Še posebej zato, ker o ukrepu vem le to, kar so objavili mediji, si ne lastim pravice, da bi zapise »krasil« z nekakšno dokončno sodbo. Bi pa rad opozoril na nekaj misli kolegice Zavirškove iz članka Socialno delo in njegova avtonomija – usodne razsežnosti škofjeloškega primera (Objektiv, 15. marca 2014). Nekateri njeni zaključki se mi zdijo prenagljeni, drugi pa napačni.
Avtorica vzame za izhodišče temeljna načela socialnega dela, med katerimi je tudi delovanje v zakonskih okvirih. Nadaljuje pa s prav nasprotno trditvijo, da v zahodnem svetu, kjer se je socialno delo razvilo, ni še nihče slišal, da bi bila »proceduralnost« pomembnejša od vsebinske odločitve, ko gre za presojanje ogroženosti otrok.
Resnica je drugačna. Prav na zahodu, zlasti v ZDA (kjer sicer ničesar ne vedo prav o socialni državi), je postopek neke vrste svetinja. Za evropsko miselnost gre pogosto za pretiravanje, ko beremo, da lahko v Ameriki notorni storilec odkoraka na prostost, če so bila kršena pravila postopka. A počasi se na to privajajo tudi drugi pravni sistemi in ideje o doslednem spoštovanju pravil ne moremo kar odpisati, kot sicer velja za marsikateri izum zahoda.
Naj k temu dodam praktično izkušnjo, saj naju s kolegico Zavirškovo družijo desetletja predavanj socialnim delavcem. Ti kot študentje srečujejo dva precej različna svetova, ki ju le s težavo združujejo. Na eni strani spoznavajo vso širino medosebnih odnosov in njihovih težav. Ko se usposabljajo za njihovo reševanje, je paleta intervencij pisana in neomejena, skorajda odvisna le od domišljije, a v okviru etičnega in strokovnega. Ko pa nastopi trenutek izbire ustreznega pristopa, je treba nenadoma upoštevati točno določene poti in niti za korak skreniti z njih. V tej situaciji se mnogi čutijo preveč ujete in se jim zdi povsem nepotrebno upoštevati omejitve zakonodaje, če so pa rešitve na dlani. Znajdejo se stisnjeni, počutijo se ujete v nepotrebne kalupe in sam porabim veliko časa in energije, da predstavim nujnost doslednega spoštovanja pravil. Zakaj ne bi smeli dati v kazenski postopek nekoga, ki je danes storil kaznivo dejanje, pa bo že jutri star 14 let? Kakšna razlika je zanj med danes in jutri, če bo prav tako razmišljal in se obnašal jutri, kot se je tudi že včeraj, ko je enako grešil? Zakaj ne moremo obsoditi nekoga, ki je policistom priznal tatvino, potem ko so ga le malo bolj na trdo prijeli, ne da bi ga pri tem poškodovali?
Socialni delavci, ki imajo ustrezno usposobljenost, lahko vodijo postopke po zakonu o upravnem postopku. Bolj smiselno se zdi, da bi te postopke na centrih praviloma vodili pravniki. Ti tudi druge stvari, ki se tičejo pravne presoje, vidijo drugače in se bolje znajdejo v interpretaciji pravil. Socialni delavec in drugi strokovni delavci, ki sodelujejo v postopku, pa bi pripravili vse, kar spada v njihovo strokovno področje, zlasti strokovna poročila.
In v najbolj kočljivih primerih, to so odvzemi otrok, je »padli« družinski zakonik predvidel prav tak prenos – s centrov na sodišče.
Komentirati je treba tudi trditev Zavirškove, da »zasebna pravna pisarna« zagovarja tiste, ki si to lahko plačajo; otroci si je ne morejo najeti. Prvi del razkriva vsaj neprijazno govorico, da ne bomo prehitro sodili o sovražnem govoru zoper advokaturo na splošno. Mislim, da ni korektna. Odvetniki skrbijo za interese strank. Že v nekaj primerih se je pokazalo, da še tako znani odvetniki ne morejo spremeniti postopka in odločitve, če je delo centrov potekalo strokovno in brez napak. Če se zgodijo, je naloga odvetnikov, da opozorijo nanje. V konkretnem primeru bi lahko v ponovljenem postopku odvzema center naredil še kaj, kar utegne dokončno prepričati tudi instanco.
Ne drži pa ocena, da ostanejo otroci brez pravne pomoči. V skladu z evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic je otroku zagotovljeno zastopanje v postopku kot posebna procesna pravica. Verjamem pa, da to delo pri nas še ni utečeno na vseh centrih.
Zanemarjanje »proceduralnosti«, ki ji Zavirškova jemlje veljavo, pa je huda past in več kot slaba popotnica vsem bodočim in delujočim socialnim delavkam (velja za oba spola). Poleg tega je precej verjetno (odločbe nisem bral), da ni padla zaradi procesnih napak, ampak zaradi presoje okoliščin, ki v drugi fazi vplivajo na izbiro postopka (običajnega ali skrajšanega). Najbrž je bilo tako: najprej so vsi ocenili, da je ogroženost tako velika, da je treba otroke odvzeti po skrajšanem postopku. Na pritožbo pa je organ, ki je najprej ocenil drugače, v drugo spremenil oceno. Glede tega se strinjam z vsemi avtorji (Regvarjem, Zavirškovo, Marjanovičevo in novinarskimi prispevki), da je taka ocena najmanj nenavadna. Poleg tega ima taka selitev otrok sem ter tja nanje vse prej kot dobre učinke.
Enako pa tudi drži, da lahko center že v kratkem času ponovno ugotovi ogroženost in ukrepa kot prvič. Še največja težava je v tem, na kar so nekateri že opozorili – ali si bodo sploh upali ponoviti tak ukrep ob opisani izkušnji z ministrstvom. Če si bodo, bodo s tem vzpostavili to, za kar Zavirškova meni, da s tem primerom ne obstaja več – avtonomijo socialnega dela.
Avtonomija se namreč ne izgubi s spremembo neke, četudi korektne odločitve. Se pa izgublja, če prevlada strah pred odločitvami, zlasti če so v zraku grožnje z razrešitvami, odvzemi pravic in še realizacija teh groženj. Če ne gre za hujše kršitve, se mi zdi to nedopustno. Ko bi razrešili vse sodnike, katerih sodbe padejo na instanci, bi v kratkem ne sodil več nihče. Ko bi prepovedali predavanja vsem nam, ker smo kdaj kaj napačnega povedali, in še bomo, bi tudi učiteljev brž zmanjkalo. V takih razmerah se je bati, da bodo zlasti direktorji centrov otrpnili v nekakšni boječi drži zaradi preračunavanja posledic morebitnih napačnih odločitev. Že sama otrplost bo botrovala velikemu številu njih.
Zelo sporna je tudi ugotovitev Zavirškove, da »transnacionalna definicija strokovnega dela ne prenese lokalnih posebnosti«. Pri tem avtorica omenja primere nasilja, ki ga v različnih okoljih različno obravnavmo. A prav sama omeni kot zgleden primer, ko Indijec Amartya Sen, sicer Nobelov nagrajenec za ekonomijo, starše, ki pošiljajo otroke v verske šole, imenuje »nasilneži«. Bi bilo zanimivo razmisliti, kako prepričati primeroma Italijane, Bavarce ali Irce, da gre za nasilje.
Z vidika pravičnosti v kazenskem pravu je prvi korak v načelu, da zakon velja za vse. Drugi neizogibni korak pa je razumevanje vseh okoliščin, ki vsak primer naredijo prav posebnega. Sem spada tudi kulturno okolje. To v praksi lahko pomeni, da bomo v enem primeru za določeno obliko nasilja uporabili kazen, v drugem pa socialne ukrepe. V preteklosti smo imeli odmeven sodni postopek, ob katerem se je pokazalo, da mnogim, ki predavajo socialno delo, to razlikovanje ni bilo razumljivo.
Avtonomija socialnega dela bo toliko trdneje vzpostavljena, kolikor dobre podlage bo omogočal najprej študij. Ta je z bolonjskimi recepti postal neužiten, če samo pomislimo, da je kazensko pravo izbirni predmet, ki ga izredni študentje poslušajo deset ur. Gotovo ni edini primer. Nadalje je treba glasno opozarjati na hude probleme, ki zadevajo področje socialnega dela. Centri se utapljajo v birokraciji, direktorji se bojijo za potrditve, ministrstvu se malokdo upa ugovarjati – zadnje polemike so svetel zgled poguma, ki ga je bilo doslej videti bolj malo, bivša dekanica Fakultete za socialno delo pa je na zadnjem kongresu skrušeno priznala, da smo izgubili socialno državo. Tudi zaradi molka ljudi, ki ne bi smeli molčati.
Ko pa se oglasimo, se potrudimo, da bomo premišljeni.
DRAGAN PETROVEC
