Vsi slovenski festivali pa kljub temu uspešno polnijo prizorišča predvsem zato, ker je slovenska gledališka produkcija zelo razvejana in je »vzgojila« zelo veliko občinstvo. Po podatkih za leto 2013 je denimo Mestno gledališče ljubljansko na obeh odrih in na gostovanjih odigralo 416 predstav za 85.347 gledalcev, SNG Drama Ljubljana v sezoni 2012/13 441 predstav za 82.472 gledalcev. Dve največji gledališči sta tako v enem letu s praktično dvema predstavama na dan privabili skoraj toliko ljudi kot drugi najbolj gledani slovenski poosamosvojitveni film Petelinji zajtrk, pa četudi je film za gledalca seveda neprimerno cenejši in lažje dostopen celotni slovenski populaciji; to je vsekakor dokaz nadpovprečne priljubljenosti gledališča pri nas.

Teden slovenske drame ima znotraj zelo raznorodne festivalske ponudbe posebno vlogo, saj se omejuje na uprizoritve slovenskih besedil, v spremljevalnem programu tudi na tiste, ki so jih uprizorili zunaj slovenskih meja. Poleg tega razpisuje natečaj za nova dramska besedila in jih tudi nagrajuje. Na tak način festival predstavlja domet slovenske dramatike in hkrati kakovost njenega uprizarjanja. Ta dvojnost ni brez pasti. Sodobni dramatiki so v tekmovalnem programu prisiljeni »tekmovati« z avtorji »prve lige«, kot so Cankar, Strniša, Zajc, kar je precej nehvaležna naloga, še posebno ker se zdi, da je dramatika najšibkejša zvrst slovenske književnosti, hkrati pa je dramsko besedilo v precejšnji meri odvisno od kakovosti vsakokratne uprizoritve, na katero dramatik običajno nima vpliva. To se vidi tudi pri dramskih tekstih, ki so dobili Grumovo nagrado ali druga priznanja, ki včasih šibkosti pokažejo šele na odru. Dober režiser iz slabega teksta težko kaj potegne, slab režiser lahko potunka tudi dobro besedilo, v tem je nevarno razmerje med dramo in odrom. Da o hipotetični dilemi selektorja ali žirije o tem, kaj je (še) drama, če bi bile v neki odlični predstavi izgovorjene, denimo, le štiri vsakdanje slovenske besede, kot so potica, Udba, krava, crkne, ne govorimo… Še posebno v luči predlanskega pravilniškega zapleta okoli vprašanja, ali je prepesnitev klasike, Molierovega Namišljenega bolnika v Hiphophondrijo, ki jo je »zakrivil« Andrej Rozman - Roza, avtorsko delo, in ga je torej možno uvrstiti v tekmovalni program, ali ne. (O Shakespearovih krajah za zdaj še ni bilo govora.) Naj torej živi festival!