Do sedaj še nisem slišal ničesar, kar bi me vsaj približno prepričalo v to, da bi želeni status narodnostne manjšine kakorkoli vplival na kvaliteto življenja pripadnikov te narodnostne manjšine, in na sumu imam, da tudi nikdar bom. Pa bi rad. Sam bi bil teoretično lahko pripadnik štirih ali petih takšnih manjšin, in če bi mi nekdo dokazal, da je življenje pripadnika narodnostne manjšine v Sloveniji kvalitetnejše od življenja slovenskega državljana neslovenske narodnosti brez posebnega statusa, bi morda celo razmislil o tem, da se vpišem v kak narodnostni krožek.
A na žalost mi nihče izmed vseh tistih velikih Srbov, Bošnjakov ali Hrvatov, ki so me kdaj skušali prepričati v nujnost pridobitve statusa narodnostne manjšine, nikoli ni znal odgovoriti niti na najpreprostejše vprašanje, kaj točno po njihovem mnenju Srbom, Bošnjakom ali Hrvatom v Sloveniji manjka. Razen par tisoč evrov na računu njihovih kulturnih društev, seveda.
Zato razen dejstva, da tukaj pač so in da jih je po zadnjem štetju več, kot je Madžarov ali Italijanov, tudi ne zmorejo navesti enega samega smiselnega razloga, zakaj bi oni v resnici potrebovali narodnostno manjšino. No, ja, seveda vedno od nekod povlečejo negovanje svoje nacionalne kulture in podobne pahorizme, a v državi, v kateri na najbolj gledani televiziji častijo Ceco, kot bi bila mati Tereza, in je bilo v minulih dvajsetih letih več koncertov Jasmina Stavrosa kot gasilskih veselic, res ne vem, kdo jim to njihovo negovanje preprečuje. Vsaj takšnega, kakršnega imajo ti ljudje v mislih, jim po mojem mnenju nihče.
Na koncu se vedno najde še junak, ki kot pomembno prednost statusa omeni, da bi se lahko njegov otrok šolal v enem od srbohrvaških jezikov, kar v mojih očeh dokončno povsem razvrednoti vsa njihova prizadevanja. Ali bo takšna izobrazba izboljšala možnost zaposlitve tvojega otroka v Sloveniji, ga vprašam. Ali se bo tvoj otrok laže integriral v slovensko družbo in se v njej počutil bolj udobno, ga vprašam. In kako si bo tvoj otrok, ko bo nekoč končal šolo v srbohrvaščini, odgovoril na vprašanje, zakaj v bistvu živi v Sloveniji in ne, recimo, v Srbiji, ga vprašam. Odgovor, ugibate, še čakam.
Statusi narodnostnih manjšin so pač izdelki, ki jim je že davno potekel rok trajanja, nekakšni gnili ostanki nacionalnih držav devetnajstega stoletja, ki danes služijo predvsem temu (poleg tistih evrov na računih kulturnih društev), da lahko neka država v imenu vzvišenega cilja zaščite pripadnikov svojega naroda malo zajebava neko drugo državo (oprostite mi, a res ni bolj diplomatskega izraza za to početje).
Samo tako gre tudi razumeti nedavni predlog avstrijskega zunanjega ministra Sebastiana Kurza, naj Slovenija prizna status narodnostne manjšine tukaj živečim Nemcem oziroma nemško govorečim Slovencem. Kot zajebavanje nadebudnega mladega zajebanta, pred katerim je, kot vse kaže, blesteča politična kariera.
Če bi bili v Sloveniji vsaj malce iskreni sami do sebe, bi to tudi glasno in jasno povedali, saj tudi mi s svojimi narodnostnimi manjšinami v Italiji, Avstriji in na Madžarskem predvsem poskušamo malo zajebavati svoje sosede, medtem ko nam za to, kako v resnici živijo Slovenci v Trstu ali v Celovcu, bolj ali manj dol visi. Dovolj je namreč videti (če navedem le zadnjega v celi vrsti podobnih primerov), s kakšno ravnodušnostjo Ljubljana spremlja zapiranje slovenske knjigarne v Trstu, da nam postane jasno, da imamo ministra za Slovence po svetu zgolj zato, da ne bi raznorazni zaslužneži delali škode v kakšnem resnem resorju. Na Trst pa se tako ali tako spomnimo samo takrat, ko ne vemo, kam bi z Dimitrijem Ruplom ali nadškofom Uranom.
A pri vsem skupaj je še najbolj nedostojna lahkotnost, s katero ljubiteljski politikanti pa tudi resni politiki zlorabljajo številke iz popisa prebivalstva in zgolj na osnovi podatka o posameznikovi narodnosti izvajajo sklepe o njegovih željah in potrebah ter ga izkoriščajo za dosego svojih političnih ciljev. Debate o narodnostnih manjšinah pač izhajajo iz zastarele, preživete dogme, da je narodnost eden in edini temelj posameznikove identitete, in s to zablodo povezane domneve, da je možno, ali kar nujno potrebno, ohranjati in negovati narodovo kulturo v njeni izvorni, nacionalno čisti obliki.
Na žalost, ali pa na srečo, kdo bi to danes vedel, pa sta tako človekova identiteta kot kultura živi, večno spreminjajoči se in razvijajoči se stvari, ki ju ne moremo konzervirati, še manj pa ju ima smisel hraniti na temnem in hladnem mestu, da se ne bi pokvarili. Lahko pa nekam, recimo v kakšen muzej, shranimo koncept narodnostnih manjšin. Da ga bomo lahko nekoč pokazali tudi nekim prihodnjim, z narodnostjo neobsedenim generacijam.
