Rudi Dutschke: Vietnam in mi

Tovarišice in tovariši. V zgodovinskem trenutku, ko je zmaga vietnamskega osvobodilnega boja nad ameriškim imperializmom prav tako blizu kakor strašna možnost težkega začasnega poraza v novi stopnji uničevanja vietnamskega ljudstva, njegovih življenjskih pogojev in socialno-ekonomskih struktur na severu in jugu dežele, je osnovnega pomena vprašanje protiimperialistične enotnosti. Zmaga v ljudski vojni je, gledano dolgoročno, gotova, vendar ne izključuje zastrašujočega začasnega poraza.

Vseskozi različne politične smeri, ki se tu zbirajo, ne prikrivajo svojih razlik, vendar so si enotne v tem, da pri naših demonstracijah ne gre za strateško-taktične razlike v ocenitvi razrednega boja v Zvezni republiki, temveč za mednarodno solidarnost z osvobodilnim bojem v Vietnamu. Za solidarnost, ki si poskuša priti na jasno o tem, da je borba najmočnejšega v verigi antiimperialističnega osvobodilnega boja temeljnega pomena za razvoj tega boja. Zategadelj nam je jasno tudi to, da moramo poskusiti v dialektiki osveščanja in akcije postaviti za osrednjo točko našega dela širjenje priznanja in podpore začasni revolucionarni vladi in Demokratični republiki Vietnamu v ZRN in Zahodnem Berlinu.

Znano nam je, da se je od začetka antiimperialistične prebujenosti in »legalno-ilegalnih« oblik akcije, torej od 1964. leta do danes, krepilo spoznanje, da zatiranje in izkoriščanje vietnamskega juga in morilski poskus imperializma ZDA, da bi onemogočile DRV, ne zadeva samo Vietnam, ampak je ta strategija razrušitve dežele metoda za vzdrževanje globalne strategije političnega gospostva in socialno-ekonomskega izkoriščanja v azijskem okviru.

Toda znano nam je tudi, da je masovno širjenje tega spoznanja v ZRN in Zahodnem Berlinu prenehalo – in to velja tudi za vlado in vladajoče institucije nasploh. Politični skok, ki bi vedenje vlade, kakršna je zdaj pred nami, onemogočil, se doslej ni uresničil.

Za obrambo in finance pri nas pristojni Schmidt si je drznil govoriti o tendenciozni odtujitvi med ZDA in evropskim združenjem, če se vojna v Vietnamu ne bo končala, in Kuehn (Smeli) je bil tako smel, da je govoril o »rodomoru« v Vietnamu, zato ker ni (so)član vlade, temveč ministrski predsednik neke dežele, katere volilna baza so delavci. Kuehn je topoumno doumel, da je obdobje, ko je protestirala mladina, že davno zaključeno, in da se v sedanji etapi vse širše pridružujejo mednarodni solidarnosti tudi sloji izven univerze in šole – kot kažejo tudi te demonstracije. Kuehn in Schmidt seveda ne moreta doumeti, da odločilno odtujevanje ni golo neujemanje med vlado ZRN in vlado ZDA, temveč je odtujevanje, ki se čedalje bolj krepi, med vlado ZRN-Zahodni Berlin in ravno tistimi sloji v deželi, ki so od te socialno-demokratske vlade pričakovali vsaj v tej stvari moralno vedenje s političnimi konsekvencami.

In tu velja biti jasen: Ne gre za abstraktno-frazersko stališče, ki bi izključevalo prav takšne konsekvence. To za Kuehna pomeni: levoovaduško govoriti o »narodomoru«, a mu hkrati podtakniti naš ekonomski prispevek – izravnavo deviznega plačevanja ZDA. Temu nasproti je na primer vedenje Olofa Palmeja. Sicer prav tako izhaja iz socialno-demokratskega duha – ki imperializma kot pojma ne razume – vendar pa moralo v politično-konsekventnem smislu besede še jemlje resno. To ni slučaj niti pri Kuehnu, kaj šele pri Schmidtu. In pri Brandtu ni bilo doslej niti najmanj drugače. (...)

In tako ni dovolj, da Josusi (mladi socialisti) spominjajo socialnega demokrata Brandta na moment mednarodne solidarnosti, ki označuje zgodovino delavskega gibanja, in na to, da se mora ta vlada odzvati mednarodni solidarnosti zaradi svoje lastne politike. Kajti, zakaj naj bi neki Willy Brandt to storil? Kje so socialne sile, ki bi mu onemogočile podpirati imperializem ZDA v najrazličnejših oblikah – od devizne izravnave do zatajitve priznanja DRV in začasne revolucionarne vlade? Sicer lahko rečemo, da je protiimperialistični boj v ZRN dobil obseg, kakršnega doslej ni imel, vendar moramo hkrati reči, da te sile doslej niso delovale niti v vodstvu SPD niti v vodstvih sindikatov – politično subverzivnih do interesov vietnamskega ljudstva.

Tipično za prikrito taktiko je, da je obnovljena DGB kritika ameriške politike v Vietnamu v trenutku dosegla, da so se tajna pogajanja v kovinarstvu končala z 8,5 odstotka, torej sovražno za delavce. Kaj mislijo delavci o takih kompromisih, ne kažejo samo takojšnji protestni štrajki v posameznih obratih, temveč to pravilno prikaže šele dokončen izid soglasja o »doseženih« rezultatih. (…)

Ravno zato, ker je gnus pred terorjem ZDA v Vietnamu zdaj dosegel bistvene sloje v delovnem procesu, je bolj pomembno podpirati borbo vietnamskega ljudstva, kakor posredovati prek plačilnega boja v lastni deželi – ne da bi najmanj popustili oblikam pojasnjevanja in akcije, ki niso direktno posredovane prek produkcijskega procesa. Tako bo v tej točki vlado tudi zares mogoče prisiliti, da bo opustila neprekinjeno podpiranje politike ameriškega imperializma in začrtala resnično nov odnos do vietnamskega naroda.

Naj živi protiimperialistični boj na vseh frontah!

Tribuna, 10. aprila 1973