To po eni strani čudi, saj so številne tekme v alpskem smučanju, smučarskih skokih, smučarskih tekih in biatlonu ne zgolj odlično medijsko pokrite in jih je mogoče v živo spremljati tudi na številnih televizijskih kanalih, temveč potekajo pred desettisočglavimi množicami navdušenih navijačev. Zakaj torej najboljši zimski športni gladiatorji na tekmah svetovnega pokala ne zaslužijo več?
Najbolj logičen zaključek bi bil, da zimski športi niso globalni in med najbogatejšimi pokrovitelji zato ni interesa, da bi pipico odprli podobno, kot jo na primer na turnirjih v tenisu in golfu, kjer zmage v eni sezoni zagotavljajo milijonske zaslužke. Za primerjavo: Tina Maze je v lanski sezoni presežkov, ko je zmagovala v vseh disciplinah in letvico točkovnega izkupička dvignila tako visoko, da se zdi nedosegljiva, zaslužila 578.093 evrov, kar je polovica manj, kot pritiče zmagovalki enega turnirja za veliki slam v tenisu.
Nič bolje pa se zimskim športnikom ne godi, ko beseda nanese na osebne sponzorje. Časi, ko je bil marketinški potencial zimskega športnika ocenjen na več kot pet milijonov evrov – srečnež je bil avstrijski alpski smučar Hermann Maier, ki je na tekmah svetovnega pokala slavil kar 54 zmag – so že davno minili, današnji najboljši zimski športniki pa zaslužijo med 1 in 1,5 milijona evrov.
Da je v tem rangu tudi Korošica, seveda ni skrivnost, glede na odlične predstave na skakalnicah pa ji bo v prihodnji sezoni po zaslužku gotovo za petami tudi Peter Prevc, ki pa se z denarjem ne obremenjuje, kljub slavi pa ostaja na trdnih tleh, kar tako mlademu športniku ne pritiče samoumevno. Spomnimo se samo Primoža Peterke, ki je po dveh zmagah v skupnem seštevku svetovnega pokala doživel hudo osebno krizo in potreboval skoraj desetletje, da jo je prebrodil.
