Po odgovor je treba v sodno dvorano v El Minji v osrednjem Egiptu in v Zaliv topničarjev v Sevastopol na Krim. Med protesti muslimanskih bratov proti vojaškemu državnemu udaru proti predsedniku Mohamedu Mursiju je množica ubila policijskega poveljnika Mustafa El Atarja. Vojska, ki je pod poveljstvom generala El Sisija zasedla vse ključne položaje v egiptovskih mestih, je demonstrante aretirala. Vse, do katerih se je lahko dokopala. Ta teden jih je sodišče 529 obsodilo na smrt na vešalih. 529 za enega. To je tudi za vojaške diktature neobičajna številka. Obesiti 529 ljudi hkrati je tehnično zahtevna naloga, ki zahteva klavnico z industrijskimi ambicijami.

Prejšnji egiptovski diktator Hosni Mubarak je v zapore spravil 35.000 političnih zapornikov, pri obešanjih pa je bil veliko bolj zadržan od Sisija.

Kot začetniški dopisnik na Bližnjem vzhodu sem pokrival proces proti osemdesetim pripadnikom muslimanskih bratov. Obtoženi so bili terorističnega delovanja proti državi. Dejanja, zaradi katerih so jim sodili, so ostala nepojasnjena, ker so novinarje vrgli iz sodne dvorane takoj, ko so se vojaški sodniki usedli na svoje stole in začeli soditi.

»In o čem naj zdaj pišem?« sem vprašal egiptovskega kolega z Al Ahrama.

»Saj je šele jutro,« mi je odgovoril. »Počakali bomo nekaj ur in potem nas bodo poklicali na razglasitev sodbe.«

Proces je trajal nekaj več kot dve uri. Ponovno so nas spustili v dvorano. Petindvajset muslimanskih bratov je bilo obsojenih na smrt, ostali pa na kazni od dosmrtne ječe do trinajst let zapora. Odvetnika so obsodili na pet let strogega zapora zaradi žalitve sodišča. Trdil je, da so obtoženi nedolžni in da so priznanja iz njih izvlekli z mučenjem. Zaradi tridesetih let takšnih sojenj so brati na Tahrirju sodelovali pri uporu proti Mubaraku, čeprav so bili zelo zadržani do političnih nazorov večine protestnikov.

Tudi proces v El Minji je trajal dve uri. Po eno uro v dveh dneh. 529 obtožencev so obsodili na smrt. 16 so jih oprostili. Odvetniki niso dobili priložnosti, da bi branili svoje kliente, zato jih niso aretirali zaradi nespodobnega obnašanja. Na različnih mestih so se pritoževali, da egiptovska pravica ne seka simetrično. Pred kratkim so enega policista obsodili na deset let zapora zaradi smrti 37 muslimanskih bratov, ki so bili pod njegovim nadzorom ubiti v policijskem tovornjaku.

V El Minji ni bilo nemirov. To je nenavadno. Tam so vedno nemiri. Mesto je središče najbolj zavzetega političnega islama in trdnjava muslimanskih bratov. Tam je tudi bilo središče El Džihada in simpatizerjev Osame bin Ladna. Hkrati pa je to tudi mesto z največ pripadniki krščanske koptske manjšine. Kopti v El Minji so prav toliko goreči verniki in politični radikalci kot muslimanski brati. Pa nič. Nihče ni niti protestiral niti izražal solidarnosti. Vojaška represija se splača. Vsi se bojijo.

Še bolj nenavadno pa je, da za človekove pravice občutljiva mednarodna skupnost ni zagnala velikega hrupa. Petsto likvidacij je številka, ki vzbuja spoštovanje v vojnah. Pa nihče ni zagrozil, da bo prekinil diplomatske stike z Egiptom ali mu napovedal sankcije. Slišati je bilo nekaj izrazov »globoke zaskrbljenosti« iz Washingtona, Bruslja in Združenih narodov, ampak nič resnega.

Menefregizem Evrope je razumljiv. Američani so po 11. septembru kontinent potisnili v vojaški napad na muslimane, vendar so s tem evropske države od vsega začetka imele težave. Izvijale so se pri Afganistanu, zahtevale dokaze za potrebnost napada na Irak, bile pragmatične do Irana in nikoli niso razumele Pakistana. Evropejci v tem boju raje ne bi imeli svojega petelina in bi repenčenje z veseljem prepustili Ameriki. Bil je prekompliciran, da bi vanj skočili z iskrenim navdušenjem.

Evropa je z olajšanjem spremljala razvoj spopada civilizacij v konfesionalno vojno med muslimani samimi. Najprej je v državljansko vojno propadel Irak, oživela je v Afganistanu, se razcvetela v Jemnu, uničila Sirijo, pokončala Libijo in zdaj v Egiptu poteka vojna države proti državljanom. Kot da se Evrope to ne tiče. Ali ni bil to naš zgodovinski sovražnik 21. stoletja? Ali bomo mi uničili njega ali pa bo on uničil nas. Pomota. Dokler suniti mečejo šiite v zrak, šiiti pa jih zastrupljajo s plinom, zadošča nekaj glasne retorike. Vojaške diktature in zalivske absolutne monarhije lahko delajo s svojimi državljani, kar jim pade na pamet. Nihče ne bo mobiliziral vojske in premikal tankov okoli Sredozemlja zato, ker manjšine mislijo, da je vladavina večine krivična. Arabske in perzijske državljanske vojne so v zadnjem letu dobile isti status kot afriške vojne. To je posel za tujsko legijo.

Kako drugače je bilo, ko so se na prizorišču ponovno prikazali Rusi kot zgodovinski sovražnik in so brez boja zaplenili ukrajinsko črnomorsko floto. Nenadoma je demonizacija Putina dobila isto moč kot Putinova demonizacija demonstrantov na Majdanu v Kijevu. Najbolj zaspane in brezzvezne evropske države so oživele in se postavile na zadnje noge. Kontinent, ki desetletja ni imel koherentne zunanje politike, je v trenutku dobil dobro zamenjavo zanjo. Od leta 2004, ko so v EU vstopile vzhodnoevropske države, je Evropa prvič spet enotna.

Strokovnjaki za hladno vojno, ki jih 20 let nihče ni nič vprašal, so si pomeli oči in se zbudili. Naenkrat se spet šteje, koliko raket z jedrskimi konicami imajo oni in koliko mi. Ponovno je slišati, da Mad ni bila tako slaba strategija stabilnega sveta. Mutually assured destruction, vzajemno zajamčeno uničenje. V resnici nikomur ni treba nič razlagati. Vladimir Putin dobiva isti status, kot sta ga imela Osama bin Laden in Sadam Husein. Rusi o Evropi govorijo v istem jeziku, kot ga uporablja mula Omar, ko govori o Američanih. Le da so muslimani zdaj sovražniki Putina in najbrž naši zavezniki. Svet je ponovno v ravnotežju. Na eni strani so v vojni suniti in šiiti. Na drugi strani so katoliki in protestanti skupaj v hladni vojni proti ruskim pravoslavcem. Spopad civilizacij je že predmet nostalgije. Nastopil je čas verskih vojn.