Ministrica za zdravstvo Alenka Trop Skaza je le po mesecu dni službovanja odstopila in povedala, da je to storila zaradi hudih pritiskov nanjo in njeno družino. Hkrati bi ob vse nadaljnje posle z javnimi ustanovami spravila svojega moža. Njena funkcija namreč ni združljiva s tem, da bi soprogovo podjetje kandidiralo in služilo na javnih razpisih.

Ne vedoč, kaj sta se v resnici doma pogovarjala gospod in gospa Trop, lahko sklepamo, da sta v skladu z zdravim razumom ugotovila, da bo prihodnost njiju in njune družine bolj varna in udobna, če bo lahko gospod Trop še naprej sklepal posle z državo, njegova soproga pa ne bo več ministrica.

Alenka Trop Skaza je peta oseba, ki je v vladi Alenke Bratušek odstopila z ministrske funkcije. Nekdanji minister za gospodarstvo Stanko Stepišnik se je poslovil od položaja, ker je njegovo podjetje v času njegovega ministrovanja prejelo državno subvencijo, Tomaž Gantar, nekdanji minister za zdravstvo, ker je spoznal, da je nemočen v boju proti lobijem v zdravstvu, in Igor Maher, nekdanji minister za infrastrukturo in prostor, ker je prenovil na črno vkopano klet pri Seči nad Portorožem, ki jo je skupaj z zemljiščem »kupil« od prejšnjih lastnikov in je že bila v postopku legalizacije. Tino Komelj je z mesta ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu spodnesla koalicijska aritmetika.

Prizadevanja vlade, da bi za najvišje funkcije v državi našla povsem neomadeževane ljudi, ki se hkrati ne bi mogli znajti v konfliktu interesov in bi imeli še dovolj volje in moči, da se borijo proti mlinom na veter, se zdijo nemogoča misija. V državi z dvema milijonoma prebivalcev smo skoraj vsi sorodniki ali pa smo skupaj hodili v šolo, na plesne vaje in igrali golf. Nevpetost v katerokoli mrežo je v družbi, kjer je mreženje priznan pripomoček za poslovni uspeh, skorajda neobstoječa redkost.

Kadrovski bazen, iz katerega stranke črpajo svoje kandidate za pomembna mesta v državi, je torej majhen. A to ni edini razlog, da država za ministre in druge najbolj izpostavljene javne funkcionarje ne more izbirati med najbolj sposobnimi. Javna podoba politike je namreč umazana do te mere, da ugledni, spoštovani in sposobni ljudje ne želijo tvegati s političnimi avanturami za plačo, ki v primeru članov vlade znaša okoli 6000 evrov bruto na mesec.

Začarani krog ugleda cestnega roparja

Avstrija ima problem, je ta teden v tedniku Profil zapisal njegov odgovorni urednik Herbert Lackner. Rojen leta 1950 je ena od korifej avstrijskega novinarstva, ki ima zaradi ugledne starosti tudi še nekaj zgodovinskega spomina. Politika, o kateri piše, se je dogajala pred njegovimi očmi in peresom.

Lackner trdi, da po drugi svetovni vojni v Avstriji še ni bilo obdobja, da bi bila politika kot dejavnost in poklic tako neprivlačna kot danes. Prejšnji teden so namreč v 48 urah avstrijske socialdemokrate povsem nepričakovano zapustili trije vidni mladi politiki, 33-letna Laura Rudas, vodja poslov stranke, 42-letna štajerska deželna svetnica za zdravstvo Kristina Edlinger-Ploder in vodja socialdemokratske mladine Wolfgang Moitzi. Slepo sovraštvo, ki jih je zasulo s prostaškim zmerjanjem po spletnih forumih, je presenetilo celo vsega hudega vajenega dolgoletnega novinarja. Laura Rudas res ni bila ravno korifeja socialdemokratske stranke, je zapisal Lackner, a da so jo na spletu poteptali, kot da je kriva za vse trpljenje od tridesetletne vojne dalje, je absurd.

Med mladimi pod 30 zato komaj še koga vleče v politiko in tisti, ki ga, je že vnaprej sumljiv. Zakaj bi se torej mlad izobražen človek podal na trnovo pot strankarske kariere, kjer bo pod škornjem nepopustljive strankarske discipline in z družbenim ugledom cestnega roparja morda po letih dela v stranki dosegel sedež v parlamentu in 8300 evrov bruto plače (od katere mu bo po davkih in prispevkih stranki ostalo 2500 do 3000 evrov neto)? Politika je hkrati služba za določen čas in vse bolj redki so tisti, ki bi od nje živeli vse poklicno življenje. Zato je vselej pametno, da ljudje, ki odhajajo v politiko, ohranijo svoj poklic, mladim avstrijskim politikom svetujejo bolj izkušeni.

Lackner pravi, da bi izginjanje političnega podmladka moralo državo skrbeti, saj jo takšen razvoj postavlja pred izbiro dveh enako usodnih slabih možnosti. Ali bo 65-letni socialdemokratski dunajski župan Michael Häupl posle predal »mlademu« 63-letnemu nasledniku iz vrst partitokracije ali pa bo v bodoče zakone v državi sprejemala skupina intelektualno šibkih plačancev, kakršne je v bližnji preteklosti rekrutirala Svobodnjaška stranka in nazadnje ekipa Franka Stronacha.

Pretežno so za omadeževani ugled politike krivi politiki sami, deloma je k temu pripomogla gospodarska kriza, ki je znižala toleranco javnosti, da bi jim pri zlorabah lahko bolj velikodušno pogledala skozi prste. Kadar je blaginje dovolj za vse in je še kar pravično razporejena, so ljudje pripravljeni svojim predstavnikom odpustiti več grehov kot takrat, ko se blaginja krči in se denar lepi le še na prste bogatih in privilegiranih.

Evrobarometer, evropska javnomnenjska raziskava, ki je novembra lani preverila zaupanje državljanov članic Evropske unije v nacionalne politične stranke, to potrjuje. Politika najmanj zaupanja uživa v državah, ki jih je gospodarska kriza najbolj prizadela. V Sloveniji, tako kot denimo v Španiji, političnim strankam zaupa le 6 odstotkov vprašanih. Avstrijske stranke ga v tem pogledu še dobro odnesejo. Kljub že nekaj let padajočemu trendu zaupanja ga je političnim strankam vendarle uspelo ohraniti bistveno več kot pri nas: 34 odstotkov vprašanih še vedno ohranja zaupanje, da jih bodo socialdemokrati, ljudska stranka ali pa svobodnjaki, zeleni in liberalci popeljali v lepšo prihodnost.

Kakšne trdne izkustvene osnove za zaupanje v ravnanje njihovih politikov v resnici ni. Avstriji se po petnajstih letih namreč pošteno maščuje eksperiment prve črno-modre vlade, ki je v koalicijsko naročje sprejela Haiderjeve svobodnjake. Toliko zgoščene korupcije in zlorab, kot jih je uspelo nakopičiti tej vladni koaliciji od leta 1999 do 2007, niso premogle vse velike koalicije socialdemokratov in ljudske stranke v povojni avstrijski zgodovini skupaj.

Številni sodni procesi in prve, resda večinoma še ne pravnomočne obsodbe na zaporne kazni v zadnjih dveh letih so očitno vplivali tudi na zavedanje Avstrijcev, kaj se je in kaj se še lahko dogaja v njihovi državi. Na indeksu zaznavanja korupcije, ki ga vsako leto objavi mednarodna organizacija Transparency International, so Avstrijci iz leta v leto slabši. Lani so se znašli na 26. mestu, pred dvema letoma so bili še za deset mest boljši.

Haider in njegova medvedja republika

Bärental je sedem kilometrov dolga dolina na severnem pobočju Karavank. Slovenci ji pravimo Rute, preko nje je s slastno malico v Celovški koči mogoče splezati na Stol. Dolino, ki so jo bili prvotni judovski lastniki prisiljeni prodati za majhen denar, je v osemdesetih letih podedoval Jörg Haider. Zadnja izdaja avstrijskega tednika News poroča, da bi v odškodninskih procesih zaradi škode, ki je državi nastala s Hypo Alpe Adria banko, Haiderjevi dediči lahko izgubili danes okoli 20 milijonov evrov vredno posestvo.

Deželna banka, ki je deželnemu glavarju Haiderju služila kot priročna samopostrežba za financiranje stranke in njegovih najbližjih prijateljev, bo avstrijske davkoplačevalce predvidoma stala 9 do 12 milijard evrov. Knjiga o poslih banke se bere kot dobra kriminalka in glede na to, da opisuje realnost, posreduje bridko spoznanje, kakšnih barabij so sposobni politiki v navezavi s korumpiranimi bančniki.

Prve obsodbe v številnih sodnih procesih, ki skušajo pojasniti, zakaj se je banka znašla v današnjem položaju, kažejo na to, da bi bil za zlorabe, če bi bil še živ, zelo verjetno obsojen tudi Haider. Sodnik Manfred Herrnhofer, ki je zaradi ilegalnega financiranja stranke na pet let in pol zaporne kazni obsodil nekdanjega šefa koroške ljudske stranke Josefa Martinza, je v sodbi zapisal, da je slednji kaznivo dejanje storil »s pripravljenostjo in v zavestnem sodelovanju« z nekdanjim deželnim glavarjem Jörgom Haiderjem. Sodba je že pravnomočna, primer pa se je začel razpletati z neverjetno drago ekspertizo.

Beljaški davčni svetovalec Dietrich Birnbacher, ki so mu za strokovno mnenje ob prodaji Hypo Alpe Adria banke Bavarski deželni banki obljubili najprej 12 milijonov evrov, nato pa na pritisk javnosti honorar znižali na šest milijonov, je sodniku povedal, da je le skromen del tega denarja obdržal sam, drugo sta si razdelila Martinz in Haider. Šest tipkanih strani dolga ekspertiza, v kateri je bila vsaka posamezna beseda »vredna« 3300 evrov, ni bila le daleč najdražja med tovrstnimi »strokovnimi deli«, temveč je nazorno pokazala, na kakšen način se v Avstriji pod roko financirajo politične stranke.

Tega pa niso bili vešči le Haider in oba omenjena kompanjona iz Beljaka, temveč tudi tako imenovana deška stranka. Mladeniči čednega videza in modnih oblačil, ki so se zbirali okoli nekdanjega deželnega glavarja, so z njegovo milostjo postali najvišji funkcionarji svobodnjaške stranke. Najdlje med njimi priplezal Karl-Heinz Grasser, ki je leta 2000 postal finančni minister in na čelu tega resorja služboval sedem let.

»Masterplan« svobodnjaške stranke

Sin celovškega trgovca z avtomobili je v prve »konflikte interesov« zašel že kmalu zatem, ko je postal minister. Njegov oče je namreč kupil deleže podjetja FirstInEx, ki se je ukvarjalo z izdelavo spletnih strani. Podjetje je v letih 2000 in 2001 od države prejelo dve naročili: izdelavo nove spletne strani finančnega ministrstva in izdelavo osebne spletne strani ministra, ki jo je sponzorirala zveza industrialcev. Vrednost obeh naročil je znašala nekaj manj kot 174.000 evrov.

Tudi sicer se Grasserjevo službovanje na čelu finančnega ministrstva danes bere kot seznam afer in kaznivih dejanj. Finančni minister naj bi tako pri prodaji okoli 60.000 državnih stanovanj s poneverbo, ilegalnimi dogovori in plačili provizij naredil državi za približno milijardo evrov škode, v svoj žep pa vtaknil okoli 800.000 evrov. Nekaj manj, 700.000 evrov, naj bi potegnil pri selitvi zgornjeavstrijske deželne finančne direkcije v nove prostore, zlorabo službenega položaja mu tožilstvo očita v aferi ob zlomu banke BAWAG, koristi pa naj bi imel tudi pri zavzemanju za novelo zakona o igrah na srečo. Manjkal ni niti pri aferi okoli Hypo Alpe Adria banke. V času, ko je služboval še kot finančni minister, je s skupino avstrijskih zasebnih naložbenikov, zbranih okoli Tila Berlina, kupil delež Hypo Alpe Adria banke, ki ga je Berlin le nekaj mesecev zatem s 150 milijoni evrov dobička prodal Bavarski deželni banki. Trenutno Tilu Berlinu na celovškem sodišču sodijo zaradi poneverbe.

Grasser se kot finančni minister ni branil daril, avtomobil, ki ga je vozila njegova izvoljenka, porsche cayenne, mu je podaril dober družinski prijatelj, ki je na njegovo priporočilo sedel v nadzornih svetih dveh državnih podjetij, izlet v St. Moritz mu je plačala zasebna banka Constantia, dopust na Sejšelih pa lobistična agencija njegovega strankarskega prijatelja Walterja Meischbergerja, ki je pri prodaji omenjenih državnih stanovanj prejel 8 milijonov evrov provizije, za katere je povrh vsega še utajil davek.

Tožilstvo preiskuje sum, da je Grasser preko mreže slamnatih podjetij in skladov v Liechtensteinu, na Cipru in Karibih poneveril velike vsote denarja. Willibald Berner, šef kabineta nekdanjega svobodnjaškega ministra za promet Michaela Schmidta, je državnemu tožilcu zaprisežen kot priča poročal o »masterplanu« svobodnjakov, po katerem naj bi nekateri politiki stranke, med njimi tudi Grasser, ob privatizaciji državnega premoženja, ki jo je takratna vlada zapisala v svoj program, prejeli velike vsote denarja.

Izdajalska formula po avstrijsko

Kljub temu da je največ afer v zadnjih letih povezanih s svobodnjaki, pa to še zdaleč ne pomeni, da so avstrijske stranke, ki svoj funkcionarski kader črpajo iz bistveno bolj številčnega kadrovskega bazena, v svojem delovanju bistveno drugačne. Rakava rana avstrijskega političnega sistema, netransparentno financiranje političnih strank, seva v ves politični prostor, ne glede na to, koliko »neomadeževanega in sposobnega« članstva je na voljo.

Medtem ko svobodnjaška stranka šteje le okoli 40.000 članov, se leta 1945 ustanovljena ljudska stranka ponaša s kar 700.000 člani. Na čelu slednje je vicekancler in finančni minister Michael Spindelegger. Doktor prava je svojo politično pot začel leta 1987 v ministrstvu za obrambo, kot vodja tajništva svojega političnega mentorja Roberta Lichala.

Lichal je istega leta zahteval, da mora ministrstvo kupiti 50.000 kosov manevrskega streliva. Naročilo v vrednosti 35 milijonov šilingov je prejelo švicarsko podjetje Oerlikon Bührle, kljub temu da je francoski ponudnik Matra Manurhin Defense zahteval kar 20 milijonov šilingov manj. Lichal je v prid dražjega ponudnika v vojski kar trikrat posredoval, novinar avstrijskega tednika Profil Alfred Worm pa je razkril, da je imela vojska v času naročila za dobri dve leti streliva na zalogi. Primera se je lotilo dunajsko državno tožilstvo. V hišnih preiskavah pri Robertu Lichalu in v zasebnem stanovanju njegovega tajnika Michaela Spindeleggerja sicer kriminalisti niso našli ničesar, zato pa so bili uspešni pri glavnem predstavniku omenjenega švicarskega podjetja v Avstriji in tesnem prijatelju obrambnega ministra. Na lističu, ki so ga našli v žepu njegovega suknjiča, je bilo zapisano: »Spindelegger: 1: financiranje stranke; dva milijona; 2: obseg naročila: 35 mio.«

Državno tožilstvo je sledilo sumu prepovedanega financiranja ljudske stranke, ki se je v teku preiskave okrepil do te mere, da je bil proti Lichalu in Spindeleggerju sprožen predkazenski postopek, a dunajski državni tožilec Wolfgang Mekis do resnice kljub temu ni prišel. Tedanji pravosodni minister Egmont Foregger, sicer brez strankarske izkaznice, a blizu ljudski stranki, je proti Mekisu sprožil disciplinski postopek in primer prenesel na višje državno tožilstvo, ki je leto zatem preiskavo ustavilo.

Spindelegger je ves čas zanikal, da bi pri omenjenem orožarskem poslu prišlo do prepovedanega financiranja politične stranke. Zgodbo so njegovi politični nasprotniki znova potegnili na plan maja 2011, ko je stopil na čelo ljudske stranke. Članek v nemškem tedniku Spiegel je Spindelegger komentiral kot »lanski sneg«, ki sodi le še v arhive časopisov, in poudaril, da je bil postopek pred dvajsetimi leti ustavljen.

12 receptov za poštene politike ali kaj storiti s povabilom na lov

Leto zatem je Spindelegger potegnil črto pod vse afere, ki so zadnja leta pretresale stranko, in v etični kodeks, ki ga je potisnil v podpis funkcionarjem stranke, zapisal 12 načel poštenega vedenja s ciljem, da stranki znova povrne zaupanje javnosti. Nosilci funkcij morajo ponujena darila ali usluge še posebej kritično preveriti, pravi kodeks; če darila ponujajo podjetja in v zameno pričakujejo usluge, jih morajo zavrniti. Lahko pa sprejmejo povabilo na lov, je zapisal Spindelegger, če pri tem izpolnjujejo svojo reprezentančno nalogo. Žival, ki jo bodo ustrelili, morajo vseeno plačati. S službenim vozilom morajo ravnati varčno, družinske člane lahko z njim prevažajo le, če se jim ti pridružijo na poti v službo ali iz službe domov, nikakor pa se s službenim vozilom političnega funkcionarja ljudske stranke ne more k frizerju voziti njegova žena. Opozicija je ob tem kodeksu močno podvomila v to, da bo dosegel želeni namen.

Tri mesece zatem, avgusta lani, je avstrijski tednik News objavil dokumente, ki so kazali na to, da se je leta 2005 in 2006 s pomočjo fiktivnih računov denar iz več državnih podjetij (Telekoma, Avstrijskih loterij in nekaterih bank) preko medijske agencije stekal na tajne račune ljudske stranke, ki je z njih financirala predvolilni boj. Dunajsko državno tožilstvo je že julija potrdilo, da poteka preiskava zaradi ilegalnega financiranja političnih strank, pri čemer naj bi preiskovali tako ljudsko stranko kot tudi socialdemokrate.