Sprenevedanje o “zanimivi druščini”

Blaž Zgaga podpisnike pisma, v katerem smo reagirali na njegovo potvarjanje zgodovine, imenuje »zanimiva druščina« (Kdo je pomagal odpreti vrata pekla? 3., Objektiv, 22. marca 2014). Njegovi odgovori so sicer eno samo sprenevedanje v stilu »nisem jaz zapisal tega, samo citiral sem Slavena Letico«. In tako še in še. Kaj ima s tem preiskovalno novinarstvo, sicer ne vem. Zgodovinopisje gotovo nič, čeprav je res, da je v zadnjem času v Sloveniji moderno in politično konjunkturno biti »raziskovalec«. Le da tovrstne naslove podeljujejo mediji in politika, ne pa domače in tuje univerze in raziskovalne organizacije ter ARRS. Bistvo zgodovinopisja je celovit ter vzročno-posledični prikaz dogodkov, seveda s pravico do lastne interpretacije. Zagotovo pa ne nabiranje dvomljivih ali iz konteksta iztrganih citatov za potrditev zgodovinskih konstruktov. Zgaga celo pri tistih, ki jih jemlje za alibi svojih tez, deluje po samopostrežnem principu. Pri kontroverznem Letici, na primer, ne pove, da naj bi se s Tuđmanom razšel zato, ker je videl zemljevide, s katerimi je šel Tuđman marca in aprila 1991 na bilateralna sestanka z Miloševićem (Karađorđevo, Tikveš) delit Bosno in Hercegovino (intervju iz leta 2012 lahko brez težav najde tudi na spletu). Letica v intervjuju povsem korektno priznava, da je bil Tuđmanov cilj Hrvaška v mejah enotne hrvaške banovine kot nasledka hrvaško-srbskega sporazuma iz leta 1939 (sporazum Cvetković-Maček), s katerim je Hrvaška dobila velik del bosanskega ozemlja. Pričevanj Hrvoja Šarinića, vodje Tuđmanovega kabineta, o srečanjih z Miloševićem, na katerih je bil navzoč in na katere ga je še posebej v Beograd tajno pošiljal Tuđman, sploh ne omenja, čeprav je ravno v teh dogovarjanjih srž krvave vojne. Ne pa v slovenskih javnih težnjah po razdružitvi od Jugoslavije. Da pričevanj Stipeta Mesića, raznih članov Tuđmanovih in Miloševićevih »ekspertnih« skupin in drugih virov (od knjig in intervjujev, ki gredo v stotine, do celovitih gradiv haaškega sodišča) niti ne omenjam. Zgaga izbira pričevalce in zgodovinarje, ki mu ustrezajo, pa še te zgolj v določenem kontekstu. »Spregledal« je, da je občudovani ameriški ambasador Zimmermann zapisal tudi, da je pri načrtih Srbije in Hrvaške o delitvi Bosne in Hercegovine šlo za klasično hegemonijo, do katere je prišlo (tudi) zaradi pasivnosti ZDA. Na Hrvaškem je nekaj bistveno bolj relevantnih in svetovno uveljavljenih zgodovinarjev, kot je Ivica Lučić, bivši hrvaški obveščevalec HVO iz BiH. Ampak, seveda, z drugačnim mnenjem, ki ne gre v njegov kontekst. Pri svetovno uveljavljeni dr. Sabrini Ramet je izbral citat iz nekega poročila (The Dissolution of Yugoslavia: Competing Narratives of Resentment & Blame), čeprav je napisala dve temeljni, v več jezikov prevedeni in ponatisnjeni deli (Balkan Babel in Three Yugoslavias), ki kažeta nasproten pogled od tistega, kot ji ga na osnovi enega iztrganega citata pripisuje Zgaga. Tudi opis razgovora Sabrine Ramet s Kučanom je na osnovi istega vira v knjigi Three Yugoslavias vsebinsko drugačen in (z izjemo sicer netočne oznake, da sta se z Miloševićem srečala »in private«) ustreza tistemu, kar je Kučan na sestanku srbske in slovenske delegacije v resnici rekel. Če bi bil Zgaga glede razlike v dveh citatih iste avtorice (ker pač svojo tezo gradi izključno na enem) v dvomih, bi mirno lahko pisal avtorici na javno dostopen naslov in jo prosil za pojasnilo. Pustimo ob strani njegov poskus, da nam proda nacionalistično hrvaško interpretacijo razpada Jugoslavije, začinjeno z izbranim citatom pokojnega ameriškega diplomata Zimmermanna, ki je po prevladujočem strokovnem in znanstvenem prepričanju zelo slabo in tudi napačno ocenjeval jugoslovanske razmere, in se omejimo zgolj na prodajo orožja. Tu ima Zgaga skupaj s Šurcem gotovo zasluge za celovit prikaz celotnega dogajanja (čeprav je veliko tega z manj medijske odmevnosti opisal že Matevž Frangeš). Vendar je dejstvo, da od časov, ko sta s Šurcem izdala trilogijo, ni odkril nič novega. Je pa bistveno spremenil stališča, kar je analitično prikazala dr. Spomenka Hribar, pa tudi drugi. O tem, zakaj, imam predstavo, ne vidim pa smisla o tem razpravljati, niti ni to moja stvar. A hkrati tudi ne mislim biti predmet njegovih manipulacij. Sprenevedanje Zgage glede »zanimive druščine«, ki da jo je tako prizadel, da mu je napisala pismo, ima svoje meje. Naj si ne domišlja preveč: ni je »prizadel« (vsaj kar mene zadeva, gotovo ne), gre pa za to, da smo se ob izdaji trilogije tako ali drugače angažirali: sam s pisanjem recenzije, ki mi je vzela kar nekaj časa, in tudi s sodelovanjem na nekaj predstavitvah in javnih razpravah. Bodimo odkriti, Zgaga je tovrstne zastonjkarske promocije hotel še precej več. In tedaj se mu raznovrstnost tistih, ki smo oba avtorja podpirali, ni zdela prav nič nenavadna.