V nadaljevanju objavljam nekaj zapisov o Tanji, vzetih iz mojega portugalskega dnevnika 2010–2012. Zaradi boljšega razumevanja sem nekatere vpise združil in ustrezno priredil.

* * *

Tanja oziroma bolj uradno Tatjana je prijazna, okrogla Ukrajinka, ki prihaja čistit po rezidenci. Sprva je delala trikrat tedensko po tri ure, od enajstih do dveh, in mislim, da je to tudi zadoščalo, kajti imela je vsekakor dovolj časa, da je vsakokrat oprala naši Ani pižamo, ki jo ta odvrže na posteljo ali na tla ob njej, in ji jo še mokro zlikala. Vsak večer je bila pižama kot nova, vendar rahlo vlažna. Nadalje je Tatjana jemala vso posodo iz pomivalca, kamor sem jo zlagal prejšnja dva dneva, in jo ročno pomila in pospravila. Enako je pospravila oziroma izlila v kuhinjsko pomivalno korito vse, za kar se ji je zazdelo, da kvari čistost skodelic. Tako sem bil prikrajšan za mnoge osvežilne napitke cikorije, ki si jih v izogib časovnim izgubam že zjutraj namešam iz ekstrakta in mleka, skodelice pa potem po vojaško poravnane pustim poleg korita. Pri pospravljanju je nasploh tako temeljita, da zdaj že eno uro zaman iščem osem slastnih »babičinih bombic« (pao da ava), ki sem jih, še originalno pakirane, pustil na nekoliko hladnejšem notranjem »balkonu« (v bistvu malo večjem zračniku). Ker je poleg stala kartonska škatla s štirimi vrečkami smeti, da se na mrazu ne bi usmradile, je Tatjana očitno vse skupaj pobrala in odnesla v kontejner. Če bi vedel, kje v kondominiju se shranjujejo smeti, bi zdajle šel in vse razkopal. Tako pa bom počakal do jutri, na Tanjo.

No, spričo te delavnosti smo ji število ur kmalu zvečali na petkrat po tri ure, tako da bi dodana torek in četrtek lahko namenila brskanju po smeteh, dodatnemu likanju Anine pižame, mešanju moje kave in zlaganju posode v pomivalec, preden bi utegnil opaziti, da je bila dejansko pomita ročno.

Pač pa Tatjana ne najde kake reči, ki si zanjo želim, da bi mi jo našla. Ko sem nekam založil svoj nožni medprstnik, sem ji ga torej skiciral in ji zagotovil, da ga bo našla v spalnici (kajti tam sem ga odložil).

Vendar se je videlo, da jo je tega preprostega, koristnega pripomočka, ki je zmodeliran iz rožnatega silikona in ki narisan na papir morda res spominja na uhelj še neodkritega Nezemljana, nerazložljivo strah. Hodila je torej nekaj ur predvsem po kuhinji in se pri tem po uniatsko križala in previdno privzdigovala razne skodelice, ves čas pričakujoč, da jo bo napadel od tam spodaj. V nadstropje, kjer je spalnica, sploh ni šla, dokler je nisem izrecno napodil gor. Slišal sem jo ropotati, in ko sem enkrat pošpegal, sem videl, da drži pred sabo kot kak ščit svoj zvesti likalnik – je odlična likarica, to ji moram priznati – ne vem pa, ali je bil razbeljen ali ne.

Tatjana je prišla sem s trebuhom za kruhom, doma pa pustila moža alkoholika in hčer, ki je policijska častnica, čeravno zdaj na bolniški, ker ji je pri ekserciranju padla medicinka (žoga) na nogo.

Je redno zaposlena, za polovičen čas, v zasebnem čistilskem podjetju, ki ima koncesijo za delo v nekaterih javnih službah. Sama ima na skrbi čiščenje poštnega urada, in sicer za mikroskopsko plačo, je pa zdravstveno in socialno in celo pokojninsko zavarovana. Dela od šestih zjutraj. Ob pol enajstih pride k nam in ostane tri ure, ob dveh pa se mora zglasiti pri neki gospe nedaleč (pol ure hoda) stran. Gospa ima psička. Sprehaja ga ne, kajti središče Lizbone je povsem tlakovano (calçada portuguesa) in zaparkirano. Tamkajšnji psi, kolikor jih sploh je, so zato zamorjeni in popadljivi. Niso redke niti pasje duševne bolezni: s Ferrisom sva tako srečala kodra, ki je bil videti prijazen, a naju je lastnik prosil, naj se raje ne bližava, češ da utegne od vznemirjenja (ne on, pes!) dobiti napad pasje padavice. Pri nekem drugem psu pa sem opazil simptom socialne anksioznosti – jecljal je, se pravi, vsak hov je povedal z zatikanjem in po trikrat, štirikrat. No, tudi gospejin psiček je po ves dan na balkonu. Tanjina poglavitna naloga v tej tretji službi je, da odstranjuje pasjeke z balkonskega tlaka. Ti se že po nekaj urah sprimejo z belim apnencem calçade, tako da je čiščenje zelo težavno.

V resnici je Tatjana herojka dela in mi je zelo prirasla k srcu. Meniva se kar po ukrajinsko. Se pravi, jaz govorim po slovensko, vendar uporabljam besedišča iz Gospodarja prstanov (»prek holmov prijahal po hleb«, kar pomeni, da sem stopil po kruh v trgovino više gori v bregu), kar Tatjana očitno razume, ona pa potem odgovarja po rusinsko, nakar se potem jaz delam, da razumem, ona pa ima moje kimanje za dovoljenje, da potem počne razne nepričakovane reči.

* * *

Ukrajinci so trenutno tretja največja priseljenska skupnost na Portugalskem, takoj za Brazilci in Kapverdovci. Srečujem jih tudi na sprehodih s Ferrisom, kjerkoli se kaj razkopava. Privabila so jih infrastrukturna veledela (gradnja avtocest). Med letoma 1999 in 2007 se je število Ukrajincev povečalo za 320-krat. V tem pogledu jih tolčejo samo Moldavci, ki jih je 4683-krat več, vendar je to relativen podatek, kajti leta 1999 je bilo Ukrajincev že 129, Moldavci pa so bili reci in piši trije.

Govorim zgolj o registriranih priseljencih rezidentih, ki jim država omogoča tudi, da se sčasoma povsem poportugalčijo. Tako je šla tudi Tatjana ondan polagat izpit iz portugalščine, ki ga potrebuje za pridobitev državljanstva. Vse druge pogoje je namreč že izpolnila. Vrnila se je povsem zbegana: dvakrat so bili že poprej z njo konverzirali in so bili kar zadovoljni, danes pa, ko so ji dali pisati, najprej po nareku in potem še prosti spis, so se po daljšem ocenjevalnem premoru vrnili s polama in rekli, da gredo ti papirji sicer drugam na poznejšo evalvacijo, da pa si ne morejo kaj, da je ne bi prosili, naj malo na glas bere z njih, kajti oni, so rekli, ne morejo prebrati niti ene besedice, pa čeprav je pisava videti dokaj urejena. Tanja je brala na glas brez težav – oni so spet poskusili, pa jim ni šlo – spet so dali njej – spet so se posvetovali in se praskali po glavi – dokler ni nazadnje eden od njih dobil prebliska; potisnil je prednjo list papirja in svinčnik in jo poprosil, naj napiše abecedo. Napisala jim je:

а б b ɦ ґ д е є j ɛ ж in tako naprej, kakor že gre…

Izkazalo se je, da piše v cirilici, ker latinice niti ne zna – v cirilici pa po sluhu sledi portugalski izgovarjavi.

* * *

O politiki v domovini se s Tanjo skoraj nisva menila. Ko sem jo nekoč vprašal o tem, ali obstajajo med ukrajinsko in rusko skupnostjo kake bistvene razlike ali trenja, je dolgo tuhtala, potem pa rekla: »Moški obeh narodov so pijanci, ženske pa jih vzdržujemo. Seveda se tudi naši pijanci med sabo sporečejo in takrat jim prav pridejo tudi stare zgodovinske zamere. V resnici pa ni med njimi nobene bistvene razlike. Ogromna večina Ukrajincev in Rusov je obubožana. Oba naroda imata tudi nekaj bogatašev. Ti bogataši se ukvarjajo s politiko. Pravzaprav so ravno od nje obogateli, zdaj pa se ne morejo nehati ukvarjati z njo, ker se bojijo, da jim bo politika sicer vse vzela. Politika ima eno samo nalogo: prepričati reveže, da je prava solidarnost v tem, da se daš izkoriščati pripadniku lastnega in ne tujega naroda. Saj zato pa zdaj tako brskajo po preteklosti Timošenkove, češ da je Latvijka in Judinja in Armenka, ona pa dokazuje, da je Ukrajinka.« Menila sva se proti koncu leta 2011, po tistem, ko je bila Timošenkova obsojena. »Poleg milijonarjev in pijančkov imamo še srednji sloj. To so tisti srečneži, ki so še zaposleni. Plače so sicer prenizke, da bi se dalo z njimi preživeti, zato v Ukrajini ne moreš dobiti nobenega dokumenta in nobenega blaga, če ne podmažeš, pri čemer srednji sloj nič ne gleda na to, ali si Ukrajinec ali Rus ali Jud ali Tatar ali, če dovolite, gospodin Branko, Slovenec.«

Življenje v Ukrajini, je pristavila, bi bilo za Ukrajinko, ki opravlja delo snažilke na Portugalskem, zelo poceni, če ne bi bilo te korupcije. V teh letih, odkar je na Portugalskem, je dala na stran dovolj, da si je lahko kupila veliko družinsko hišo z ohišnico v rodnem kraju, le da zdaj nikakor ne more legalizirati nakupa, registrirati pogodbe in izpeljati vpisa v zemljiško knjigo, ker so podkupnine previsoke.

* * *

Ko smo se odselili iz mestnega središča Lizbone, jo je to spravilo v hudo zadrego, saj smo bili zdaj več kot uro vožnje daleč od poštnega urada in tistega balkona. Z Bernardo sva ji torej ponudila, naj dela pri nas petkrat tedensko po pet ur, s tem da prevzame še kuho. Z denarjem, ki sva ga pridala, je pokrila izpad prihodkov od čiščenja pasjekov in je torej lahko dala odpoved dami s psičkom. Kot kuharica se je potem zelo razživela in nas seznanila z dobrotami ukrajinske kuhinje, predvsem s preslavnim bljuvom, kakor se, če prav razumem, po ukrajinsko reče tamkajšnji različici pilava.

Kar rad sem jedel ta njen bljuv, še sploh po tistem, kar se mi je primerilo v Sesimbri.

* * *

Predvčerajšnjim smo bili v Sesimbri. Mestece, ki leži južno od Lizbone, je bilo nekdaj očitno prav lepo letovišče, plaža je zavetrna, mivkasta, ampak naokrog se je kot rak razraslo moderno hotelovje. A ribiči še zmeraj lovijo v zalivu in ob popoldnevih prodajajo svoj ulov na nabrežju; moj izvrstni vodič pa obeta: »Ulov istega dne je mogoče, predelan v sijajne ribje pojedine, okušati v imenitnih restavracijah vzdolž obale.« Mm!

Vprašal sem vse domačine, kar sem jih ujel opoldne na ulici, kje bi se najbolje jedlo po domače, in vsak zase sta pokazala na videz zelo neugleden lokalčič, kjer so imeli poleg zunanjih miz v steni zastekljeno lino, iz katere je bila izrezana za človeško roko velika okrogla odprtina, zadaj pa je bila mucka, in če si se preveč približal, je mucka iztegnila tačko in te opraskala. Spodaj pa je bolj drobno pisalo, naj je ne hranimo. Mislim si, da je lastnik imel tu dvojno veselje: ni se naslajal le nad opraskanimi gosti, ampak tudi nad mucko, ki jih je bila primorana gledati, kako se mastijo.

No, to glede mastenja je treba vzeti z zrncem soli. Naročili smo chocos assadas, lulas, ki so bile prav tako assadas, potem še polvo da mar preenchido ter za konec veličastne ribje gostije še espada preta. Razumeli smo, da bomo dobili razne oblike sip ali lignjev na žaru, pa polnjeno hobotnico in črno sabljarico. Čakali smo eno uro, dobili nekaj mlačnega, komajda kuhanega, pravzaprav na sredi še zaledenelega, grenkljatega. Gospodar je osorno pojasnil, da so to chocos (sipe). »To ste želeli, pa ste dobili.« Bernardina espada je bila prav tako neizrekljivo zanič, mogoče pokvarjena, na ledu zagotovo več let, midva s Klemnom sva dobila mešane mehkužce kompletne, z vso notranjščino, in sva morala celo odstranjevati sipino kost in lignjevo struno, da ne omenjam rjastih črevc. Delal sem se, da je užitno, zato da bi malo odobrovoljil malodušno družbo, pa ni pomagalo. Plačali smo 49,85 evra (imeli smo sicer sir in skuto kot predjed, pa popili smo tudi nekaj malega). Dal sem 50 evrov, in ko je vprašal, ali nam ni bilo všeč, sem rekel, da nam je bilo všeč natanko toliko, kolikor se vidi iz višine napitnine, in tudi za en centim več ne.

Mogoče sem mu storil krivico. Zdaj se mi nekaj v spominu dozdeva, da sem, ko sem se petelinil s svojo portugalščino, v lahkomiselni razmišljenosti naročil namesto polnjene morske hobotnice (polvo da mar preenchido) nadevane hobotničine dreke (merda do polvo preenchida). Ti so potem storili svoje.

Včeraj sem že zjutraj videl, da sem od Sesimbre še vedno dokaj živčno zdelan, če ne tudi dejansko duševno bolan (merditis gravis?). Namreč, nisem in nisem se mogel domisliti prave šifre na kodirniku dvoriščnih vrat. Taka spominska luknja je zelo zoprna, ker ne moreš kar iti čeznjo (saj se zaletiš v vrata). Vtipkal sem petnajst kombinacij številk 5, 5, 0, 9, a žal med njimi nisem zadel prave kombinacije. Odprla mi je šele – Tanja, ko je prišla na delo. Njen sistem je veliko boljši od mojega: ne skuša si zapomniti cifer, marveč gibe roke. »To je kot pletenje,« je pojasnila, »le da tu nista dve levi dve desni, ampak ena desna spodaj, dve srednji, ena desna spodaj, pa se odpre.«

Potem sem postal še bolj pozoren in sem videl, da se tudi na računalniku precej zatipkavam. Popoldne pa si nisem znal zavezati kravate (dajal sem ožji konec okrog širokega). Občutek telesne tujosti ob tem je bil izrazit.

Danes kakih hujših simptomov ni bilo, le da sem bil pri kuhanju žgancev nekako razmišljen. Tudi so se mi zdeli nekam brez okusa, plehki, a to je morda posledica učinkovanja Tanjine krepke kuhinje.

Zdajle sem torej šel opravit spominski test. Zapored, vendar s petminutnim premorom, sem si moral ogledovati dve seriji obrazov. Z nekaj zamika sem moral potem iz večje izbire obrazov potrditi tiste, ki jih nisem videl še nikoli, že videne pa razvrstiti v dve skupini.

Prva reč je »test prepoznave«, pri katerem je treba vedeti samo, ali ti je obraz od kdove kod znan ali ne. Tu sem dosegel 98 odstotkov, medtem ko je povprečni rezultat samo 92 odstotkov. Drugi del testa se nanaša na »temporalnost«, treba je namreč vedeti, od kod ti je prepoznani obraz poznan (torej iz katere od obeh skupin). Spet so bili rezultati boljši, kot sem se bal, da bodo: 84 odstotkov, medtem ko je povprečje 68 odstotkov.

A nekaj mi ni dalo miru in sem šel listat nazaj po dnevniku. Zdaj vem, od kod tako dober rezultat. Taisti test sem delal že maja lani, a sem potem čisto pozabil nanj! Oziroma pozabil sem, da sem ga delal, a očitno je v meni ostala neka slutnja spomina, pa seveda dovolj neozavedenih podatkov o ponujenih obrazih, da sem lahko pri drugem poskusu zablestel.

Zapisal sem si bil tudi lanska rezultata: 88 in 64 odstotkov.

Ta pojav »implicitnega spomina« poznam tudi od drugod: takole npr. posebej bistroumno sredi kakega Poirota zdeduciram morilca, potem pa mi Bernarda pove, da sva to že trikrat gledala.

Male sive celice, kam ste šle?

Preiskal sem internet, da bi našel kaj o vplivu mehkužčevih iztrebkov na pomnjenje. Našel sem edinole tole (prevajam iz angleščine):

»Znanstveniki še ne vedo natančno, kako uživanje mehkužcev in lupinarjev vpliva na spomin, vendar se zdi, da izboljšuje delovanje hipokampusa in neokorteksa – torej tistih delov možganov, kjer so shranjeni dolgoročni spomini. Domneva se, da po takem obedu hipokampus med prvim REM spanjem predvaja dogodke dneva neokorteksu, tu pa se tako procesirani spomini ohranjajo dolgoročno.«

1

Začel sem test kazati Tanji, a sem odnehal, potem ko je prepoznala tri izmed prvih desetih likov, še preden sem ji jih pokazal drugič. Eden naj bi bil postajenačelnik v njenem rodnem kraju, drugi neka Portugalka, ki da živi tu v bližini, glede tretjega, moškega z brki in izbuljenim pogledom, pa ni bila prepričana; sodila je, da je verjetno televizijski zvezdnik.

Gotovo bi bilo etično, če bi pisal tistim znanstvenikom in jim vsaj namignil, naj raje raziščejo submolekularne reakcije med hipokampusom in bljuvom, ampak navsezadnje so plačani za svoje delo, pa naj se sami potrudijo.

* * *

Pred vrnitvijo v Slovenijo smo poskusili poskrbeti za Tanjo, da bi jo prevzel kdo drug iz diplomatske skupnosti. Žal se na naše okrožno priporočilo ni oglasil nihče. Zelo se mi je smilila, mogoče tudi zato, ker je njena slovanska duša venomer pretakala solze ob misli na skorajšnje slovo. Ko sem jo poskusil za potrebe tega postskripta izslediti iz Ljubljane, se mi ni več posrečilo. Zamenjala je bila telefonsko številko ali pa se je odselila v Ukrajino, zvesta duša. Upam, da je ne bom pozabil.

* * *

P.S.: Urednik mi je, potem ko je prebral prvo verzijo zgornjega spisa, napisal: »Brane, naslov teksta obeta zapis o neki Ukrajinki. Moj pomislek je, da naslov, ki pozicionira tekst, obeta preveč, kajti v resnici je v tekstu o tej ukrajinski gospe zelo malo, veliko več je v njem o gospodinjskih pomočnicah kot takih in o ljudeh, ki jih najemate. Edina neposredna navezava na Ukrajino je njeno prizadevanje, da si v tujini zasluži denar za podkupovanje v svoji domovini, nekaj malega pa imaš še o njenih težavah z učenjem portugalščine v cirilici (a že ti pripetljaji niso več karakteristično ukrajinski). S tem se ukrajinski elementi izčrpajo, v vsem ostalem je gospa upodobljena kot ena od številnih gospodinjskih pomočnic iz inozemstva, lahko bi bila tudi Bosanka, ki služi v Ljubljani.«

Strinjam se, kako se ne bi – saj prav v tem je tudi vsa poanta.

1

http://www.webmd.com/molluscs-cum-shellfish-deprivation/mollusc's-deprivation-effects-on-memory?page>2
Zapiski iz Gradišnikovega portugalskega dnevnika izidejo pod naslovom En kuža v Lizboni.