In kaj se je pravzaprav zgodilo?
Oktobra 2012 smo se preselili v najemniško stanovanje v Rožni dolini. Čeprav je bilo s svojimi 40 kvadratnimi metri površine skoraj sramotno majhno za štiričlansko družino, smo se zanj odločili kot prehodno stanovanjsko rešitev. V večstanovanjski hiši nimamo možnosti parkiranja na dvorišču, zato imamo avto parkiran na ulici. Kmalu se je razvedelo, da bo MOL v kratkem postavila parkomate, parkirno dovolilnico pa bodo lahko kupili le prebivalci s stalnim bivališčem na območju parkirne cone. Ne bodi len smo nemudoma pisali pristojnim službam in jih pozvali, naj se tudi prebivalcem z urejenim začasnim bivališčem omogoči nakup dovolilnice. Odgovor oddelka za gospodarske dejavnosti in promet je bil kakopak negativen. Z možem sva tehtala različne možnosti. Najbolj pragmatična rešitev bi bila menjava naslova stalnega bivališča. A ker smo se preselili začasno in je ob menjavi stalnega bivališča treba zamenjati vse osebne dokumente, kar je povezano z znatnimi stroški, se za to možnost nisva odločila, poleg tega tudi lastnica stanovanja ni bila ravno navdušena nad idejo. Druga možnost je bila ponovna selitev, še preden smo se dobro preselili. Tudi to možnost sva črtala s seznama kot grob poseg v svobodno izbiro in dostojanstvo naše družine.
Ostalo je plačevanje parkirnih listkov. Parkirnina se plačuje med tednom od 7. do 17. ure, vnaprej pa se lahko plača le za šest ur. Glede na to, da avtomobila ne uporabljamo vsakodnevno, bi torej moj dan moral potekati takole: brž ko vstanem, odhitim na ulico vplačat parkirnino. Vrnem se domov, pripravim otroka za vrtec. Grem v službo s kolesom. Ob 13. uri si vzamem odmor, ki ga izkoristim za to, da se odpeljem do avtomobila in vplačam še parkirnino do 17. ure. Če bi si še tako želela, bi bilo fizično nemogoče, da bi vsak dan ob 7. in 13. uri hodila vplačevat parkirnino. Poleg tega bi to znašalo letno približno 1000 evrov, kar je za naš družinski proračun velik zalogaj. Lahko bi seveda parkirala na več kot kilometer oddaljenem predelu Rožne doline, kjer parkomati še niso bili postavljeni, a tudi to ni bila realna možnost. Ob bolezni otrok se je lahko zgodilo, da smo avtomobil hitro potrebovali. Poleg tega sem poleti 2013 ponovno rodila in avto je moral biti v pripravljenosti. Avtomobil bi lahko tudi prepisala na lastnico stanovanja, dokler ne pridobi dovolilnice, nakar bi ga ponovno prepisala name. Ker pač nisva špekulanta, sva se odločila za dopisovanje s pristojnimi službami.
Tako sva se decembra 2012 pritožila, da nas odlok o cestnoprometni ureditvi diskriminira na podlagi začasnega bivališča ter s tem krši človekove pravice in temeljne svoboščine (14., 32., 34. in 35. člen ustave). Tudi tokrat so naju zavrnili. Citiram utemeljitev oddelka za gospodarstvo in promet: »Upravni organ je pritožbo pritožnice preučil in ponovno ugotovil, da za izdajo parkirne dovolilnice ni pravne podlage, saj pritožnica na območju MOL nima stalnega bivališča... Interes lokalne skupnosti je, da se omogoči pridobitev dovolilnice tisti osebi, ki ima na območju MOL stalno bivališče, saj lokalni skupnosti s tem, da ima na območju MOL stalno bivališče, plačuje tudi javne dajatve (dohodnino in ostale davke). Namen izdaje dovolilnic je v tem, da se prebivalcem MOL, ki imajo stalno bivališče v MOL, omogoči pridobitev dovolilnice za parkiranje po nižji ceni, kot znaša za dnevne migrante, prav tako pa je število parkirnih prostorov omejeno in jih ni mogoče vsem zagotavljati, tudi tistim ne, ki imajo dovolilnico.« Do danes mi ni znano, na podlagi česa so prišli do ugotovitve, da na območju MOL nimam stalnega bivališča, saj so mi na prošnjo za dodatna pojasnila odgovorili le, da se lahko pritožim. V resnici imam od rojstva dalje neprekinjeno stalno bivališče v rojstni hiši v Ljubljani. Odkar živim v najemniškem stanovanju v Rožni dolini, pa imam v njem prijavljeno začasno bivališče. V pritožbi sem našo situacijo tudi podrobno orisala ter zapisala, da imam v MOL tako stalno kot začasno bivališče, zato je bil odgovor MOL še toliko bolj bizaren.
Kontrolorji prihajajo
Prišla je zima. Tista, v kateri je padlo obilo snega. Komaj je ena snežna pošiljka skopnela, že je padla druga. Kontrolorjev Javnega podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice ni bilo na spregled. In tudi nikogar, ki bi čistil zasnežena parkirišča, ne. Prepričani smo bili, da se bodo kontrolorji prikazali takoj, ko pomladansko sonce parkirišča osvobodi izpod debele snežne odeje. Vendar smo se motili. Bil je že maj, kontrolorjev pa od nikoder. Skoraj smo že pozabili nanje. Globoko v sebi smo si mislili, morda pa jih sploh ne bo. Toda očitno jih ni bilo zato, ker je mestni svet odlok o urejanju prometa sprejel šele 15. aprila 2013. Našega poziva, da se tudi stanovalcem z začasnim bivališčem omogoči nakup parkirne dovolilnice, niso obravnavali. Prav tako ne pritožbe, da je odlok v takšni obliki diskriminatoren. Kontrolorji so začeli prihajati junija. Do januarja se je tako nabralo 25 prekrškov zaradi neplačane parkirnine. Zgodilo pa se je tudi, da so ob koncu leta odlok o cestnoprometni ureditvi vendarle spremenili.
Z letom 2014 smo tako lahko tudi mi kupili parkirno dovolilnico (toda, pozor, to ne pomeni, da imamo tudi vedno zagotovljen parkirni prostor!). Obrazložitev pristojnih služb o razlogih za spremembo pravne ureditve izdaje parkirnih dovolilnic se glasi, da so ugotovili, »da je parkirnih prostorov na vozišču občinske ceste zunaj ožjega mestnega središča (v conah 2 in 3) dovolj, da se razširja krog upravičencev, ki bodo lahko pridobili parkirno dovolilnico«. Na podlagi kakšnih ugotovitev leto prej stanovalcem z začasnim bivališčem nakupa dovolilnice niso omogočali, ni znano.
Zakaj pa niste parkirali pri živalskem vrtu?
Februarja sem se odpravila h gospodu županu na dan odprtih vrat. Osebno sem mu želela predati pisno prošnjo, da glede na celoten potek zgodbe pristojne službe prekličejo predloge za izvršbo in ustavijo postopke o prekrških do dne, ko smo prejeli obvestilo, da lahko v letu 2014 tudi mi kupimo dovolilnico. Komaj sem odprla usta, da bi razložila, zakaj sem prišla, že me je gospod župan prekinil in začel nadirati, da dovolilnice nisem mogla kupiti, ker v Ljubljani nisem bila prijavljena. »Ampak, gospod župan, jaz imam od rojstva neprekinjeno prijavljeno stalno bivališče v Ljubljani,« se je glasil moj odgovor. Vendar me gospod ni slišal. Nadiral me je naprej, češ, zakaj pa nisem parkirala pri živalskem vrtu, če nisem hotela plačati. Ker je to pol ure hoda od našega stanovanja in imam tri majhne otroke. Ali naj grem na sodišče? »Kar pejte, veliko jih je že šlo, pa so vsi izgubili!« Ko sem mu predala pisno prošnjo, je vendarle obljubil, da bo videl, kaj lahko stori. Pa sem kmalu prejela odgovor, da moji prošnji ni mogoče ugoditi, ker da »je treba spoštovati zakon o prekrških (ZP-1)«.
Strinjamo se, da je treba zakone spoštovati. Vendar si spoštovanje zakonov očitno vsak razlaga po svoje. Vse odločbe, ki smo jih prejeli, so bile spisane na predlog kontrolorjev Javnega podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice. Ti pa po zakonu o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) niso pooblaščene osebe za nadzor prometa. Mestno redarstvo je pač občinski paradni konj, ki z globami v občinski proračun prinese največ denarja. Le zakaj bi komurkoli odpisal dolgove?
Epilog
Bila je še vrsta drugih dopisov, zgod in prigod, ki pa za našo zgodbo niso bistvene. Od našega prvega poziva, da se tudi stanovalcem z urejenim začasnim bivališčem omogoči nakup parkirne dovolilnice, do prvega zavedenega prekrška je minilo več kot pol leta. Dovolj, da se zadeva uredi, če bi obstajala volja na strani pristojnih občinskih služb. Vendar volje očitno ni bilo. V poplavi obvestil redarstva o prekrških na osem odločb nismo vložili zahteve za sodno varstvo. Te so postale pravnomočne in bile poslane na davčni urad Murska Sobota v izterjavo. Dve vloženi zahtevi za sodno varstvo je sodišče že razrešilo v naš prid. Pri prvem postopku je sodišče razsodilo na podlagi »opisanih osebnih okoliščin« in »aktivnega prizadevanja storilke pri naknadni spremembi pravice do pridobitve parkirne dovolilnice«. Drugi postopek je ustavilo na podlagi nezadovoljivega opisa prekrška s strani mestnega redarstva. Naš primer sta obravnavala tudi varuh človekovih pravic ter zagovornik načela enakosti. Na tem mestu se obema javno zahvaljujem.
V sistemu, ki deluje v dobro ljudi, zadeva nikoli ne bi prišla tako daleč. Mož je več let živel na Danskem. Ko bi se nam kaj takega pripetilo tam, bi nas ob prvem dopisu povabili na pogovor, se nam opravičili in zahvalili, da smo jih opozorili na napako. Poiskali bi rešitev, ki bi bila sprejemljiva za vse vpletene strani. V primerjavi s tem idealom se naše občinske javne službe s svojim vodstvom na čelu obnašajo, kot da živimo na Divjem zahodu. Predstavljajo primer, kako javna uprava svoje stranke ne bi smela obravnavati. Ironično lahko kot primer dobre prakse izpostavim davčni urad Murska Sobota, odgovoren za izterjavo neplačanih glob. Večkrat sem jim pisala in jih klicala za dodatna pojasnila. Vedno so me obravnavali vljudno in korektno.
Iz celotne zgodbe torej sklepamo, da občina deluje v svojem interesu in ne v interesu občanov. Konkretno v našem primeru se zdi, da je bilo glavno vodilo MOL od ljudi pobrati čim več denarja s parkirninami oziroma globami za neplačnike in ne ureditev prometa ter izboljšanje življenjskih razmer. Pohleven državljan plača polovičko, uporni naj se izseli.
Da, tako se sprejema občinske odloke. Če se z njimi ne strinjate, se pa izselite! Komu mar, če ste enaintridesetletna občanka in imate tri predšolske otroke. Sami ste si krivi. Tudi iz nacistične Nemčije so se rešili le tisti Judi, ki so se pravočasno izselili, mar ne? Nekdo se je ves čas mojega odraščanja trudil, da bi ponotranjila lik Cankarjeve Francke. Vendar mi Cankarjevi poraženi liki, ki jim ostaja le hrepenenje, da bo nekoč vendarle bolje, nikoli niso bili zares blizu. Edini občudovanja vreden lik, ki se ga spomnim, je nezlomljiva in vedno pokončna Meta iz Vorančevih Samorastnikov. Za pravico se je treba boriti vsak dan.
BARBARA TURK NISKAČ, Ljubljana