaša nikomur, brez ozira na ime ali sloves posameznika (v stripu so tako v ne ravno prijazni luči prikazani Chagall, Kokoschka in celo Hemingway). Fragmentarno pripoved gradijo razgibani in intrigantni dialogi, postavitev strani je raznolika, razrahljana stripovska forma pa se kaže tudi v sami risbi, ki niti od daleč ne spominja na risbo v Rabinovem mačku ali Malem princu. Risba je tokrat omejena na črno-bel kontrast, »dokumentaristično« naravo zgodbe avtor poudari z uporabo različnih tehnik, dejstvo, da se posamezne epizode dogajajo v različnih časovnih obdobjih, pa naznači s subtilnimi spremembami, kar pomeni, da so poteze čopiča enkrat tanke in mehke, drugič težke, skorajda umazane.
Sfar ima prav poseben talent za upodabljanje tako imenovanega življenja na dnu in očitno je, da ga poleg umetnosti fascinirata tudi hoja po robu in samodestrukcija. Prav ta fascinacija pa se tokrat približa identifikaciji, saj je s Pascinom ustvaril zelo samosvojega križanca med biografskim in avtobiografskim žanrom. Strip se namreč opira na resnično življenje in delo modernističnega slikarja Juliusa Pincasa (1885–1930), vendar je v njegovo zgodbo vključil tudi številne avtobiografske elemente in na tak način zabrisal meje med sabo kot avtorjem in Pascinom kot svojim likom. Na tak način pa je ustvaril dovolj distance, da je lahko izrekel tisto, kar bi v klasični prvoosebni pripovedi ostalo neizrečeno. Pascina se tako lahko bere kot slikovito biografijo slikarskega boema z začetka 20. stoletja, po drugi strani pa tudi kot povsem osebno zgodbo, v kateri avtor skozi naslovnega junaka prostodušno in neposredno preizprašuje svoje razumevanje umetnosti in življenja nasploh.