Mnogo slavnih, od Billa Gatesa, Donalda Trumpa do Oprah, trdi, da brez intuicije ne bi bili uspešni. Verjetno je vsakdo že kdaj dejal, da je kakšno svojo odločitev začutil. Kako pa je intuicija znanstveno definirana?

Obstaja več vrst intuicije. Ko se posameznik odloči intuitivno, zaupanja v odločitev ne zna racionalno pojasniti. Nekateri raziskovalci trdijo, da je intuicija občutek, kaj je prav, izhaja pa iz predhodnih izkušenj in znanja. Gre torej za samodejno prepoznavanje vzorcev. Osebno me najbolj zanima primarna, nagonska intuicija, nepojasnljiv občutek, ki te prevzame, ko recimo spoznaš nove ljudi. Do nekaterih si indiferenten, pri drugih začutiš njihovo pozitivno energijo, s tretjimi, še preden jih spoznaš, ne želiš imeti opravka. Mislim, da gre pri podjetništvu in vprašanju, kaj se zgodi, ko začutiš, da je neka poslovna ideja dobra, za kombinacijo vseh intuicij. Okoli tega poteka veliko razprav in za zdaj še ni konsenza o pravem odgovoru. Psihologija verjame v dobro poznavanje intuicije, a če pogledate raziskave, je praktičnih izsledkov, ki bi raziskali in podpirali ideje o moči podzavesti, zelo malo.

Lahko podate kakšen konkreten primer intuitivnega odločanja? Kakšne so vaše osebne izkušnje s tem?

V mojem nekdanjem podjetju smo imeli uslužbenko, ki se mi je zdela ves čas sumljiva, a nisem vedel, zakaj. Žena ji je zaupala, tako da se z njo nisem ukvarjal. Čez nekaj mesecev smo ugotovili, da je imela izjemno slabe odnose s svojimi podrejenimi, le da si tega nihče ni upal omeniti, poleg tega je prirejala bilance, da bi svoj poslovni izid prikazala v boljši luči. Grozno! Druga zanimiva izkušnja je bila, ko sem pred leti začel delati za eno večjih avstralskih podjetij. Ob podpisu pogodbe so bili vsi moji prijatelji očarani, ker je bilo podjetje priznano. Vendar se vse od prihoda tja nisem počutil dobro. Ves čas sem imel slab občutek glede finančnega stanja v podjetju. Ko sem ga počasi spoznaval od znotraj, se mi je vedno bolj dozdevalo, da prilivi iz storitev, ki naj bi prinašale glavnino prihodkov, ne morejo zadoščati za potrebe celotne infrastrukture podjetja. Čez šest mesecev je podjetje bankrotiralo.

Ne bi mogli občutkov ob prihodu v novo podjetje pripisati strahu? Je mogoče ločiti med intuicijo in strahom?

Ni šlo za strah ali to, da bi pogrešal stare obraze. Podjetje bi lahko brez težav zapustil in šel drugam. Kljub temu sem vztrajal, neprijeten občutek pa tudi. Intuicija je še zelo neraziskano področje. Tudi zaradi dejstva, da moraš pri raziskovanju na testno osebo namestiti veliko senzorjev. Zato ni enostavnega odgovora na to, kako ločiti strah in intuicijo. Mnogo stvari, ki se dogajajo okoli nas, še ne razumemo povsem dobro. V akademskem svetu to seveda ni sprejemljivo, ker smo naučeni racionalnosti. Vse je treba racionalno dokazati. Obožujemo, da so stvari preproste, in nočemo vedeti ali slišati o stvareh, ki jih ne razumemo. Mislim, da je zelo arogantno trditi, da stvari ne obstajajo, zgolj zato, ker jih ne razumemo.

Nekoč ste omenili, da vsakič, ko opazite poslovno priložnost, za odobritev naslednjih korakov najprej pokličete ženo. Je to intuitivna ali na izkušnjah osnovana odločitev?

Skozi leta sem ugotovil, da je na nekaterih področjih moja žena bolj senzibilna kot jaz. Ženska intuicija je pogosto bolj izostrena kot moška. Ženske imajo boljši občutek glede tega, kaj se dogaja okoli njih, v družbi, medtem ko so moški bolj osredotočeni nase, na svoje ideje.

Gre to razliko v subtilnosti res pripisati spolu in ne drugačnim osebnostnim lastnostim?

Veliko raziskav je dokazalo večjo občutljivost žensk za okolico. Moški vidijo svet skozi oči osvajalskega junaka, ki bo prišel, videl in zmagal. Ženske pa hitreje in raje navezujejo družabne stike, imajo bolj holističen pogled na družbo, zato so bolj pozorne na stapljanje z okoljem, in to je pri poslu lahko zelo pomembno. Navsezadnje je bistvo podjetništva ponujanje rešitev za družbo.

Ko ste pisali doktorat, ste intuicijo analizirali na vzorcu avstralskih in britanskih podjetnikov. Kako ste se lotili raziskovanja?

Ko sem začel raziskovati to temo, sem naprej naletel na raziskovalni laboratorij HeartMath v Kaliforniji. V svojih raziskavah se osredotočajo na psihologijo čustev, upravljanje stresa, med drugim so preiskovali tudi intuicijo. Preiskovancem so na glavo, telo in prste pripeli senzorje in opazovali spreminjanje njihovih fizioloških odzivov na različne podobe. Fotografijo brez emocionalnega naboja, naslednjo bolj šokantno in eno, ki je predstavljala lepoto. Med podobami je bil 60-sekundni razmik in izkazalo se je, da so nekateri, še preden so videli naslednjo sliko, že lahko začutili, da bo neprijetna. Negativno pričakovanje je bilo vidno v delovanju in utripu srca. Razlika je majhna, a merljiva. Ta eksperiment je ponavljalo več raziskovalcev in rezultati so bili vedno enaki. Fascinantno odkritje pa je bilo, da intuicija ni vezana na možgane, ampak na živčno omrežje okoli srca.

Kako vam je to pomagalo pri vašem raziskovanju?

Pri raziskovanju sem uporabil enako metodo kot HeartMath. Podjetnike smo opremili s senzorji, nato pa smo jim dali pomanjkljive opise šifriranih realnih podjetij. Njihova naloga je bila napovedati, ali bo podjetje uspelo ali propadlo. Večina je v več kot 60 odstotkih pravilno napovedala usodo podjetja. Razlika je bila v tem, da so nekateri pravilno ugibali na podlagi preteklih izkušenj, drugi pa so se odločali bolj po občutku. Če je bil odgovor podan intuitivno, je bil odziv tudi fiziološki in smo ga lahko zaznali z napravami. Videli smo torej fizično drugačen odziv. Zanimivo je bilo, da so mlajši bolj sledili intuiciji kot starejši. Tega nisem pričakoval. S podjetniki sem opravil tudi poglobljene intervjuje. Seveda jim nisem povedal, da raziskujem njihovo intuicijo, ampak sem dejal le, da bi rad izvedel več o njihovem poslu. Ljudje o tem zelo radi govorijo... Potem sem z metodo CSI (cognitive style index) intervjuje in odločitve posameznikov podrobneje analiziral in kandidate kategoriziral v različne kategorije intuicije. Ugotovil sem, da so večkratni podjetniki, torej tisti, ki so ustanovili več dobro delujočih podjetij, dosegali boljše rezultate pri intuitivnih testih, prav tako tudi mlajši podjetniki.

Veliko uspešnih start-up podjetij zaženejo mlajši od 30 let. Čemu to pripisujete? Se z leti izgublja domišljija?

Mlajši so manj obremenjeni z delanjem napak, manj imajo izgubiti, zato manj oklevajo kot starejši in bolj zaupajo svojim občutkom. Starejši se tveganjem raje izogibajo.

Je mogoče takšno razmišljanje pri starejših spodbuditi, ga ponovno obuditi?

K temu si prizadevata meditacija in čuječnost, ki postajata izjemno priljubljeni tudi v Silicijevi dolini. Ob sprostitvi celotnega telesa živčni sistem teče gladko. Gre za stanje »toka«, v katerem si bolj odprt za informacije. Pri čuječnosti treniraš osredotočanje na trenutek, na to, kaj delaš. Večina se brani pomivanja posode, pa ste jo kdaj poskusili pomiti čuječe? Da začutite vodo, opazujete njen tok… Ne pravim, da zaradi tega kaj raje pomivam posodo, je pa s tem pristopom povsem drugačna izkušnja! Ko si v meditativnem stanju, imaš največ možnosti, da sprejmeš intuitivne informacije, saj si v stiku sam s sabo, telo je v najboljšem ravnovesju. Zato najpogosteje tisti, ki so najbolj uspešni, tudi meditirajo. Gre za ljudi, ki si vzamejo čas zase, za sprehod, razmislek, posvečanje sebi. Velik problem današnje družbe je preobremenjenost z informacijami. Od dneva, ko se rodimo, smo naučeni ignorirati intuicijo in se odločati strogo racionalno. V takšnem stanju se je težko sprostiti in najti nove rešitve.

Kaj svetujete svojim študentom? Spodbujate njihovo intuitivnost?

Študente poskušam spodbujati predvsem k vztrajnosti in zaupanju vase, ne glede na to, kaj jim dopovedujejo drugi. Mnogo podjetnikov dokazuje, kako pomembno je to. Poglejte samo vašega Iva Boscarola in njegov Pipistrel, o katerem sem pred kratkim pripravil poglobljeno študijo. Vsi strokovnjaki so mu zatrjevali, da so njegove ideje za razvoj letal neuresničljive, danes jim dokazuje nasprotno. Vztrajno je ignoriral njihovo zatrjevanje o mejah možnega. Študentom nenehno govorim, da morajo zaupati svojim občutkom.

Druga pomembna stvar je poudarjanje sprejemljivosti in nujnosti napak. Z njimi se učimo. Univerze pa žal učijo racionalnega razmišljanja, ustvarjajo zaposlene, ki naj ne bi delali napak. S tem mlade odvračajo od podjetništva in razvijanja lastnih idej. Občutek imam, da si večina študentov želi oziroma pričakuje udobne, dolgoletne zaposlitve. A takšne službe danes ne obstajajo več. Če želiš biti uspešen, moraš nenehno preizkušati nove pristope in ne odnehati pri prvem poskusu. Mladi pa ves čas čakajo predvsem na konkretna navodila.

Tudi vaši študentje, ki se šolajo za podjetnike?

Odkrito rečeno menim, da je problem današnje generacije vzgoja moje generacije. Otrokom smo dopovedovali, da lahko postanejo in počnejo, kar želijo, pozabili pa smo jim povedati, da bodo morali za to pošteno delati. Mnogi pridejo na predavanja o podjetništvu ali sestavljanju poslovnih načrtov in me sprašujejo, kako zaslužiti milijon dolarjev. Enostavnega odgovora na to ni. Treba je delati.

Kako se bodo mladi znašli, je odvisno tudi od kulture, v kateri so bili vzgojeni. So se v vaši raziskavi o intuiciji pokazale razlike med Avstralci in Britanci?

Avstralski podjetniki so bolj zaupali svojim občutkom in se bolj zanašali nanje. To ne pomeni, da so bili bolj uspešni, le da so drugače sprejemali odločitve. Menim, da je do te razlike prišlo zaradi izobrazbe. Britanski podjetniki so prihajali z Univerze v Cambridgeu, večinoma so imeli doktorate, nekateri so bili tudi znanstveniki, zato so se odločali bolj racionalno. Ti rezultati samo pomenijo, da ni treba, da si intuitiven, da bi bil uspešen v poslu. Vsekakor pa pomaga. Vsi podjetniki razen enega so se strinjali, da je intuicija zelo pomembna. To ponovno ne pomeni, da je dovolj za uspeh: še vedno so ključne raziskave trga in analize.

Je vaše ugotovitve mogoče kakorkoli posplošiti na širšo populacijo? Ste delali kakšno nadaljnjo študijo o denimo razlikah med intuitivnostjo in odločanjem kitajskih in ameriških podjetnikov?

To je dobro vprašanje in takšna raziskava bi bila lahko zanimiva. Sam se tega še nisem lotil.

Koliko je od okolja odvisno, ali bo nekdo prisluhnil svoji intuicijo in tvegal? Je ta pripravljenost v državah z visoko stopnje socialne varnosti večja?

Uspeh je v veliki meri odvisen od okolja. Ko si v situaciji, ko ni na voljo veliko informacij ali časa, se lahko zaneseš samo na to, kar čutiš. Nemogoče je reči, da bo nekdo uspel kot podjetnik zgolj zato, ker je strasten, delaven in pameten. Lahko imaš dva človeka z enakimi lastnostmi in sposobnostmi, pa bo eden uspel, drugi pa ne. Veliko je povezanega tudi s tem, kaj se dogaja okoli nekoga in ali je na pravem mestu ob pravem času. Slavni ameriški podjetniki radi rečejo, da brez intuicije ne bi bili uspešni. Ne povedo pa, da imajo poleg sebe odvetnika, finančnega svetovalca in ogromno drugih ljudi, ki naredijo veliko raziskav in analiz, tako da so nadaljnje odločitve vedno temeljito premišljene. Noro bi bilo, če bi se zanašali le na intuicijo. Te pa lahko na kaj opozori. Če se ob nekem projektu ne počutiš dobro in imaš dvome, je to predvsem signal, da si moraš vzeti več časa in ugotoviti, kaj smrdi.

Če še malo ostaneva pri vplivu okolja: zakaj po vašem mnenju na svetu ni več Silicijevih dolin?

Američanom je učinkovito uspelo razširiti prepričanje, da so ZDA tehnološko najbolj napredna država na svetu. Ena od stvari, ki jih najprej opaziš v Silicijevi dolini, je, da je tam zelo malo Američanov, ogromno je Indijcev, veliko Avstralcev, Vzhodnoevropejcev... Vsaka prestižna univerza ima inkubator v Silicijevi dolini. Tu je zbranih veliko pametnih ljudi, navsezadnje je Silicijevo dolino ustvarila Stanfordska univerza. Samo uspešna izobraževalna ustanova, jasno, ne zadošča za ustvarjanje nove ustvarjalne poslovne oaze. Na svetu je veliko dobrih univerz. Težava nastane, ko je treba ustvariti za razvoj spodbudno okolje. V Silicijevi dolini si najboljši inženirji iz različnih podjetij delijo težave. Organiziranih je ogromno družabnih dogodkov, da bi se ljudje čim več pogovarjali med sabo.

Ena ključnih stvari okolja, ki ga zagotavlja Amerika, pa je prepričanje, da z neuspehom ni nič narobe. Tam je sprejemljivo, celo pričakovano, da ti kdaj tudi ne bo uspelo. V Silicijevi dolini je relativno enostavno dobiti milijonov dolarjev začetnega kapitala. Seveda je bistveno težje dobiti naslednji milijon za nadgradnjo in rast podjetja, a obstaja družbeno zavedanje, da je ideje smiselno podpirati, saj bo ena od petih uspela. Zelo enostavno je kopirati okolje, zelo težko pa je na drug kontinent prenesti miselnost in kulturo. Poglejte samo Francijo! Ljudje, ki delajo na istih področjih v različnih podjetjih, skorajda ne smejo imeti stikov! V Evropi ali katerikoli drugi državi neuspeha ne tolerirajo, zato je bistveno težje začeti z novim podjetjem.