Če si kdo zasluži naziv čudežni deček, je to v svetu formule ena prav gotovo Sebastian Vettel. Ker je podrl številne starostne rekorde in ker so mu uspeli izjemni dosežki. V najbolj prestižni avtomobilski disciplini je kot najmlajši osvojil prvo točko, prvo zmago, bil najmlajši svetovni podprvak in prvak. Štirikrat zapored je bil najboljši voznik sezone, včeraj pa je dobil še prestižno nagrado laureus, športnega oskarja, premagal je športnike, kot so Usain Bolt, LeBorn James, Rafael Nadal, Cristiano Ronaldo in Mo Farah. V žepu ima vse nagrade, ki si jih dirkač formule ena lahko zamisli.
Da bo nekoč tako uspešen, so lahko predvideli tisti, ki so ga spremljali od začetka. Njegova pot je bila pod taktirko Red Bulla natančno programirana. Kako talentiran je za vihtenje volana, je začel dokazovati že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je, podobno kot večina največjih dirkačev, dolgo pot proti vrhu začel v kartingu. Takrat se je zgledoval po nesrečnem Michaelu Schumacherju, ki je bil njegov veliki idol, rad je pogledal tudi vožnje Ayrtona Senne. Poleg Schumacherja je v mladosti hlastal za talentom Michaela Jordana in Michaela Jacksona. Medtem ko je za košarko prenizek, pravi, da nikoli ni imel dovolj dobrega glasu, da bi se začel ukvarjati s petjem, čeprav je kot otrok z veseljem oponašal kralja popa. Rad zaide tudi na nogometne zelenice. Je velik navijač Eintrachta iz Frankfurta, konkurenčnega kluba Kölnu, katerega najbolj slavni navijač je Schumacher.
Ko govori pred desetinami mikrofonov, je zbran podobno kot takrat, ko z več kot dvesto kilometri na uro drvi po stezah. Škandali se nanj ne lepijo. O popivanju in menjavanju deklet v povezavi z njim ni mogoče najti novic. Je v dolgoletni zvezi z mladostniško ljubeznijo, ki se jima je letošnjega januarja rodil prvi sin. Vettel navzven deluje kot prototip sodobnega športnika, kot robot brez napak, ki bi mu vsi želeli slediti. A sam se rad ozre na romantične čase, ko dirkaški šport še ni bil tako do skrajnosti profesionaliziran. Recimo v čas Brazilca Senne. »Morda res pogrešam nekaj strasti iz starih časov. Še vedno so v formuli ena prisotni močni značaji, a je manj prostora za to, da bi jih dirkači pokazali. Nenavadno bi bilo, če bi šli danes dirkači skupaj ven na pivo. Verjetno si predstavljate, kakšne zgodbe bi nastale, če bi si to privoščili,« je Sebastian Vettel dejal v enem od intervjujev. Tudi to je cena slave in velikih zaslužkov. Sproščenega druženja s kolegi si pač ne more privoščiti. Kljub temu pravi, da mu strasti ne manjka (»Če nimaš rad svojega poklica, ne moreš biti uspešen.«), le da je ta usmerjena predvsem v eno stvar – v dirkanje. Če ne bi bilo tako, potem verjetno ne bi bil štirikratni zaporedni svetovni prvak, ne bi imel 39 zmag, 62 uvrstitev na zmagovalni oder, 45 zmag v kvalifikacijah in več kot 1400 točk.
Kljub dosežkom, ki ga že v prvem delu njegove kariere (mogoče je predvideti, da bo dirkal še dolgo vrsto let) uvrščajo med največje v zgodovini, pa ga kar nekaj časa vsi niso priznavali za dostojnega Schumacherjevega naslednika. Še vedno se najde kdo, ki pravi, da je zmagoval le po zaslugi izjemnega dirkalnika. Tako je na primer Jacques Villeneuve pred časom dejal, da bo Vettlova prava vrednost vidna šele, ko bo dirkal v slabšem dirkalniku. Glede na to, kako se je razpletla prva letošnja dirka, bi bil mladenič iz Heppenheima kaj kmalu lahko postavljen pred ta izziv. Kar pa niti ni slabo. Tako bi namreč našel še en motiv več, da tekmecem in svetu dokaže, kdo je najboljši. Na zalogi ima verjetno še nekaj argumentov, ki ga bodo vlekli naprej. Denarci, ki letijo na njegov račun, verjetno spadajo v ta koš, čeprav pravi, da denar človeka ne more osrečiti. »Če greš v službo le zato, ker potrebuješ plačo, ni dobro. Denar lahko predstavlja motivacijo, a te ne more osrečiti. Dirkači formule ena imamo veliko srečo, da je nekaj, kar imamo radi, postala naša služba, pa še dobro zaslužimo,« je dejal v enem od intervjujev za The Guardian. Motivirajo ga tudi rekordi, ki jih še lahko doseže. Najbolj mikavna sta tista, ki ju ima Schumacher. Sedem naslovov svetovnega prvaka in 91 zmag na posameznih dirkah sta mejnika, ki se glede na Vettlovo mladost in uspehe, ki jih je dosegel doslej, niti približno ne zdita nedosegljiva.
