»Eno od mojih strank so policisti od zadaj podrli na tla tako, da je utrpela pretres možganov. Nekaj dni prej je njen znanec naredil samomor. Kajti dobil je odločbo o pokojnini in ugotovil, da si ne bo mogel privoščiti doma za ostarele, če obnemore,« opisuje odvetnica Ana Jug okoliščine lanskih protestov in zgodbe ljudi, ki so danes soočeni z obtožbami zaradi sodelovanja na vstajah. Opisuje psihične in fizične zlome posameznikov, ki niso vajeni stati na sodišču in na sebi nositi pogled, ki pred seboj vidi kriminalce. »Pozabljamo, da ne gre le za kriminalizacijo nekaj ljudi. Da, absurdno je, da jih preganjajo, ker so imeli v rokah pasje bombice ali barvne balončke. Vendar je zares zaskrbljujoče, da se s temi postopki, prekrškovnimi in kazenskimi, vsem nam omejuje svoboda. Zamejujejo se možnosti uresničevanja naših ustavnih pravic do izvajanja oblasti, ki naj bi jo imelo v državi in demokraciji ljudstvo, do javnega zbiranja in izražanja,« pravi odvetnica, ki je prej delovala na področju gospodarskega prava. Po protestih in uvedenih postopkih zoper vstajnike se je odločila brezplačno ponuditi svojo pravno pomoč, saj se, kot pravi sama, pravo prehitro odmika predaleč stran od pravičnosti.

Ustavno varovane pravice in dolžnost policije, da skrbi za varnost ljudi, so se postavile na glavo. »Pravici do javnega zbiranja in izražanja sta omejeni le s pogojem, da ni nasilja in da nista ogrožena zdravje ter varnost ljudi,« razlaga odvetnica. »To pomeni, da lahko nekdo, ki želi preprečiti koriščenje teh pravic, to doseže že, če mu uspe zasejati nasilje in s tem dati policiji razlog za posredovanje. Lahko rečemo, da policija lani in konec leta 2012 ni ravnala, kot bi morala. Ni varovala protestnikov, ni prijela tistih, ki so prišli organizirano in izzvali konflikt. Proteste je razganjala in vstajnike preganjala.«

Tudi direktorica slovenske pisarne mednarodne organizacije za človekove pravice Amnesty International Nataša Posel opozarja na dolžnost policije, da zagotovi miroljubnim protestnikom nadaljevanje demonstracij, tudi če manjšina poskuša ali ji uspe v miren protest vnesti nasilje. Spomni na namen obveščanja oblasti o protestih. »To služi temu, da se zagotovita varnost udeležencev in splošni red. Kaznovanje organizatorjev zaradi neprijavljenosti protestov je nedopustno,« pravi Nataša Posel.

Legitimizacija avtoritarnosti

Odzivi slovenskih oblasti na proteste niso unikum. Zakoni, ki urejajo javna zbiranja od Kanade do Španije in Grčije, od Chicaga do Anglije in Avstralije, so v zadnjih letih doživeli spremembe, ki širijo represivna pooblastila policije, omejujejo svoboščine ljudi in višajo kazni. Neoliberalne varčevalne politike povečujejo družbeno neenakost in razredne antagonizme, ki se manifestirajo na ulicah mest. Irski aktivist in pisec Richard Seymour je v Guardianu opisal policijske taktike, ki so se izrisale tudi v Mariboru in Ljubljani. Pri velikih, množičnih manifestacijah policija raje posega po »konsenzu in pogajalskih pristopih« ter ohranja večjo fizično razdaljo do množice. Po drugi strani pa hitreje označi za »ekstremistične« manjše, ohlapno povezane skupine ljudi, ki sodelujejo v socialnih in družbenih akcijah, pri čemer so pogosto podvrženi strogemu nadzoru in grobi policijski obravnavi.

Simona Zavratnik je docentka na Fakulteti za družbene vede in sourednica zadnje številke Časopisa za kritiko znanosti – Nesimo jih vun, posvečene vstajam in odzivu organov oblasti. Njena analiza dogodkov ob protestniški akciji, ki je začasno povrnila uporabnost kina Triglav kot prostora za širšo javnost, potrdi omenjeni vzorec policijskih ukrepanj. »Postopki, ki trenutno tečejo, in pozivi obdolžencem na razgovor, ki jih je doslej prejelo pet ljudi, za katere vemo, kažejo močno individualizirano reakcijo na poskus vsebinskega problematiziranja načinov vladanja, denacionalizacije, bede vsakdanjega življenja in stanovanjskih politik. Organom oblasti je uspelo, da je prišlo do preusmeritve pozornosti in preštevanja: kdo je pravi protestnik, kdo kriminalec in kdo huligan, kdo je pravi, civilizirani državljan,« razlaga raziskovalka in sodelavka skupine Svoboda vstajnikom. »Na zatožni klopi smo vsi, ki smo bili lani na ulicah, ki smo hoteli opozoriti na nevzdržnost socialnih, političnih, družbenih in ekonomskih razmer. Danes moramo ubraniti prostor izrekanja upora, drugače ga bomo imeli vse manj in manj.«

V začetku marca sprejeta »protiprotestna« zakonodaja v Avstraliji bo stopila v veljavo septembra. Resno omejuje možnosti protestov, stavk in demonstracij. Policija lahko ukrepa že, če javno zbiranje »poskuša nekomu preprečiti prihod ali odhod«, kakor tudi, če predstavlja »neupravičeno oviranje druge osebe ali prometa«. Policija lahko od sodišča zahteva nalog za preventivni »izločitveni ukrep«, s čimer posameznikom vnaprej prepove prihod na javne kraje. Ta ukrep je že posvojila grška policija, ki posamezne aktiviste pred napovedanimi demonstracijami kar pripre. Nove, strožje zakonodaje kriminalizirajo tudi okoljevarstvene proteste. Konkretno to dokazuje tudi ta teden začeti kazenski proces proti britanski parlamentarki Caroline Lucas, ki se je avgusta lani pridružila človeški verigi nasprotnikov hidravličnega drobljenja (fracking) za pridobivanje zemeljskega plina v zahodnem Sussexu. S štirimi soobtoženci naj bi kršila zakon o javnem redu in namerno ovirala promet pred območjem črpanja zemeljskega plina.

V Sloveniji se je prvi poskus spreminjanja zakona o javnih zbiranjih zgodil lani poleti. Predlog višjih kazni, ostrejših omejitev zbiranja in večjih pooblastil policije pri nenapovedanih shodih je sicer naletel na široko javno nasprotovanje, tako da je bil umaknjen.

Za zadnjo globalno, uspešno zgodbo protestov velja boj študentov v Quebecu leta 2011. Boj proti dvigu šolnin se je spremenil v boj za brezplačno, univerzalno izobraževanje. Vztrajanje navkljub razširitvi policijskih pooblastil se je na koncu oblikovalo v taktično volilno podporo, ki je pripeljala tudi do koraka nazaj in stran od družbenonormativnega in pravnega nazadovanja.

Odrešilno naključje

Odvetnica Ana Jug opisuje veriženje plačilnih nalogov zaradi izrečenih prekrškov, ki ekonomsko izčrpavajo in ustrahujejo. »Mnogi vstajniki so bili preponosni, da bi se nanje pritožili, in nekateri jih danes preprosto ne morejo plačati.« Nekateri izrečeni prekrški so se skozi postopek spremenili v ovadbe zaradi kaznivih dejanj. »Mudilo se je, hotelo se je zajeziti proteste,« pravi odvetnica. V nekaterih obtožnih predlogih, ki se šele bodo znašli pred sodiščem, je prišlo dobesedno do kopiranja opisov dejanskega stanja in obdolžencev, četudi je šlo za različne ljudi, aretirane na različnih krajih, pravi odvetnica. »Policisti, ki so v primerih prekrškov že razsodili in izdali plačilne naloge, sedaj nastopajo kot priče. Zaupanje policistom je zelo veliko in prav bi nam prišlo nekaj več dvoma in zavedanja, da so ti policisti svojo razsodbo že dali in se pod njo podpisali,« opozarja Ana Jug. »Kajti pri marsikom zastraševanje skozi kriminalizacijo deluje. So ljudje, ki si danes ne upajo več na proteste.«

Simona Zavratnik to možnost dopušča, a hkrati spomni na jezo in še večjo ogorčenost ljudi, ki sta ju represija in policijsko nasilje izzvala predlani. »Ljudje si ne bodo tako zlahka pustili vzeti pravice do izražanja. Zaskrbljujoče pa je, da so v nekaterih primerih šele naša ciljna, akcijska raziskovanja in zbiranja pričevanj pomagala pri obrambi obtoženih na sodišču.«

Domneva nedolžnosti, načelo nepristranskosti sodišča in zasledovanje resničnega dejanskega stanja s strani organov oblasti bi to morali zagotoviti sistemsko in sistematično.

»Izkaže se, da naključni posnetek reši nekoga, ker dokaže, da je bil ob določenem času nekje drugje in ne tam, kjer zatrjuje tožilec. To veliko pove o sistemu, v katerem živimo. Bomo res pristali na to, da raziskovalci opravljamo delo tožilstva, policije in, končno, sodišča?« se sprašuje dr. Simona Zavratnik.

Richard Seymour spominja, da so definicije kaznivih dejanj vselej v sebi ideološke. »Zato je tudi odločitev, kaj je 'regularen' protest in kaj 'ekstremističen' izgred, delno ideološka... Dogaja se reorganizacija držav v smeri večje avtoritarnosti s ciljem omejiti demokracijo ob ohranitvi minimalne demokratične legitimnosti.«

Pavšalen govor o ekstremizmih je treba zavreči in gojiti natančnost. Javno poveličevanje ene rase in razpihovanje sovraštva do določene skupine ljudi je kaznivo dejanje, ki so ga državni organi dolžni preganjati po uradni dolžnosti. Protesti ter smešenje in prevpraševanje organov oblasti pa so znotraj državljanskih pravic bliže državljanski dolžnosti kot prekršku.

»Protesti in vstaje niso imeli zveze z neonacizmom ali kriminalom. Res pa je, da nam ministrstvo za notranje zadeve s svojimi ukrepi in izjavami sporoča, da želi to izenačiti. To je zelo nevarno,« pravi dr. Simona Zavratnik. »Neonacizem in fašizem sta resen problem. A proti njima ne moremo ukrepati s predpisi, ki omejujejo svobodo vseh nas, pravice do protesta, zbiranja in izražanja.« Spomni na proteste, ki še vedno tedensko potekajo po mestih Bosne in Hercegovine. V Tuzli, Mostarju, Brčkem, Sarajevu... ljudje zavračajo nacionalistična razdvajanja in vztrajajo na delavskih protestih in državljanskih skupščinah, kjer ponovno vzpostavljajo odnose skupnega iskanja rešitev. »Jasno smo videli, da je silovitost uporov povezana tudi z represijo in tlačenjem ljudi. Bolj ko se represija stopnjuje, bolj ogorčeni bodo družbeni odzivi,« napoveduje Simona Zavratnik.