Nismo bili egoisti! 2.

Drugič, v knjigi Tri Jugoslavije na str. 392 piše tole: »24. januarja 1991 sta se Kučan in Miloševič zasebno srečala, da bi razpravljala o razpadu države. Milošević je Kučanu zagotovil, da Beograd nima ozemeljskih zahtev do Slovenije in da ne bo poskušal zadrževati Slovenije znotraj Jugoslavije. Kučan pa je zagotovil, da razume srbsko željo po združitvi vseh Srbov, če s tem ne bodo prizadeti pripadniki drugih narodov.« Drugače rečeno, Kučan ni podpiral agresije proti Nesrbom. Spomenka Hribar je najbrž navajala odlomek iz članka, ki je resda nekoliko drugačen od navedbe iz knjige, a kar je tu zares pomembno, je to, da niti v članku niti v knjigi nisem nikoli trdila, da je predsednik Kučan zagovarjal agresijo. O Milanu Kučanu še zmeraj mislim kot o človeku miru. Spomenka Hribar bi torej morala prebrati moje knjige, preden ocenjuje mojo znanstvenost.

Tretjič. Predsednik Kučan se je dobro zavedal, da je bil najin pogovor v letu 1999 formalen intervju; dokaz za to je, da si je priskrbel prevajalca, ki je njegovo slovenščino prevedel v angleščino (čeprav ni potreboval prevajalca za razumevanje moje angleščine), in dobro je videl, da sem si pogovor zapisovala. Povedala sem mu, da je to del raziskave za knjigo, ki sem jo pripravljala. Morda je na to pozabil, kar pa Hribarjeve ne opravičuje, ko mi namenja očitke, ki jih ni mogoče dokazati.

Četrtič, očita mi pomanjkanje empatije. Sprašujem se, na kakšni osnovi si lahko izmisli tako nespodoben očitek. Na svoji poklicni poti, ko sem štirinajstkrat obiskala Ljubljano (in velikokrat Beograd, Zagreb, Skopje, Tetovo, Sarajevo, Maribor in druge kraje), sem ves čas izražala globoko naklonjenost do ljudi v nekdanji Jugoslaviji, prav gotovo tudi do ljudi v Sloveniji.

In še zadnjič; njena skovanka »znanstveni turizem« je globoka in neutemeljena žalitev, za povrh pa še absurdna. Moje delo temelji na arhivskih raziskavah, na obsežnih preiskavah znanstvene literature v več jezikih in seveda tudi na intervjujih, saj mora raziskovalec (ali raziskovalka) vsekakor poskusiti govoriti z relevantnimi ljudmi, če hoče pisati o zgodovinskem razvoju. Seznam uporabljenih virov v knjigi Tri Jugoslavije obsega 27 strani in vključuje ne le dela v srbskem, hrvaškem, bosanskem, nemškem in angleškem jeziku, pač pa tudi dela v slovenskem in makedonskem jeziku kot tudi nekaj knjig v italijanščini, francoščini in norveščini. In vendar Spomenka Hribar namiguje, da moje delo temelji zgolj na intervjujih. Absurdno! Mislim, da mi Spomenka Hribar dolguje javno opravičilo.