Eden izmed najpomembnejših receptov za doseganje te želene dolgoročne gospodarske rasti, ki ga želiva izpostaviti in predlagati slovenski vladi ter njeni administraciji, nam je pravzaprav vseskozi na očeh. Skriva se v nam vsem znani kranjski čebeli (Apis mellifera carnica), ki v teh dneh že marljivo nabira med s prvih pomladanskih cvetov, in z njo povezanem konceptu institucij in transakcijskih stroškov. Kranjska čebela je pravi simbol slovenstva, nanjo smo ponosni, a pravo vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, je, zakaj sploh je kranjska čebela tako izjemno uspešna, zakaj je pravi mali globalni gospodarski tiger? Seveda bodo odgovorili številni poznavalci, da je marljiva, delovna, učljiva, kooperativna, neagresivna, odporna, ne ljubi tveganj (zato se je navsezadnje tudi odločila ta svet deliti z nami), a takšne so po večini tudi druge, sorodne vrste čebel. Za razliko od njih in ob vseh teh izjemnih lastnostih pa je, ekonomsko gledano, naša kranjska čebela skozi proces evolucije vzpostavila še najbolj fascinanten mehanizem nenehne minimizacije transakcijskih stroškov in optimalen, izjemno učinkovit sistem delovanja skoraj popolnih, transakcijsko-stroškovno učinkovitih institucij. Pravzaprav je že davno pred nastankom moderne ekonomike institucij (new institutional economics) implementirala glavna spoznanja te ekonomske veje. Naša kranjska čebela se recimo tako vsako jutro odpravi na pašo, pri iskanju medu večkrat spremeni smer svojega leta in po daljšem, zavitem iskanju na določenem travniku najde sveže odprte cvetove. Dejanska pot, ki jo je preletela v svojem prvem iskalnem letu, je lahko zelo dolga, a za razliko od drugih čebel, ki se potem ves dan na ta travnik vedno znova vračajo po tej isti dolgi in zaviti poti, se naša kranjska čebela vrača v domači panj po najkrajši možni poti. S tem si prihrani let čez velike razdalje, moč in energijo. Ekonomsko gledano je s tem, za razliko od drugih vrst čebel, pravzaprav vzpostavila unikaten sistem zmanjševanja transakcijskih stroškov svoje ekonomske aktivnosti in je sposobna v istem časovnem okviru nabrati precej več medu kot druge vrste čebel. Podobno fascinantno transakcijsko učinkovita, superiorna je tudi njena institucionalno-organizacijska shema znotraj samega panja.

Posledica izkrivljenosti

Trije Nobelovi nagrajenci za ekonomijo, Ronald Coase, Douglas North in Oliver Williamson, so razvili teoretični koncept transakcijskih stroškov kot tistega nujnega, vseprisotnega elementa, ki ima najpomembnejši vpliv na gospodarsko rast in blaginjo narodov. Stroške delovanja ekonomskega sistema izmenjav so poimenovali s pojmom transakcijski stroški. Koncept teh stroškov zajema celoten spekter ekonomskih izmenjav, in to od ex ante stroškov iskanja potencialnih partnerjev ekonomskih izmenjav, pogajanj, monitoringa, izpolnjevanja zavez, organizacije proizvodnje in izmenjav do ex post uveljavljanja pogodbenih zavez, obljub, varovanja in uveljavljanja stvarnih pravic, izvršb, morebitnih administrativnih ovir, dovoljenj, davkov na promet dobrin itd. V idealnem, a nedosegljivem svetu ničelnih transakcijskih stroškov bi v skladu s teorijo dosegli popolno delovanje ekonomskega sistema izmenjav in s tem tudi alokacijsko učinkovitost. Takšen svet žal ni možen, a nauk teorije je prav v dejstvu, da živimo v svetu pozitivnih transakcijskih stroškov. Za uspešno delovanje ekonomskega sistema izmenjav je transakcijske stroške treba kar se da zmanjšati, saj s tem pospešujemo gospodarsko aktivnost in z njo rast ter blaginjo, z njihovim povečevanjem pa gospodarsko rast zaustavljamo, otežujemo in s tem posledično zmanjšujemo blaginjo določene nacije. Država, ki te stroške kar se da minimizira, mora imeti v skladu s teorijo dolgoročno tudi najvišjo gospodarsko rast in blaginjo. Še več, po mnenju Coasa in Northa morajo imeti ključen vpliv na gospodarsko rast in delovanje ekonomskega sistema transakcijski stroški, ki izhajajo iz delovanja pravnega sistema (tako sodišč kot sistema državne administracije). Primer takšne nizkotransakcijske (ekonomsko učinkovite) družbe je tako, pa naj se sliši še tako čudno, prav naša kranjska čebela, v človeškem svetu pa so to države, kot so Nizozemska, Danska, Velika Britanija, Švedska itd.

Rezultati najine nedavne analize, ki temelji na panelu 139 držav in 24 opazovanih spremenljivk virov transakcijskih stroškov, dokazujejo, da je pot držav do dolgoročne gospodarske uspešnosti in blaginje pogojena z obsegom transakcijskih stroškov, ki jih povzročajo formalne in neformalne institucije. Visoki transakcijski stroški, ki skozi čas konsistentno znižujejo raven blaginje in državljane potiskajo v neproduktivno iskanje rent preko neformalnih kanalov politične in ekonomske moči, ležijo v ozadju ekonomskega propada nekoč globalnih velesil, kot sta Kitajska pod dinastijo Ming do začetka 17. stoletja ter povojna Argentina. Slednja je od sredine 19. stoletja uživala skokovit ekonomski napredek in se uvrščala med deset najbogatejših držav. Danes ima velika večina Argentincev zaradi visokih transakcijskih stroškov in izkoriščevalskih ekonomsko-političnih institucij pod vladavinami Perona in zakoncev Kirchner nizek življenjski standard, primerljiv z državami v razvoju, pri čemer jih pesti še visoka stopnja tveganja revščine.

Visoki transakcijski stroški ter nekooperativne izkoriščevalske institucije zavirajo nastanek in razvoj novih delovnih mest ter razcvet podjetništva, ki namesto na neučinkovitem poglabljanju kapitala temeljijo na inovacijah ter vlaganjih v raziskave in razvoj. Visoki transakcijski stroški so tudi mazivo širjenja nekooperativnega vedenja med političnimi in ekonomskimi elitami, ki skušajo s svojim obnašanjem za vsako ceno maksimizirati ekonomsko in politično moč skozi železni zakon oligarhije. Takšen elitistični establishment bo zaradi želje po svojem obstoju, ki načenja potencial gospodarske rasti in zavira rast blaginje, za vsako ceno in z vsemi sredstvi nasprotoval ključnim strukturnim reformam, s potrebo po katerih se soočajo starajoče se družbe 21. stoletja (privatizacija podjetij v državni lasti, davčne reforme, ukinitev rent interesnim skupinam, liberalizacija finančnega sektorja). Ravno države, ki se že skoraj desetletje soočajo s tovrstnimi izzivi, imajo visoke transakcijske stroške ter izkoriščevalsko institucionalno okolje, ki je prežeto s korupcijo in šibkim delovanjem pravosodnih institucij. Visoki transakcijski stroški namreč niso vzrok, ampak so posledica izkrivljenih političnih in ekonomskih institucij. Visoki stroški pridobivanja (počasnost) gradbenih, okoljskih in podobnih dovoljenj, množice popolnoma nesmiselnih in čez vse zapletenih zakonov, predpisov, uredb, dolgotrajno reševanje sporov in sodni zaostanki, neskončne in včasih prav bizarne administrativne ovire, težavno in nerazumno potratno plačevanje davkov, visoki stroški uveljavljanja pogodbenih dogovorov, varovanje in uveljavljanje stvarnih pravic, slaba institucionalna zaščita upnikov v procesu izterjave ter manjšinskih delničarjev predstavljajo samo nekatere izmed izvorov visokih transakcijskih stroškov.

Kako dohiteti Nizozemsko

Slovenija se v merilu najbolj razvitih držav OECD ne uvršča med tiste države, ki se lahko pohvalijo z nizkimi transakcijskimi stroški ter kakovostnim institucionalnim okoljem, ki samo po sebi spodbuja gospodarsko rast, omogoča neposredne tuje investicije in dviguje blaginjo skozi čas. Na eni strani se Slovenija zaradi zgodovinskih okoliščin, nizkega socialnega kapitala in institucionalne šibkosti v mnogih oblikah ponaša s previsokimi transakcijskimi stroški v primerjavi s protestantskimi družbami, kot so Nizozemska in skandinavske družbe, za katere so značilne kakovostne, samostojne in visoko strokovne politično-ekonomske institucije, učinkovit nadzor na korupcijo in visoka stopnja zaupanja državljanov v institucije. Rezultati najine analize sicer kažejo, da je Slovenija z zniževanjem transakcijskih stroškov po njihovem nenehnem zviševanju začela šele v letu 2012 in je njihovo raven znižala za 0,64 odstotka. Ob takšni dinamiki bi Slovenija dosegla enako nizke transakcijske stroške kot Nizozemska šele čez 15 let, pri čemer predpostavljava, da bodo ekonomske, vladne in strukturne politike v prihodnosti zniževale transakcijske stroške. Če bi želeli Nizozemsko dohiteti v 10 letih, bi morali to storiti v veliko večjem obsegu, in sicer z vsaj 1,8-odstotno letno stopnjo zmanjševanja transakcijskih stroškov. Še več, rezultati najine analize za celoten spekter 139 opazovanih držav kažejo, da povečevanje transakcijskih stroškov zmanjša rast BDP per capita tudi za tja do 5 odstotkov. Povedano drugače, zmanjševanje transakcijskih stroškov neposredno pospešuje gospodarsko rast in povečuje blaginjo.

Meniva, da Slovenija zmore in mora začeti zmanjševati transkacijske stroške do stopnje, ki bo zgled tako razvitim državam kot državam v razvoju in ki bo ob trdni viziji, neizpodbitni politični volji in visoki stopnji zaupanja med državljani omogočila visoko gospodarsko rast ter zavidljivo blaginjo brez izkoriščevalskih političnih elit vseh barv. Slovenska vlada, njena administracija, upravne enote, vse javne ustanove in uradi, vsa državna telesa, vsi državni uslužbenci naj tako urgentno začnejo z odločnim, nenehnim zniževanjem transakcijskih stroškov skozi celoten institucionalni spekter, kranjska čebela pa naj nam bo vsem pri tem svetal zgled in navdih.

Doc. dr. Mitja Kovač, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, in mag. Rok Spruk, Utrecht University, Department of economic and social history, Nizozemska