Od sezone pričakujem definitivno več kot lani, ko sem bil raztresen, čeprav si tega po tihem nisem upal priznati. Zdaj sem se spravil k sebi in treniral, kakor sem si zamislil. Sezona bo nekakšen uvod v naslednji dve, ko se bomo prek svetovnega prvenstva prihodnje leto v Londonu skušali kvalificirati na olimpijske igre v Rio de Janeiro.
Bili ste v Al Ainu in Londonu, kako so tam potekale priprave?V Al Ainu smo bili ista skupina kot lani, poleg mene še Luka Božič, Janoš Peterlin in prvih 14 dni tudi Benjamin Savšek. Vse treninge smo naredili skupaj, med sabo se odlično razumemo, odgovarjala mi je tudi prisotnost žene in hčerke, ki sem ju peljal s sabo, tako da mi ni bilo treba skrbeti, kaj se dogaja z njima drugje, in sem se lahko koncentriral samo na trening. Lepo je bilo prosti čas preživeti z njima. Vse to mi je dalo neki notranji mir.
Je družina dodatna motivacija, se je morda sprostil pritisk?Seveda je to dodatna motivacija, tudi pritisk se je sprostil. Za zdaj sem še športnik in trdo treniram, tako da na žalost nimam toliko časa za njiju, še posebno ko smo v tujini. Veliko trenutkov zamudim. Ko sem doma, skušam nadoknaditi izgubljeni čas. Že od nekdaj sem govoril, da bi rad imel otroka, a to je bil dolgotrajen proces, vendar če imaš vse »poštimano«, je to samo plus, da lahko glavo nekoliko spočiješ od kajaka.
Dejali ste, da pogrešate progo v Londonu in da se radi vračate na samo prizorišče, kljub neuspehu na olimpijskih igrah?Meni je bilo vedno luštno tam veslati, center je narejen vrhunsko, proga je zahtevna in divja. Rad veslam po takih progah. Ne glede na to, kaj je bilo, se bom vedno rad vračal v London na treninge. Vse skupaj je blizu in logistično enostavno izpeljivo. Proga mi ne pušča dodatnega bremena glede na to, kaj se je zgodilo. Treba se je samo dobro pripraviti.
Kaj pa tekme v Tacnu. Prizorišče je posebno za slovenske kajakaše in kanuiste?(Smeh.) V Tacnu imamo prednost. Dobro je tekmovati pred domačimi navijači. Meni je tam uspelo zmagati trikrat, tudi slabih izkušenj se je nabralo, ampak ko se enkrat navadiš tekmovati doma na pomembnih tekmah, začneš v tem uživati, tako da komaj čakam na junijsko tekmo. Vendar glavni cilj ostaja svetovno prvenstvo septembra v ZDA, kjer si želim pokal, ki sem ga lani predal Čehu Vavřincu Hradileku, dobiti nazaj, ker je zelo lep (smeh).
V začetku leta se je zgodil prestop Jureta Megliča v azerbajdžansko reprezentanco zaradi kvote enega reprezentančnega kajakaša za OI. Kako komentirate odločitev?To je njegova odločitev, ne moja!
Bolj zgovorni in aktivni ste bili med zimskimi igrami v Sočiju v podporo slovenskim športnikom…Vesel sem zanje. Ko je padla prva kolajna Prevca, sem upal, da se bo odprlo in da bo potegnil vlak za sabo. In ravno to se je zgodilo. To so bile najuspešnejše igre v zgodovini in tudi sam sem napovedal sedem, osem kolajn, morda še kakšno več. Izšlo se je in še enkrat jim iz srca čestitam. Tudi tistim, ki niso posegli po stopničkah, a so bili za to sposobni. Ekipni duh je bil izjemno močan, uspehi pa takoj za sabo potegnejo nove uspehe. Upam, da se bomo še večkrat veselili in da bomo med njimi končno tudi mi.
Ste kajakaš z ogromno izkušnjami, kaj bi svetovali prihodnjemu rodu?Naj delajo to z ljubeznijo in naj jim ne bo težko, če jim slučajno ne gre vse od rok. Če si priden in se trudiš, se ti vse povrne. Vsaka stvar se zgodi z razlogom, tudi slabe, zato naj ne mečejo puške v koruzo. Življenje pač ni postlano z rožicami in v njem moraš imeti neke ovire, da jih lahko presežeš in si ustvariš še višje. Če bi bilo vse tako, kot si želimo, bi bilo življenje dolgočasno.
