Razbitine letala, ki bi moralo z enim vmesnim postankom (glasovanje o zaupnici) svoj let zaključiti jeseni prihodnje leto, so v začetku tega tedna vnovič priplavale na površje. Alarmni sistem turbulenc tokrat ni zaznal. So pa bili za nesrečo krivi pritiski, je pojasnjevala kopilotka Alenka Trop Skaza. Pustimo ob strani dejstvo, da to pojasnilo, tudi če ga vzamemo zares, kvečjemu priča o njeni nekompetentnosti in naivnosti (kako pa si je predstavljala politiko? Kot rajski vrt, v katerem vlada harmonija interesov?). Bolj nas mora skrbeti dejstvo, da so vsi, ki jih je ministrica nagovarjala, nekritično kupili njene razlage slovenskega vsakdana. Vključno s predsednico vlade, ki je odstop kolegice izkoristila predvsem za obračunavanje s svojimi koalicijskimi partnerji, češ da so tako močno pritisnili nanjo, da je tudi njena ideja o zdravstvenem ministru Igorju Šoltesu padla v vodo.

Alenka Bratušek že leto dni prebiva na Gregorčičevi. Preganjanje korupcije ni bilo nikoli bolj v interesu javnosti kot v teh časih, vendar tudi premierka še ni konkretno spregovorila, kdo stoji za vsakokratnimi pritiski, zaradi katerih mora zgolj v enem letu že tretjič iskati zdravstvenega ministra. Slovenija je majhna. Pojasnila, da problemov, ki so se nalagali dvajset let, ni mogoče odpraviti v enem letu, na brezvladje v zdravstvu (in drugod), ko lahko vsak počne, kar želi in hoče, nimajo nobenega učinka. Če si sposodimo besede nesojenega kandidata za zdravstvenega ministra – politika je prva, ki bi morala zdravstvo vzeti za prioriteto, a ne le deklaratorno, piarovsko. In ne gre spregledati: tudi morebitni novi minister Danijel Bešič Loredan, s katerim naj bi se Bratuškova pogovorila danes, si politične točke zaenkrat nabira zgolj z opozarjanjem pred »mafijo in lobiji«.

Pritisk je očitno postal še zadnji razlog za vse, končna razlaga slovenske pravljice o junakih in zlikovcih. V časih, ko bi se morali le spopasti z zajedavci, ki že vrsto let povzročajo huda obolenja sistema, je treba po novem že ob nastopu funkcije napovedati, da boš odstopil, če stvari ne bodo šle v pravo smer (A. Trop Skaza). Kot da je zaželeno slišati prav to – da je nekje nekdo, ki pritiska in lahko že po enem mesecu ministra tudi zares stisne ob zid. Tako je bila Slovenija nedolgo nazaj pod pritiskom trojke. Na vlado pritiskajo lobiji, ministrica pa je pod pritiskom neimenovanih mračnih sil (ali pa družinskih financ). Janez Janša je seveda pod pritiskom tranzicijskih sodišč, na ustavno sodišče pa pritiska opozicija.

Pritiski kot zadnji argument neuspeha so v resnici zamenjali strice iz ozadja. Državljani Republike Slovenije smo tako še vedno pod hudim pritiskom mračnih, prikritih, nelegalnih združb in tako žrtve njihovih zarot. Vsi smo torej Janez Janša, ves svet je v bistvu ena sama velika zarota proti nam – s tem pa nam je onemogočeno, da bi s krova pometali vse zlikovce in letalo preusmerili v boljšo prihodnost. Medtem ko najemamo najboljše komunikacijske agencije za spopad s sivo ekonomijo, ki bi nam bojda lahko prinesel 200 milijonov evrov, v boju s korupcijo pa objavljamo vse mogoče podatke, da bi lahko vedno znova razočarali morebitne tuje investitorje in hkrati odpirali stare zgodbe, da bi lažje pozabili na prihodnost, smo nemočni. Vendar pa za slabo stanje nismo odgovorni mi, temveč oni. Pritiski so krivi, da brezposelnost (stalno) narašča, da se prezadolženo gospodarstvo ne more izviti iz krča, da iz pokojninske blagajne zeva vse globlja luknja, da mladi nimajo perspektive in da se najboljši kadri selijo na tuje trge, kjer očitno tudi vlada vidi še edino rešitev (zadolževanje).

Manevrski prostor se namreč oži. Teden se je za posadko Alenke Bratušek zaključil z novimi turbulencami – ustavno sodišče je po številnih zahtevah za presojo nepremičninskega zakona ustavilo njen polet v napačno smer. Drugačnega izplena od projekta, ki je bil tako neodgovorno voden, a so ga koalicijski partnerji za ceno politične stabilnosti poskušali še tik pred zdajci ohraniti med živimi, niti ni bilo pričakovati. Morda bodo za odločitev ustavnega sodišča spet krivi pritiski iz ozadja, vendar se strošek vladnega brezglavega zaletavanja tokrat ne bo meril (zgolj) v številkah (okoli 200 milijonov evrov), temveč tudi v jezi državljanov in bruseljskih uradnikov. Tako eni kot drugi so namreč sedaj v pričakovanju novih rezov.

Vlada, ki je z novelo arhivskega zakona Janševim vojščakom tako elegantno ponudila kost za glodanje, časa za streznitev praktično nima več. Za nove razpoke v koaliciji bo že prihodnji teden poskrbel minister Gregor Virant, ki bo v parlamentu za poceni letalske karte najverjetneje okrivil medijske pritiske. Če pa se bo vladi ob iskanju novih ukrepov za krpanje proračunske luknje zgodil še kakšen »erjavec«, nadaljnja pot posadke Alenke Bratušek ne bo prav nič drugačna od mrtvega teka nekdanje Pahorjeve vlade, ki se je v drugi polovici svojega mandata začela rušiti pod težo številnih referendumov in nesoglasij med koalicijskimi partnerji.

Letalo bo očitno še naprej v zraku, vendar bomo razbitine na koncu (spet) pobirali po koščkih.