Dva meseca miru – kaj pa potem?

Uroš Čufer, minister za kulturo

Kulturna žepnina je to, kar je ostalo od prvotne zamisli ministra Uroša Grilca, ki je ob svojem lanskem nastopu želel z razveseljivo očetovsko skrbjo na enostaven način odpraviti škodo, ki jo je povzročil sprejem nove davčne zakonodaje. Njegova zamisel je bila preprosta: vrnimo vsem, ki jih nova zakonodaja oškoduje, posebno osebno olajšavo, s katero bodo lahko kot prej zniževali svojo osnovo za odmero dohodnine.

Za oviro se je izkazalo ministrstvo za finance, kjer ukrepa niso potrdili, saj naj bi bil socialno naravnan in bi kot tak lahko prišel le z ministrstva, pristojnega za socialne zadeve. Uslužbenci ministrstva za kulturo neuradno pogosto priznajo, da jim konstruktivne zamisli največkrat pokoplje neomajna restriktivnost ministrstva za finance, kjer ne najdejo razlogov, zakaj bi izjeme dopuščali prav kulturnikom. Socialni ukrep v obliki kulturnih žepnin je bilo torej nazadnje prisiljeno sprejeti ministrstvo za kulturo zato, da lahko minister pred kulturniki ohrani obraz, pri čemer ga je moralo seveda zapakirati v leporečje in predstaviti kot mehanizem spodbujanja ustvarjalnosti.

Od prvotne zamisli ni ostalo nič

Kulturne žepnine v tej fazi nimajo več nobene zveze s prvotno idejo, da ministrstvo z njimi pomaga najšibkejšim. Iz konstruktivne očetovske pozicije je prestopilo v čisto pravo pokroviteljstvo, ki se problema loteva na napačnem mestu. Škodo je s spremembo davčne zakonodaje po ocenah utrpela polovica samozaposlenih od skupno 2400, medtem ko so žepnine razdeljene med 66 kulturnikov, torej teoretično vsakemu 36. prizadetemu. Pri čemer niti ni nujno, da so jo dobili prav tisti, ki jo najbolj potrebujejo. Javni poziv namreč ni uvedel cenzusa; kot pri vseh javnih pozivih je enostavno »mlel« tisti, ki je prišel prvi. Po mesecu dni odprtega poziva so na ministrstvu prejeli 215 vlog, od katerih jih zaradi razpoložljivih sredstev dve tretjini niso niti obravnavali.

Prejemnike ta čas vznemirja tudi novica, da bo ministrstvo pred izplačilom žepnine zahtevalo predložitev računov v dokaz, da so denar res porabili skladno s prijavljenimi aktivnostmi. Kulturne žepnine na tak način dejansko postanejo smešno nizka projektna sredstva, ministrstvo za kulturo pa je v zbiranje računov neuradno ponovno primorano zaradi zahtev ministrstva za finance.

Po žepnino iz obupa

»Za kulturno žepnino sem se odločil iz obupa: zaradi katastrofalno nizkih dohodkov in pomanjkanja dela. Razumem jo kot neko prostovoljno vajo iz samoponižanja,« pravi gledališki kritik in teatrolog Rok Vevar, ki mu bo kulturna žepnina vsaj delno pokrila stroške, ki jih bo imel s predstavljanjem svojega Začasnega slovenskega plesnega arhiva na Mahindra Humanities Centru na Harvardu. S stroški, ki jih je predvidel, mu bo žepnina pokrila pot v ZDA in dva meseca življenja.

Sicer pa so med prejemniki najštevilnejši likovni umetniki in arhitekti – v prvem primeru je nefunkcionalen trg trajno stanje, v drugem primeru je težave prinesla kriza. Slikar Jernej Forbici je za žepnino zaprosil za finančno zahteven projekt, ki ga bo predstavil med drugim tudi v tujini. »Sredstva, prejeta kot kulturna žepnina, seveda ne zadostujejo za kritje vseh stroškov, pomagajo pa.« Ocenjuje, da lahko likovnik z žepnino v miru ustvarja dva meseca, kar je pomembno, saj po njegovem veliko avtorjev preveč časa posveča boju za preživetje na račun ustvarjanja.

Tekstopiska Miša Čermak je za žepnino zaprosila, ker s svojimi dohodki težko financira projekt, ki ga ustvarja zadnji dve leti. »Seveda si s to vsoto, ki meni osebno vseeno nekaj pomeni, realno ne bom mogla bistveno pomagati pri projektu, pomeni pa kanček upanja in moralni zagon.« Ob veliki skromnosti bi za projekt potrebovala vsaj desetkrat več sredstev, pravi in dodaja, da se tolaži s tem, da se v kroničnem pomanjkanju denarja za osnovne pogoje dela krešejo najboljše ideje. »Kako dobre bi se šele kresale, če nam energije za delo ne bi jemala borba za preživetje!«

Višina zneska ima odločilni vpliv

Iz pričevanj prejemnikov žepnin je razbrati, da so za žepnino zaprosili iz socialnih in hkrati ustvarjalnih razlogov ter da jim prejeta sredstva zadostujejo le kot pomoč pri tem, kar že počnejo in pretežno financirajo sami. Še najmanj torej kulturna žepnina počne to, kar poudarja minister – spodbuja ustvarjalnost in aktivnost. V najboljšem primeru žepnina pomeni enega od žebljev pri zapiranju finančne konstrukcije projekta.

Poglejmo še, ali se po besedah Miše Čermak res zanetijo dobre ideje, kadar država posamezniku ponudi bolj konkretno finančno stimulacijo. Bistvenega pomena so višja sredstva, kot dokazujejo delovne štipendije, kakršne podeljujeta ministrstvo za kulturo in Javna agencija za knjigo (JAK). Slednja je lani 13.000 evrov podelila 15 avtorjem. Višina je določena skladno s proračunskimi možnostmi, v zadnjih letih so jo lahko postopoma višali, pojasnjuje Vlasta Vičič z JAK, letos pa se bo zmanjšala na 10.000 evrov.

Enako se pomena realno ovrednotenega zneska zavedajo na ministrstvu za kulturo, kjer so lani 8000 evrov prejeli Vasko Atanasovski, Tomaž Grom, Luka Juhart, Brane Zorman, Vito Žuraj, Nika Autor, Ištvan Išt Huzjan, Miha Perne in Urša Vidic, medtem ko se število štipendij z letošnjim letom manjša, saj je na voljo 40.000 evrov za predvidoma pet ustvarjalcev. Znesek se je zmanjšal že glede na leto 2012 (12.000 evrov) in glede na leto 2011 (12.500).

Štipendija omogoči zbrano delo

Tretji sklop delovnih štipendij je tisti, ki se napaja iz naslova knjižničnega nadomestila, podeljujejo pa ga stanovska društva na področju literature, prevajanja, glasbe, filma in ilustracije. Najvišje vsote podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, skladno z razrezom, ki ga določa pravilnik o izvajanju nadomestila. Lani je podelilo sedem delovnih štipendij v vrednosti 8500 evrov, dvanajst izobraževalnih štipendij v vrednosti 4806 evrov in 16 raziskovalnih štipendij v vrednosti 3000 evrov.

Kako torej prejem delovne štipendije koristi ustvarjalcu? Na prošnjo, da nam »učinkovanje« delovne štipendije nekoliko predstavi, se nam je odzval pisatelj Miha Mazzini, ki je eden od lanskih prejemnikov štipendije JAK. »Zdi se mi zelo dragocena, ker mi je omogočila več časa za pisanje in pripravljanje na pisanje – imam pač izračunano, koliko moram zaslužiti na leto, da preživim sebe in svoje, kar pomeni, da moram v te namene nameniti določeno količino svojega časa. Štipendija mi je omogočila, da sem več ur posvetil pisanju – in sem torej lahko odklanjal dela, ki niso povezana s pisanjem.« Sicer pa je Mazzini del štipendije namenil plačevanju prevodov svojih del, saj kot eden redkih slovenskih avtorjev dela v agencijskem sistemu, kjer je za vsako sodelovanje z agentom najprej potreben prevod. Štipendija tako rodi konkreten sad: v Mazzinijevem primeru mu omogoča napisati delo ter ga takoj nato še prevesti in poslati na tuji trg.

Kako do učinkovitih žepnin?

Štipendije, pod pogojem, da so dovolj visoke in seveda pametno razdeljene med prejemnike, so torej nadvse učinkovit mehanizem podpore ustvarjalnosti. Pri kulturnih žepninah pa je medtem jasno predvsem, da ne naslavljajo niti socialnega problema med samozaposlenimi niti niso ključna in zares učinkovita spodbuda ustvarjalnosti. V primeru, da želi ministrstvo prvo, je na mestu razmislek o cenzusu, v primeru, da želi drugo, pa premislek o njihovi višini.

Kulturne žepnine so s sabo prinesle tudi bojazen, da bi kot partikularen nesistemski ukrep postale nekakšen nadomestek za primerno sistemsko ureditev trga dela, kulturnopolitični odpustek in izgovor ministrstva. Primer njihovega rojevanja z blokiranjem v »sosednjem« resorju pa zastavlja vsaj še vprašanje: kakšno korist sploh imamo od vlade oziroma države, katere ministri so tu zato, da drug drugega onemogočajo?